MamiSandra

Arhiv za September 2009

Ljubljanski ZOO

Sreda, September 30, 2009 · Komentiranje onemogočeno

V ZOO prihajajo nagajivi prijatelji!” nas nagovarjajo jumbo plakati in TV oglasi že kak mesec. V živalskem vrtu bo namreč od 3. oktobra dalje na ogled 5 opic iz rodu sajmirijev. Lepo! Popravite me, če se motim, vendar mislim, da bodo te opice na ogled v kletki poleg šimpanzov. Tistih šimpanzov, katerih nekaj časa ni bilo na spregled, ker so bili njihovi življenski prostori po mnenju inšpekcije neustrezni. Sama sem samo občasni obiskovalec vrta, toda nove kletke niso nič večje od starih, samo malo prenovljene so videti. Zakaj se niso bolj potrudili, če so se že lotili prenove? Te kletke bodo že čez pet let videti kot tiste stare. Opice vendar rabijo veliko več prostora za svoje vragolije.

Tudi sicer me Ljubljanski živalski vrt vsakič znova razočara. Meni se zdi večina tistih kletk in ograd absolutno premajhnih ali pa slabo urejenih. Morskega leva se recimo spodaj, pod gladino vode, sploh ne vidi, ker je voda preumazana. Medved se neprestano sprehaja gor in dol po isti stezici, kar pomeni, da mu njegov življenski prostor ni všeč. V zgornji del vrta z otroškimi ali invalidskimi vozički niti slučajno ne prideš. Ptičje kletke delujejo kot hiralnice. Levi in ostale zverine delujejo naravnost zastrašujoče, tako potrte so videti. Tudi parijo se nič ne, kar je še en dokaz, da niso v redu. Prostor, kjer so kače, je tako slabo prezračevan, da te vsakič vrže na rit, ko vstopiš. Losa ni nikoli na spregled, kengurujčki pa nekako sloh ne pašejo v svojo ogrado.

Tudi za obiskovalce ni ravno najbolje poskrbljeno. WC-ji so predpotopni, eni še na ”štrbunk”. O kaki previjalni mizi lahko starši z malimi otroki samo sanjamo. Trgovina s spominki je vedno zaprta, restavracija pa deluje le ob koncih tedna, ko ima lastnik zaslužek, očitno. Kosil ne strežejo, samo sendviče, prigrizke in podobno. Osebno pogrešam tudi avdio voden ogled vrta. Zakaj pa ne? In tabel tudi ni nobenih, da bi takoj vedel, kje je katera žival.

ZOO rešuje dejstvo, da lahko za ceno dveh vstopnic kupiš polletno karto; da imajo nova, zelo lepa igrala za otroke; da imajo privlačno urejen prvi del, kjer lahko otroci in odrasli božamo živali. Da organizirajo rojstnodnevne zabave, delavnice in še kaj.

Ampak živali otroške delavnice in igrala ne zanimajo. Meni osebno naš ZOO ni prav nič ušeč. Z možem globoko zadihava vsakič, ko otroci vzkliknejo: ”Mami, ati, gremo v živalski vrt!”.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano

LEPO! in GRDO!

Torek, September 29, 2009 · Komentiranje onemogočeno

aarnio-entry-2_rect640.jpg

Danes sem na prvi strani Apartment Therapy zagledala reportažo o domovanju znanega finskega oblikovalca Eera Aarnia. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval edinstvene in morda malce čudaške viseče stole v obliki žoge ali milnega mehurčka. Od tedaj pa do danes je postal avtor številnih mednarodno nagrajenih kosov pohištva in svetil. A industrijsko oblikovanje in njena starejša sestra ali pa kar mati Arhitektura sta hecna stvar in predmet številnih razprav in polemik.

V uvodniku septemberske izdaje revije Ambient sem prebrala zanimivo razmišljanje na temo sprejemljivosti nekaterih gradenj, civilnih iniciativah in še kaj. Potem sem tudi sama v mestu opazila šablonska napisa LEPO! in GRDO!, ki sta krasila nekatere novo nastale objekte v okolici centra. Vprašala sem se, zakaj bi nekdo dal izdelati šablonski napis in z njim poštemplal številne kontroverzne gradnje v Ljubljani? Kdo stoji za tem? Minilo je nekaj dni in sama ideja se mi je zdela vedno bolj posrečena. Namreč, v Ljubljani kot gobe po dežju rastejo novogradnje, za katere javnost meni, da so ”obupne”, po domače rečeno. Njihovi avtorji pa zavračajo vse očitke, češ da je širša javnost neuka in nima okusa, saj taista javnost gradi kričeče modre, roza, oranžne in zelene hiške z belimi okvirčki okrog oken na obronkih mest. Kdo ima prav? Sploh kdo? Po kakih kriterijih smemo določati, katera domovanja ali objekti smejo nastati in kateri sploh ne?

Iz revije Ambient sem tudi izvedela, da je v neki gorenjski vasi nastala hiša, za katero arhitekti menijo, da se krasno vključuje v tamkajšnji bivalni prostor, domačine pa ta ista hiša tako zelo iritira, da se je zaradi nje pričela civilna iniciativa o rušenju objekta. Sme nekdo, ki živi v Ljubljani, Mariboru ali Kopru soliti pamet nekomu z Gorenjske o tem, kaj je kakovostna sodobna arhitektura? In obratno, ali sme prebivalec Gorenjske s civilno iniciativo izsiliti izbris nekega objekta, v katerega je bilo vloženega ogromno znanja in strokovnosti? Drugače rečeno, kdo ima večjo težo, laična javnost ali stroka?

Tisti, ki je dal izdelati šabloni LEPO! in GRDO!, ve, kako se takim stvarem streže. Ostali smo raje tiho.

PS: Sprašujem se, kak pečat bo dobila nova operna hiša v Ljubljani.

  • Share/Bookmark

Tagi: Arthitektura in industrisko oblikovanje · nekategorizirano

Ljudje smo zbiratelji

Torek, September 29, 2009 · Komentiranje onemogočeno

Vsakdo od nas ima doma nekaj predmetov, ki so mu zelo pri srcu in od katerih se ne more zlahka ločiti. Za nekatere je to babičina glinena posoda za sadje, za druge mamin retro plašč, za tretje stričeva šolska torbica. Eni hranijo stare družinske fotografije, drugi obeske, ki so jih dobili ob rojstvu, tretji spominke z daljnih dežel. Ni kaj, ljudje smo zbiratelji, ali nabiralci, kot pravijo nekateri. To najbolje vedo otroci, ki z vsakega sprehoda prinesejo polne žepe kamnov, storžev, rožic, najdenih kovancev in še kaj. Na naši nuji po nabiranju in zbiranju temelji celotno potrošništvo. Saj se vam je že zgodilo, da ste v izložbi videli predmet, ki ga sploh niste potrebovali, pa je bilo na njem nekaj tako privlačnega, da ste ga morali kupiti. Hja, nagon, dragi možje, temu se ženske ne moremo upreti.

No, če se vrnem k zbirateljstvu in nam ljubim rečem. Ko sem začela pisati tole objavo, sem imela nemudoma pred očmi moje najljubše reči:

  1. hčerino risbico iz vrtca, ki visi vokvirjena na steni hodnika,

  1. pisane poletne sandale, kupljene preko spleta,

  1. porcelanast čajnik, kupljen v Oxfordu pred približno devetimi leti,

  1. gugalna vreča iz IKEE, v kateri se punci zelo radi gugata, meni pa podarita pet minut miru,

  1. skodelica, ki mi jo je podarila prijateljica, ko se je vrnila iz Prage,

  1. ročno pletene rokavice, novoletno darilo od moža,

  1. dišeča mila, ki prebudijo čute,

  1. dišavnice na balkonu, ki nadomeščajo žgočo željo po lastnem vrtu,

  1. Tisoč in ena noč, v italijanščini, ker so tam knjige veliko cenejše kot pri nas,

  1. unikatna dekliška oblekica, ki si jo je izbrala hči v Londonu.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Kuharske knjige

Ponedeljek, September 28, 2009 · 1 komentar

Je že tako, da se mame in žene rade izkažemo v kuhinji. Navadno rade kuhamo tisto, kar so nas naučile naše mame in babice, po nekaj letih kuhanja, pa si kaj že tudi izmislimo. Vseh receptov pa ne potegnemo vedno iz glave. Vsaka ženska ima doma svoj nabor kuharskih knjig, na katere slepo prisega. Dolgo sem iskala dobre kuharice, take, kjer recepti tudi v resnici ratajo, kot kažejo slike. Našla sem jih. Tukajle so, moje najljubše kuharske knjige:

  1. Istrska kuhinja (Kmečki glas, 2000),

Istrska_kuhinja.jpg

  1. Osnovna italijanska kuhinja (Vale Novak, 2003),

  1. Kolači iz zbirke Iz moje kuhinje (Mladinska knjiga, 2007).

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Rojstnodnevne zabave

Nedelja, September 27, 2009 · Komentiranje onemogočeno

fotografija.asp?ID=sEzoEEwMMrLHvKJL&size=0

Živo se spominjam rojstnih dni iz svojega otroštva. Vsi smo se zbrali: mama, tata, brat, nona, sestrična, teta, najboljša prijateljica in par sosedov. Pri nas doma. Vsi smo bili lepo oblečeni in počesani na prečko. Lovili smo se po sobah, igrali z igračami, jedli narezek in obvezno francosko solato. Na koncu pa še torta. Čokoladna. Od edinega slaščičarja v mestu. Ob tej priložnosti smo naredili tudi nekaj skupinskih slik in zabave je bilo konec. Ostal je topel spomin na prijetno družinsko druženje.

To soboto je bila starejša hči povabljena na rojstni dan svojega prijateljčka. Zabava se je odvijala v enem izmed zelo popularnih zavodov, kamor imajo vstop le otroci in animatorji. Starši oddamo otroke in imamo tri ure prosto. Voljno, zdravo.

Nič staršev? Kaka zabava pa je to? Ko si otrok, petletni otrok, potrebuješ starše, potrebuješ skupne spomine, ki vključujejo starše, stare starše, sestrične in bratrance. Očitno nisem edina takega mnenja. Jokali so trije otroci, eden se je sam pomiril, eden se je držal mame še pol ure po začetku zabave, tretji je moral domov. Bilo je prehudo. Si predstavljate, ta otrok je skupaj z mamo izbral darilo za slavljenca, ves dan težko pričakoval zabavo, potem pa ni zmogel ostati sam. Kako razočaranje. To si bo najbrž dobro zapomnil.

Ja, je že tako, da danes marsikoga premami pestra ponudba na trgu. V želji, da bi se kot starši izkazali kot dobri gostitelji in svojim otrokom priredili kar najbolj jupi fantastično rojstnodnevno zabavo, zapademo v skušnjavo in plačamo mastne denarce za take in drugačne animirane zabave, ki pa otroku, roko na srce, ne pomenijo veliko. Ali pač?

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano

Aaa … sobota

Sobota, September 26, 2009 · Komentiranje onemogočeno

Sobota je. Vsi smo skupaj. Jutro se prične s težko pričakovanimi risankami in skodelico dobre kave.

Potem na trg. Tam je vedno zabavno. Nujno po ribe in doma pečen kruh h gospe s Koroške. Tam kupimo tudi solato, jajca, gobe, moko ipd. Vse ekološko pridelano. Malo dražje sicer, zato pa toliko bolj okusno. Za nameček pa še šopek pisanih rož. Spomin na poletje.

Obisk tržnice je zame ob sobotah vrhunec dneva. Pa za punci tudi. Danes še posebej, ker sta v dar dobili vsaka svoj zelen balon. Kako veselje! Prijeten konec tedna želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano

Ko postaneš mama …

Petek, September 25, 2009 · 5 komentarjev

Nekaj dni nazaj se mi je javil star prijatelj, katerega zelo cenim in s katerim sem preživela mnogo nepozabnih trenutkov v času faksa in po njem. Dolgo se nisva slišala, potem pa me je nagovoril, kot da sva nazadnje čvekala včeraj. Saj za to gre, kajne? Z ljudmi, ki so ti pri srcu, lahko tudi po nekaj letih nadaljuješ, kjer si nazadnje končal. Čarovnija. Na koncu najinega pogovora, mi je rekel, naj mu večkrat pišem in povem, kako sem, kaj počnem.

Hmm. Kaj počnem? Saj res, kaj pa sploh počnem? Naj povem po pravici, se pravi: likam, kuham, perem, zalivam rože, se igram na otroških igriščih, gledam risanke, berem pravljice za lahko noč, hodim na otroške zabave, na roditeljske sestanke, se družim skoraj izključno s starši drugih otrok. Moje življenje je vendar zanimivo samo meni, mojim otrokom in ljudem, ki že imajo otroke. Pa še to ne vsem. Kaj naj torej napišem, ali bo to nekoga, ki je še vedno samski, sploh zanimalo? Po mojem, da ne. Naj se torej delam zanimivo in razgledano in pišem o Obamovem predlogu za reformo zdravstvenega sistema v ZDA, ali pa o svetovni gospodarski krizi? Naj nalagam o dogodkih v mestu, premjerah, literarnih večerih, koncertih … ne pomnim, kdaj sem bila na zadnjem. Dilema. Bojim se, da bom izgubila še enega v nizu ljubih oseb. Uf. Ko postaneš mama, se na nek način zapreš v svoj svet in gledaš na druge skozi stekleno steno. Vidiš, kaj se dogaja po svetu, vendar tja čez ne moreš. Uživaš na svojsten, drugačen način.

Za vse mame in očete so tu zgodbe drugih staršev širom sveta. Tiste mame, ki super šivate, pa lahko presenetite svoje razbojnike s temile oblekcami. In nekoč, ko bomo zadeli na Lotu in si kupili petsobno hišo z velikim vrtom, bomo naredili takole hiško za otroke, kot jo imata srečnici s tegale bloga. Tako, to ima povedati mama. Mamaste reči, pač.

the+outside+3.jpg

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Švedska, Sverige

Četrtek, September 24, 2009 · 10 komentarjev

Zadnje čase mi paše švedsko. Njihova otroška književnost, njihove risanke, pa tudi njihov smisel za preprostost v urejanju doma in okolice, ekološka naravnanost in še kaj. Sploh se je vse začelo v času faksa, ko sem prvič, in upam, da ne edinkrat, obiskala Švedsko. Narava, živali in polarni dan so me očarali. Koga pa ne bi …

Sedem sester v fjordu Geiranger

12736169.jpg

Potem se je nadaljevalo, ko si je bilo treba okusno in poceni urejati številna podnajemna stanovanja. Rešitev je bila na dlani: IKEA. Iz njihovega novega kataloga mi je v oko padel tale pladenj:

3923862612_9b4b00f06d_o.jpg

in tile otroški kozarčki oziroma skodelice:

0086281_PE214921_S4.JPG

Pred kratkim pa sem slučajno odkrila krasno švedsko internetno stran, kjer objavljajo fotografije in zgodbe o zanimivih švedskih družinah in domovanjih.

Potem so prišli otroci in z njimi otroška literatura. Trenutno je najbolj brana tista o priletnem Petersonu in njegovem mačku Findusu ter njunih prigodah. Avtor je Sven Nordqvist. V slovenščino so prevedena tri njegova dela. Da o Piki Nogavički sploh ne govorimo. Ker ona je najmočnejša in najbolj nenavadna deklica na celem svetu.

In kdo ne pozna Palčka Davida, ki rešuje svoje stoletne prijatelje in poskuša ne nasesti ukanam neumnih trolov.

1127904818.jpg

Nekoč, ko bom velika in bogata, si pa morda omislim tudi kak topel in lep pulover s švedskim vzorcem. Enega tistih z jelenčki in losi. Kdo ve.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

In prišla je jesen …

Sreda, September 23, 2009 · 1 komentar

Pa je konec poletja in brezskrbnosti. Prišla je jesen in z njo tisti pekoč občutek v trebuhu, ko veš, da se spet začenjajo obveznosti, šola, služba, mrzli dnevi, dež. Bliža se zima. In poletje je spet celo leto stran. Menda je jesen letni čas za melanholike in pesnike. Takrat nastajajo najlepše balade, kot tista skupine Melodrom.

YouTube slika preogleda

Jesen je tudi čas, ko iz omar potegnemo stare puloverje in si obujemo nogavice. Je čas, ko odpada listje z dreves in mame kuhamo marmelade. Je čas, ko hodimo domov veliko prej kot ponavadi in posedamo pred TV ekrani. Je čas, ko nam šelesti v srcu in pod nogami.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · nekategorizirano