MamiSandra

Arhiv za Oktober 2009

Kmalu pismo dedku Mrazu

Sobota, Oktober 31, 2009 · Komentiranje onemogočeno

Joj, s takim cmokom v grlu sem se poslovila od poletja, po tihem preklinjala jesen, zdaj pa je ne žlim izpustiti za nič na svetu. Ker vem, da za njo potrka zima.

Ampak ljudje smo brihtne buče in si v vsakem letnem času izmislimo kaj zanimivega. Nekaj, kar nas osrečuje, kar nas navdaja s hrepenjem in pričakovanjem. Tako so prestopi iz enega letnega časa v drugega manj boleči. Zima bo prinesla zimske radosti in praznovanja. Enim Miklavža in Božička, drugim dedka Mraza. A ni fajn, otroci v Sloveniji lahko praznujejo kar trikrat.

M me je že vprašala, kdaj bomo pisali pismo dedku Mrazu. Žiga iz vrtca mu je že pisal. Uspelo mi jo je prepričati, da je še čas za to. Na koledarju sva poiskali 31. december in ga obkrožili. Zraven pa narisali škratka. Da ne bo pomote. Hja, enkrat ko začne človek tuhtati o novoletnih darilih, je pa res že konec. Konec leta, konec poglavja, pričakovanje nečesa novega. Sladki nemir.

Ampak zaenkrat je še jesen. V zadnjih vzdihljajih. Topla, mehka, umirjena. Lepa. Tako kot moški ali ženska sredjih let. Ima svoj šarm.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Jesen · Praznovanja

Ljubljančanov nočemo

Petek, Oktober 30, 2009 · 14 komentarjev

spaceball.gif3878501004_0e03737a33.jpg

(Foto: Flickr)spaceball.gif

A ste kaj gledali včeraj Tednik? Vam je kaj odzvanjal v ušesu prispevek, posnet v vasici pri Ljubljani, za katero domačini pravijo, da je ena od redkih neokrnjenih oaz v Sloveniji, ki jo želijo oskruniti zafnani Ljubljančani? Še danes ne razumem čisto dobro, kaj so želeli s prispevkom povedati.

V vasi (imena si nisem zapomnila) živijo pretežno starejši ljudje, ki svojemu kosu zemlje pravijo rodna gruda že nekaj generacij. Vasica je majhna, če sem prav razumela, nima niti urejene kanalizacije, ljudje pretežno kmetujejo, panoramski posnetki so razkrili zgledno pokošene travnike in lepo obdelana polja. Skratka, idila na sončni strani Alp. Potem pa, gorje. V vasi, ki je le streljaj stran od glavnega mesta, sta na zazidalni parceli zrasla dvojčka. Ljudje pa v luft. Nočejo priseljencev. Nočejo Ljubljančanov. Nočejo, da njihova prekrsna vasica postane spalno naselje za Ljubljančane. Zakaj? Eden od domačinov je prisrčno razložil, kako škodo bi utrpela njegova jabolka, če bi v vas prišli novi ljudje. Že dosedaj so mu mimoidoči odtrgali jabolko ali dva z veje, sto novih ljudi bi pa pomenilo, da bi mu zmanjkala vsa jabolka. … … … … Jaz pa v smeh. Kak trapast prispevek je pa to? Ali želi dotična novinarka pomagati tem ljudem, ali je to prispevek, ki smeši slovenske podeželane. Posnetih je bilo še nekaj argumentov, eden bolj zagaman od drugega. Podtalno je bilo razumeti le še to, da jim občinski ljudje nekaj prikrivajo.

Zanima me, ali v tej vasi ni nikjer nobenega mladega človeka, ki si morda želi družbe mladih Ljubljančanov, ki si želi nečesa novega v vasi, ki si želi, da bi s poselitvijo vas dobila tudi urejeno kanalizacijo, kak vrtec, šolo, morda še kaj. In spomin me ponese v rodno vas, kjer so ljudje pravtako robantili, ko se je sprejel zazidalni načrt za bližnjo okolico. Danes tistih ljudi ni več, vas pa je z novimi gradnjami zaživela novo, dinamično življenje. Šola in vrtec sta dobila novo podobo, na igrišču se končno sliši otroški smeh, po cesti skozi vas se sprehajajo pari z vozički. Kaj lepšega si lahko človek želi? Življenje teče dalje, stvari se spreminjajo. V redu, prebivalci v Tedniku omenjene vasi imajo pač svoj pogled na te reči, naj ga imajo. Ampak, kaj so ustvarjalci oddaje sploh hoteli povedati? So želeli pomagati tem ljudem, ali jih osmešiti? So morda zagovorniki konzervativne, vase zaprte Slovenije, ki klavstrofobično odganja vsakega prišleka ali tujca? Res hecen prispevek, ni kaj.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Skok nazaj v poletje

Četrtek, Oktober 29, 2009 · 1 komentar

Včasih prav paše kak kratek oddih od vsakdanje rutine. Še posebej, če se zanj odločiš nepričakovano, nenačrtovano. Tokrat smo skočili v avto in na obalo. Domov. Iz Ljubljanske megle na primorsko sonce. Prijetih dvajset stopinj je bilo. Poletje. Nona je skuhala fino rižoto in presenetila s tiramisujem. Mmmm. Za prste polizat. Potem pa ven in martinčkanje na pozno jesenskem soncu. Sproščujoče, pomirjujoče. Za ponovit. Samo kaj, ko se sončni jesenski dnevi bližajo koncu.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Potepanja · nekategorizirano

Čarovniški medenjaki za žgečkljiv dan

Sreda, Oktober 28, 2009 · 3 komentarjev

Img0171.jpg Ida_Mlakar-slikca.jpg

(Foto: Wikipedija)

Včeraj sva z M naleteli na krasne otroške knjigice iz zbirke Kje rastejo bonboni? avtorice Ide Mlakar. Zaenkrat so izšle tri. Govorijo pa o dveh malih coprnicah Kuštri in Štumfi, ki obiskujeta coprniško šolo, a raje kot da ubogata tečne stare coprnice, ušpičita kako lumparijo. Tako sta se nekega dne odločili, da bosta v mesto, kjer sneg, megla in vsesplošna slaba volja narekujejo turoben delovni dan, vnesli nekaj veselja (kajti veselje je v njihovi šoli prepovedana stvar). In res, odplazita se v klet, kjer imajo stare coprnice spravljene prepovedane recepte za dobro voljo. Najdeta enega, kjer piše …

CIPER COPER MEDENJAKI

Sestavine:

Testo: 500g moke, 1 žlička sode bikarbone, 150g masla ali margarine, 2 jajci, polovico žličke cimeta, 150g mletega sladkorja, 150g kostanjevega medu

Glazura: 200g sladkorja, polovico beljaka, 1 žlička limoninega soka

Maslo, sladkor, jajca narahlo umešamo. Dodamo med, cimet in na koncu moko, ki smo ji primešali sodo. Testo zgnetemo in oblikujemo svaljek. V hladilniku naj počiva dve uri. Svaljek razrežemo in oblikujemo medenjake, ki jih polagamo v pekač. Pečemo 20 minut pri temperaturi 175 °C. Ko se ohladijo, jih s čopičem premažemo z beljakovo glazuro. Glazuro pripravimo tako, da skupaj stepemo vse sestavine, dokler se dobro ne povežejo in postanejo gladka masa. Namesto beljakove glazure lahko uporabimo belo čokolado.

Dober tek vam želi copra Tereza!

Po tem receptu torej spečeta žgečkljive medenjake, jih raznosita po mestu in vsak, ki jih poskusi, ima občutek, da ga žgečka deset prstov. Zato v mestu posije sonce, razkadi meglo in ljudje so prešerni in nasmejani.

In ker so našo M danes ponoči obiskale stare coprnice in se je zato danes zjutraj zbudila vsa kujasta, sem se odločila, da tudi jaz spečem te ciper coper medenjake in preizkusim star coprniški trik za copranje dobre volje. Rezultat? Poglejte …

Ni slabo, kaj.

  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · Kuharija · Ročne spretnosti · nekategorizirano

Čipka

Sreda, Oktober 28, 2009 · Komentiranje onemogočeno

Mama, tole je zate.

3355905583_eb5c78d286_o.jpg

3239910200_dc1d80b873_o.jpg

Klikni sem, pa se ti pokaže še kak navdih.

  • Share/Bookmark

Tagi: Ročne spretnosti

Hamlet ali 5moških.com, to je sedaj vprašanje.

Torek, Oktober 27, 2009 · 5 komentarjev

3183003242_394d990b1c.jpg

(Foto: Flickr)

Že zelo zelo dolgo me tišči tole, o čemer mislim sedajle pisati, pa nisem nikoli imela dovolj poguma, da bi o tej zadevi s kom konstruktivno podebatirala. Tudi zato, ker redko najdeš pravega sogovornika za kaj takega. Sem namreč strasten ljubitelj umetnosti nasploh, gledališča še posebaj. Veliko svojega prostega časa sem prebila v avditoriju te ali one dvorane. V meni so se nabirali vtisi, informacije, spoznanja in estetski presežki, ki pa jih žal največkrat nisem mogla deliti z nikomer. Roko na srce, ljudi, ki bi imeli radi umetnost, ne poznam veliko. V moji ožji družini ni nikogar, ki bi delil to strast z mano. Med prijatelji pa bi jih lahko naštela na prste ene roke. To pa pomeni, da vsi moji občutki ganjenosti, spoznanja o lepoti in krutosti, o genijalnosti in predanosti, ki so se nakopičila skozi leta, niso nikdar zares našli filtra, skozi katerega bi se prezrcalili v besede in zaživeli stvarno življenje, kot bi se spodobilo.

Vse to se je ponovno zganilo v meni, ko sem ob sebi slišala naveličane vzdihe ob napovedi neposrednega prenosa podelitve nagrad Borštnikovega srečanja. Joj, spet ni nikjer nobenega filma. A gremo spat? Spomnila sem se, da sem v osnovni šoli imela sošolca, ki je neizmerno sovražil knjige vseh barv, oblik in velikosti. Vsebina tako ali tako ni bila zares pomembna. Zaprmejdušal se je, da ne bo nikdar več prijel knjige v roko, ko odraste. V srednji šoli smo kot gimnazijci hodili v Trst v gledališče. Tisto, ki ga danes praktičo ni več. Skupina sošolcev je navadno izginila neznano kam, takoj ko je profesorica dala znak, da smemo zapustiti avtobus. Nekaj ostalih je zdolgočaseno namestilo zadnjo plat v stole v dvorani in kmalu po začetku predstave zadremalo. In vse to je bilo še znosno. Najhuje je bilo takrat, ko so igralci na odru, vsi veliki profesionalci in mednarodno priznani ustvarjalci, želeli prekiniti predstavo, ker zaradi nevzdržnega vedenja pod odrom ni imelo smisla nadaljevati z igro na odru.

Kasneje, v času študija, sem bila zvesta obiskovalka Ljubljanske Drame. Komaj sem čakala, da so na pročelje izobesili trakove, ki so napovedovali premierne uprizoritve v novi gledališki sezoni. Tisti nemir, ko greš na premiero, za katero veš, da bo dobra, ma kaj dobra – genijalna, je težko opisati. In potem se zaprejo luči in v dvorani vsi umolknejo in v zraku ostane le tisti sladkoben vonj, ki je tako tipičen za vse gledališke teatre, mešanica med vodico po britju, damskimi parfumi, starimi stoli in talnimi preprogami, reflektorji in prahom, ki ga na odru dvignejo igralci, ko se predstava končno prične in poteši nemir pričujočih. Mnogo je bilo predstav, ob katerih sem doživela katarzo, takih ki so me globoko pretresle in o katerih sem razmišljala še mesece po tem. V spominu so mi ostale Pandurjeva Šeherezada v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, ki je postavila na glavo moje dojemanje gledališča kot bolj ali manj statične pripovedi; Antigona kot sta jo videla D. Jovanović in M. Hočevar in v kateri je na odru Male drame blestela legendarna in neponovljiva Milena Zupančič; pa spektakel epskih razsežnosti na velikem odru v Cankarjevem domu, ki je nudil kulise Shakespearovemu Macbethu v režiji J. Pipana. Posebno mesto v mojem srcu ima tudi Polona Vetrih, ki je tako zelo čuteče zaigrala Almo Karlin na njenem popotovanju okoli sveta.

Zdaj že dolgo nisem bila na nobeni (odrasli) predstavi, ker imam doma tri majhne otroke. Sva pa zadnjič s prijateljico kramljali ob dobri hrani in med drugim je pogovor nanesel na gledališče. Ker je bil prijeten večer in ker sem se počutila nekako domače, sem priznala svojo lubezen do gldališča. Tišina. Aja, kake predstave pa si šla gledat? Ne poznam. Jaz sem hotla it gledat tisto … kaj že … Pet moških pika com, al neki takega, sej veš. Oh, pa smo spet tam. Zadrega. Zakaj nisem bila raje tiho tako kot vrsto let doslej. Kako razložiti nekomu, ki nikdar ni prestopil gledališkega praga, kaj je to gledališka predstava. Kvalitetna predstava. Je sploh mogoče smiselno začeti in voditi pogovor o gledališču z nekom, ki ne razume niti besede tistega, o čemer ti tako strastno pripoveduješ. Ljudje živimo skupaj, pa vendar plujemo po paralelnih svetovih. Nekateri med nami najdemo skupne postaje, z drugimi se le rahlo oplazimo in le s peščico se usedemo v isti avtobus, če razumete, kaj mislim.

Tisti sošolec iz osnovne šole, ki je zasovražil knjige, ker je moral brati za domače branje, se je odločil za svojo pot. Njegova je verjetno kar prometna. Sošolci iz srednje, ki niso marali gledališča, prav tako niso osamljena sorta. In tistih, ki verjamejo, da 5moških.com sodi med vrhunsko gledališko produkcijo, tudni ni malo. Zato me vedno znova pesti vprašanje, ali je treba na vso silo vlačiti široke množice ljudi v gledališče, samo zato, da bi jim približali to vrsto umetnosti. Pri tem pa jim seveda ne postreči s kvalitetnimi predstavami, ker jih te tako ali tako ne bi zanimale, temveč za njih ustvariti povsem novo raven gledališke produkcije – hitro, plehko, komično, stereotipno vizijo sveta, za katero bi si upala trditi, da se marsikdaj norčuje prav iz njenih gledalcev, seveda v popolni nevednosti naslovnikov. Kaj bi radi dosegli? Bo zaradi takih predstav gledališče pridobilo na ugledu? Bo kulturna osveščenost slovenskega naroda na višjem nivoju? Seveda ne. Še vedno bodo ljudje, ki niso prebrali knjige že več kot deset let, še vedno bodo ljudje, ki ne vidijo smisla v snemanju filmov, še vedno bodo ljudje, ki jim dol visi za gledališče, opero, balet in še kaj. In ljudje, ki bodo zehali ob kulturnih proslavah in prireditvah. Tako se ta naš svet vrti. Pa ga pustimo, da se vrti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Gledališče · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Posvojitev na daljavo

Ponedeljek, Oktober 26, 2009 · 2 komentarjev

Vsak dan je več klicev na pomoč. Ljudje so v stiski. Velikokrat bi radi pomagali, pa ne vemo, kako ali komu. Če kdo ve za kako družino v Sloveniji, ki je potrebna pomoči v smislu oblek ali rabljene otroške opreme, naj sporoči. Že nekaj časa bi se rada znebila nekaj odvečnih stvari.

Če pa koga zaimajo še druge oblike pomoči, kot denimo posvojitev na daljavo, pa naj premisli o naslednjem. Pri tem gre za pomoč otrokom širom sveta.

Verjetno ste že slišali za posvojitev na daljavo, pa niste nikoli uspeli izvedeti, kako stvar poteka. Zelo preprosto. V Sloveniji lahko postanete boter, kot temu pravijo, otrokom, ki čakajo na seznamu v Misijonskem središču Slovenije. Ni vam treba biti veren ali član Rimsko katoliške cerkve. Za boterstvo lahko zaprosite kar preko interneta. Izberete celino oziroma kraj, kamor želite usmeriti pomoč, izpolnite prijavni obrazec, in potem počakate, da vam dodelijo otroka.

Na ta način lahko naprimer otroku v Zambiji z 9 evri na mesec omogočite šolanje, nastanitev v internatu, knjige, uniformo in prehrano. Z možem že drugo leto plačujeva šolanje 12 letni punci iz Zambije. Prijavila sva se preko neta. Poslali so nama njeno sliko, osebne podatke in položnice. Pater Jože Grošelj nas dvakrat letno obvešča o stanju v njeni vasi, o njenem napredku v šoli in podobnem. Za to vrsto pomoči sva se odločila, ker ne moreva sedeti križem rok, ko veva, kaka beda vlada v nekaterih državah sveta. Malce naju je sicer skrbelo, ali bo denar res prišel do naslovnika, predvsem zaradi znanih afer v raznih humanitarnih organizacijah. Ampak prišla sva v stik z drugimi ljudmi, ki so botri že vrsto let, in pravijo, da stvar deluje. Mogoče se pa še kdo odloči za kaj podobnega. Kar pogumno.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Lepa jesen

Ponedeljek, Oktober 26, 2009 · 2 komentarjev

Kako lepa je jesen, enkrat ko se jo navadiš, a ne? Lep teden vam želim. Počnite kaj ustvarjalnega, če se le da.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen

Op, op, op, op!

Nedelja, Oktober 25, 2009 · 2 komentarjev

KrizajSestriere85.jpg

(Foto: Wikipedija)

Op, op, op, op! smo kričali vsi v en glas in srce nam je divje razbijalo, ko so se po belih strminah spuščali naši smučarji in smučarke ter se borili za najvišja mesta v svetovnem merilu. Bojan Križaj, Mateja Svet, Rok Petrovič. To so bila imena ki smo jih izgovarjali z žarečim ponosom v glasu. V osnovni šoli smo celo prekinili pouk, zato da smo vsi skupaj v avli gledali smučarske prenose. Sošolka Maja, ki je ob tej priložnosti sedela zraven mene, me je potihem vprašala, če sem jaz že kdaj smučala in če je lepo. Do tedaj še pomislila nisem, da nekateri sošolci niso še nikdar videli snega, kje šele, da ne bi znali smučati.

Ob najpomembnejših tekmah, ko so naši asi bili v igri za medalje, je naša športno naravnana družina premaknila kuhinjsko mizo v dnevno sobo pred TV ekran, kjer smo s cmokom v grlu in potnimi rokami jedli kosilo in navijali na ves glas. Če je naš zmagal, sta oče in spodnji sosed drug drugemu z metlo tolkla ob strop oziroma tla in se veselila zmage.

Mama je vestno strigla logotipe takratne jugoslovanske reprezentance s čajnih škatlic, jih pošiljala na navedeni naslov in v zameno prejemala lepe skodelice YU SKI TEAM-a. Še danes stojijo na častni polici in nas spominjajo na boljše čase slovenskega smučanja.

Moja nona pa je bila največji fanatik od vseh. V času smučarske sezone je poznala na pamet vse razporede tekem in ure televizijskih prenosov. Na dan, ko so smučali naši, ponoči ni mogla spati. In če je Bojan Križaj (njen ljubljenček) padel, ni govorila z nikomer še dva dni. Nam vnučkom je za vsako novo leto kupila cel komplet kartic podarim dobim, ker je verjela, da je njena dolžnost na ta način pomagati slovenskim smučarjem.

In kdo se ne spomni Rifleta s tisto hecno kapo in črtastim šalom, kako zbija šale in skupaj z najboljšimi slovenskimi smučarji in smučarji skakalci žreba srečne dobitnike Marlesove ali Jelovičine montažne hišice. Ah, to so bili drugi časi. Časi, ko smo bili ljudje skromni, solidarni in smo čutili neizmerno povezanost preko naših športnikov. Po zatonu največjih slovenskih smučarskih junakov do slej, je sledilo dolgo obdobje suše na športnem področju, ki so ga veliko kasneje prekinili različni skupinski športi, za katere nismo niti dobro vedeli, da jih imamo. Te dni se je začela 44. sezona za svetovni pokal v alpskem smučanju. Ste si ogledali neposredni prenos?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Šport

Pitje čaja

Sobota, Oktober 24, 2009 · 1 komentar

Mmm, kako paše skodelica toplega čaja z medom in limono. Prav čutiš, kako te poživi od glave do pet. Ni kaj, sezona čajev se je pričela. Zanimivo je opaziti, kako ljudje kar naenkrat začnemo kupovati ali naročati čaje. Ko se jesen začne prevešati v zimo. In ko pride pomlad, so mnogi kar razočarani, ker čajev v barih ne strežejo več.

Ko greš v trgovini mimo police s čaji, vedno prijetno diši. Tisti pravi še posebej. Poseben čar imajo tudi čajne hiše. Tista v Ljubljani je obvezno shajališče predvsem v študentskih letih. Tako intimna in domača. In njihova zbirka čajev ne sme manjkati na domačih policah.

Že nekaj let naša družina kupuje zeliščni čaj pri gospe na Ljubljanski tržnici. Tisti pri vhodu v ribarnico. Družinska mešanica, ji pravi. Tako, da jo lahko pijejo tudi otroci. In res je krasnega okusa.

Nekoč je prijateljica hodila na tečaj japonščine na Filozofski fakulteti in bila je ganjena, ko jim je neka gospa prikazala tradicionalni obred pitja čaja. Čaj sicer izvira s Kitajske, vendar ima pitje čaja dolgo tradicijo po vsej Aziji. Japonska obredna različica nam je vsem dobro znana iz filma Karate Kid, ko se Miagi San vrne na rodni otok in s seboj vzame tudi svojega učenca Daniela. Ta se zaljubi v prelepo domačinko, ki mu med drugim prikaže tradicionalni obred pitja čaja.

YouTube slika preogleda

Uživajte ob skodelici dobrega čaja. Za lepši dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen