MamiSandra

Fizična osama, virtualno druženje

Petek, Oktober 23, 2009 · 1 komentar

3209267823_7ec0d46fc9.jpg

(Foto: Flickr)

Ko sem začela pisati tale blog, je bilo vse skupaj mišljeno kot hec, kot e-dnevnik o dnevih, ki jih preživljam skupaj z družino, o tem, kako rastejo otroci, kako se mi sušijo rože v stanovanju, kako ne najdem najljubših piškotov v trgovini in podobno. A svari so šle v povsem drugo smer. Moje pisanje je bilo nekajkrat objavljeno na prvi strani in kar čez noč sem postala slavna. Ljudje na ulici so me pozdravljali, prijatelji so me začeli vikati, eni si niso upali priti na obisk zaradi občutka manjvrednosti, dobivala sem ponudbe za službo in tako naprej. In potem sem kar na lepem začutila odgovornost. Hja, res. Da moram napisat nekaj res pametnega in uporabnega, ker ljudje to od mene pričakujejo. Nikakor jih ne smem razočarati. To bi bil grozen udarec za blogerski svet. In tako dalje.

Čez kak teden ali dva pa sem se zalotila, kako v trenutkih največje osame, t.j. ko otroci spijo, mož drema na kavču in samo še z enim očesom gleda TV, sploh nisem sama. V moji glavi imam pred sabo bralce tega bloga, konstantno, nonstop. Saj za to gre, kajne. Ljudje, ki začnejo pisati blog, navadno želijo nekaj povedati nekomu drugemu. Gre za reverzibilni proces. To vsekakor ni pisanje v prazno, kar tako, za lastno zabavo. Ni nedolžno. Posrka te vase. In preden se dobro zaveš, postaneš odvisen od številk. Od števila obiskov, števila komentarjev, števila objav, števila … Kje se konča? Morda na kakem tečaju za samopomoč. Društvo anonimnih blogerjev, ali kaj podobnega.

Sprašujem se, ali imamo blogerji sploh še kaj zasebnosti? Ali znamo iti po cesti in ne razmišljati, Aha, poglej, tole bi pa lahko opisal v blogu? Se sploh kdaj odklopimo? So naše misli sploh še naše, intimne, ali pa postanejo družbena last v trenutku, ko jih prelijemo na e-papir? In potem so tu še komentarji, ki si jih strašno želimo, a te marsikdaj čisto sesujejo. Bralci znajo biti frdamano nesramni. Zakaj pa ne, kdo jih pa pozna. Pod pretvezo anonimnosti, virtualnosti, te lahko popljuvajo podolgem in počez. Seveda niso vsi taki. Hvala bogu.

Če povzamem svoje misli. Najbrž vsakdo, ki začne pisati blog, hote ali nehote vstopi v virtualni svet, ki nudi brezmejne možnosti izražanja, ustvarjanja in komuniciranja z judmi, s katerimi sicer ne bi nikoli prišel v stik. In čeprav marsikomu začetki pisanja pomenijo neke vrste meditacijo in bistrenje misli, veliko blogerjev zaide v skušnjavo, ko živijo le še zato, da pišejo in pišejo zato, da postanejo opazni v svojem malem, virtualnem svetu.

(Članek je nastal kot komentar na vprašanje, zastavljeno na tem naslovu.)

  • Share/Bookmark

Kategorije: nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: , ,



1 odgovor ↓