MamiSandra

30+

Četrtek, November 19, 2009 · 3 komentarjev

(Na sliki: moja mama in jaz)

Človek je vsake toliko malce nostalgičen in takrat se loti gledanja slik. Slike pa prinesejo spomine. Tako kot Proustove magdalence te ponesejo v čas, med ljudi, doživetja, glasove in vonje, ki jih več ni. Ko je naša M slavila svoj prvi rojstni dan, mi je sestrična rekla, Joj, spomnim se, ko smo mi bili tako majhni kot M in smo pihali svečke na tortici, zdi se, kot da je bilo včeraj, zdaj pa že mi prižigamo svečke svojim otrokom. Saj ne morem verjeti.

Res je, čas tako hitro mine. Z njim pa se spremeni tudi dojemanje časa. Ko si otrok se vse premalo dogaja in sploh gre vse prepočasi. Ko si najstnik se ti zdi, da si padel v nek brezvezen film, kjer ne boš nikoli glavni igralec. Potem pridejo dvajseta leta, ko čas vendarle dobi kolikor toliko realne razsežnosti, pri tridesetih pa ti spolzi med prsti. Takrat se namreč v tvoje življenje (večinoma) pritihotapijo otroci in svoj čas skupaj z vso svojo ljubeznijo podariš njim. Zate ga največkrat zmanjka. Zato ob tihih večernih uricah, ko otroci spijo, poskušaš priklicati dragoceni čas nazaj, ga malo odkupiti, takrat privrejo na dan spomini. Zobanje češenj pod nonino češnjo, tek do prodajalca slanega krompirčka na plaži s petimi dinarji v roki, prva vožnja na rdečem ponyju, trapast občutek prve zaljubljenosti v osnovnošolskih klopeh, odkrivanje brezmejne svobode ob ritmih Janice Joplin na Markovem trgu s kitaro v roki, zadovoljstvo ob odpiranju vrat v sladko kraljestvo akademskega znanja in solze ganjenosti ob besedah: Gospa, punčka je, gospod, boste prerezali popkovnico.

Kako dojemajo čas in svet okrog sebe 40+, bom pa še videla. Za enkrat je mojih 30+ dovolj velik zalogaj.

(Na sliki: moja teta, jaz in moj oče na mojem rojstnem dnevu)

  • Share/Bookmark

Kategorije: Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: , ,



3 odzivov ↓