MamiSandra

Arhiv za November 2009

Štikli

Petek, November 20, 2009 · 3 komentarjev

Včeraj sta se punci dolgo zabavali na hodniku. Ni mi bilo čisto jasno, kaj počneta. Potem pa le pokukam in vidim, da pomerjata moje in moževe čevlje. Cela žurka.

Ko sem bila punčka, sem pri noni, kjer je živela tudi teta s sestrično, fantazirala o tetinih čevljih. Teta je nosila take seksi, z visokimi petami. In tudi šminke je imela. Polno torbo. Nekega dne, ko smo prišli na obisk in so se odrasli zaklepetali v kuhinji, sem se prav po vohunsko izmuznila na hodnik in z nasmeškom do ušes pomerjala tetine čevlje. Seveda so mi noge klecale v njih in nekajkrat bi si skoraj spahnila gleženj, ampak želja je bila močnejša od razuma. Po nekajkratnem dokaj uspešnem postavljanju na noge in štrkljanju ob steni, sem se odpravila ven. Kot prava gospodična. Smola le, da sem se na strmih stopnicah spotaknila in z vrha naredila par prevalov do dna. Ni bilo ravno prijetno. Starši so seveda slišali ropot in jok in me prišli rešit. Na srečo sem jo odnesla le s parimi buškami, otečeno usnico in novim odnosom do visokih petk.

Še danes nimam visokih pet v svoji zbirki čevljev. Mogoče pa je že čas, da si kake omislim. In postanem femme fatal, ali nekaj takega. Ni še prepozno.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano

30+

Četrtek, November 19, 2009 · 3 komentarjev

(Na sliki: moja mama in jaz)

Človek je vsake toliko malce nostalgičen in takrat se loti gledanja slik. Slike pa prinesejo spomine. Tako kot Proustove magdalence te ponesejo v čas, med ljudi, doživetja, glasove in vonje, ki jih več ni. Ko je naša M slavila svoj prvi rojstni dan, mi je sestrična rekla, Joj, spomnim se, ko smo mi bili tako majhni kot M in smo pihali svečke na tortici, zdi se, kot da je bilo včeraj, zdaj pa že mi prižigamo svečke svojim otrokom. Saj ne morem verjeti.

Res je, čas tako hitro mine. Z njim pa se spremeni tudi dojemanje časa. Ko si otrok se vse premalo dogaja in sploh gre vse prepočasi. Ko si najstnik se ti zdi, da si padel v nek brezvezen film, kjer ne boš nikoli glavni igralec. Potem pridejo dvajseta leta, ko čas vendarle dobi kolikor toliko realne razsežnosti, pri tridesetih pa ti spolzi med prsti. Takrat se namreč v tvoje življenje (večinoma) pritihotapijo otroci in svoj čas skupaj z vso svojo ljubeznijo podariš njim. Zate ga največkrat zmanjka. Zato ob tihih večernih uricah, ko otroci spijo, poskušaš priklicati dragoceni čas nazaj, ga malo odkupiti, takrat privrejo na dan spomini. Zobanje češenj pod nonino češnjo, tek do prodajalca slanega krompirčka na plaži s petimi dinarji v roki, prva vožnja na rdečem ponyju, trapast občutek prve zaljubljenosti v osnovnošolskih klopeh, odkrivanje brezmejne svobode ob ritmih Janice Joplin na Markovem trgu s kitaro v roki, zadovoljstvo ob odpiranju vrat v sladko kraljestvo akademskega znanja in solze ganjenosti ob besedah: Gospa, punčka je, gospod, boste prerezali popkovnico.

Kako dojemajo čas in svet okrog sebe 40+, bom pa še videla. Za enkrat je mojih 30+ dovolj velik zalogaj.

(Na sliki: moja teta, jaz in moj oče na mojem rojstnem dnevu)

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti

SP 2010, prihajamo!!!

Sreda, November 18, 2009 · 4 komentarjev

633942098939785537_dedicz_091118_vp.jpg

(Foto: siol.net)

Razlogi za zmago:

  1. uvrstitev na SP,

  2. fantje postanejo narodni junaki tipa Boško Buha

Razlogi za poraz:

  1. Slovenija postane ruski državni sovražnik številka ena,

  2. Medvedjev nam prekine dotok zemeljskega plina,

  3. in izkrca specialce, ki v eni noči okupirajo Slovenijo,

  4. plus Abramovič nam zgradi tri nove stadione (v Ljubljani, Kopru in Mariboru)

Računica bi morala biti jasna. Ampak ne, naši fantje so zmagali!!!!!

TO MI DELI!!!!! KDOR NE SKAČE, NI SLOVENEC, HEJ, HEJ, HEJ!!!!!!

PS: Pri nas že sekamo drva.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Šport

Daj, odnesi še smeti sproti

Sreda, November 18, 2009 · 20 komentarjev

640354558_2db3612c13.jpg

(Foto: Flickr)

Enkrat, ko odrasteš, je čas za obiske in družinske prijatelje. Tako pač je. Odrasli se moramo obnašati odraslo. In odraslo med drugim pomeni tudi družabno. Včasih so obiski in družinski prijatelji prava muka, drugič so povsem prijetni, največkrat pa ti polepšajo dan.

Ko greš k nekomu na obisk, pričakuješ prijetno druženje, smeh, razposajeno otroško razgrajanje, kavico, kozarec soka, kaj za prigriznit … Standardne stvari. Po približno dveh urah veš, da je čas za slovo, izrečeš si zadnje prijazne besede, se zahvališ za prekrasno popoldan in prijetno družbo in odideš domov. Super. Ja, ampak včasih (ne vem, če se vam je to že kdaj zgodilo) te gostitelj preseneti z nenavadno prošnjo. Ej, dej, a mi odnesete še smeti sproti, k glih greste ven, da se meni ni treba obuvat. … ???

Prvič, ko se mi je to zgodilo, sem bila šokirana. Milorečeno. Vzela sem tiste smeti in nisem čisto dobro vedela, ali je to kaka neslana šala, ali pa prijateljica vendarle misli resno. Iz zagate me je rešil mož, ki je prijel vrečko in rekel, Ja, ni panike. V avtu sem ga sicer vprašala, če se mu zdi to v redu, pa je skomignil z rameni, da so eni pač taki. Ok, naj bo, si mislim. Dan je bil lep, pustimo ta zadnji spodrsljaj ob strani.

Ampak podobne prošnje so se potem še vrstile. Pa dobro, a se vam zdimo kaki potujoči smetarji, al kaj? Ja, v bistvu smo prišli na obisk samo zato, da bomo na koncu lahko zmetali vaše odpadke v smetnjak. A ste jih že sortirali, al vam še ločimo odpadke?

Ne vem, pri nas doma nikoli ne prosimo gostov, naj odnesejo smeti, ko že ravno odhajajo. To je nevljudno. To je ponižujoče. To izniči vse lepe trenutke, ki jih preživiš z gostiteljem. To se preprosto ne dela. Če kdo vidi kak drug smisel v tem, naj mi prosim javi.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Lidija Hren za premierko

Torek, November 17, 2009 · 14 komentarjev

tarca_show.jpg

(Foto: rtvslo.si)

Včeraj zvečer me je bilo sram, da sem volila, kogar sem pač volila. Lidija Hren je vodila intervju s Pahorjem. In ga osmešila. Ne, v bistvu se je osmešil sam. Takega mečkača in narcisa pa že dolgo ne. Zakaj tale gospa Hrenova vedno več ve od svojih gostov? Pa ne samo navidezno več, dejansko. Vse številke ima v glavi, za katere Pahor še ve ne, da obstajajo, in vse predloge, ki so mu bili ponujeni, pozna, on pa mlati prazno slamo. Ko so ga posneli od blizu, si lahko opazil, da se mu roke tresejo. Seveda, strah je tiste, ki nečemu niso kos. In ta naš vrli Pahor ni bil kos niti tv intervjuju, kako šele vodi državo. Ne upam si predstavljati.

Vedno sem šla na volitve, ker sem zelo principjelen človek. Vedno sem rekla, če ne greš volit, potem ne smeš nikoli niti pisnit, če ti v državi kaj ni všeč. Zdelo se mi je, da bi morale volitve biti obvezne, kot v Avstraliji. Ker smo vsi odrasli ljudje soodgovorni za stanje v državi. Smo soustvarjalci. Joj, sem se motila.

Ne vem, če bom še kdaj šla na volišče. Zdaj so bile na oblasti že skoraj vse politične opcije. Eni so bolj zagamani od drugih. Ta naša politična scena smrdi. Mene je sram, da živim v državi, kjer nimam koga voliti, kjer nimam komu zaupati. Kjer so vsi nesposobni.

Lidija Hren za premierko!

  • Share/Bookmark

Tagi: Življenjske modrosti

Jabolka in zvitki

Ponedeljek, November 16, 2009 · 2 komentarjev

Lepo je opazovati pretakanje letnih časov in spreminjanje jedilnkov na naših mizah. Čeprav danes o kaki sezonski zelenjavi ali sadju ne moremo več govoriti. Razen, seveda, če jemo pridelke z vrta oziroma kupujemo le-te pri malih kmetovalcih.

Sezona jabolk je v polnem teku. Pravtako sezona zvitkov ter raznih jabolčnih kolačev. Danes sem zavihala rokave in se usmilila še zadnjih nekaj jabolk na kuhinjskem pultu. Spekla sem zvitek. Testo sem naredila sama, za spremembo. Pa tudi nadev je bil malo drugačen kot sicer.

Testo:

230 g moke

110 ml mlačne vode

30 ml sončničnega olja

ščepec soli

Nadev:

100 g otroških keksov

sok ene limone

nastrgana limonina lupinica

100 g lešnikov

1kg jabolk

100 g sladkorja

vaniljev sladkor

cimet

Najprej s kljuko ročnega mešalnika, potem pa z rokami zgnetemo gladko, mehko testo. Zavijemo ga v folijo in pustimo počivati na sobni temperaturi eno uro. Razvaljamo, nadevamo in pečemo v pečici na 200 stopinj približno 30 minut. Ko se ohladi, ga posujemo s sladkorjem v prahu.

Zvitki so vedno slastni in takoj izginejo. Nekoč mi je prijateljica izdala skrivnost, kako narediti hrustljavo zgornjo skorjico. Ko je zvitek skorajda pečen, zmanjšaš moč pečenja in ga poliješ s pravkar zavrelo sladkano vodo. Z zelo tenkim curkom po celem zvitku. Potem ga pečeš še 10 minut. Ta zadeva se krasno obnese. Še posebej pri kupljenem listnatem testu.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Kuharija · Ročne spretnosti

Z Rusi lahko igramo

Nedelja, November 15, 2009 · 3 komentarjev

64640124_pahor.jpg

(Foto: Reuters za MMC RTVSLO)

Kako klavrn dan je za nami. Sobota zjutraj: zbudimo se vsi na trnih, kajti to je dan, ko igra Slovenija za preboj na SP; poleg tega sem prepričana, da bom v novicah našla vest o srečni vrnitvi Humarja v dolino; in da bomo preživeli še en lep jesenski dan, čeprav bo zunaj oblačno.

Ah, kje. Hladen tuš že ob pol sedmih zjutraj. Humarja našli mrtvega. Sožalja z vseh strani. Nihče več ne zine nobene pikre na njegov račun. O mrtvih vse dobro, pravijo. Komaj štirideset let mu je bilo. Nisem vedela. Saj se te take reči ne tičejo, pa se te vendarle dotaknejo.

Zunaj prične deževati. Kako prikladno. Del družine priteče že malo moker domov z dopoldanskega sprehoda. Preostanek dneva bo treba preživeti doma. In tisti, ki imate otroke, veste, kaj to pomeni.

Ok, saj bo kmalu tekma pa bo bolje. Stadion je nabito poln. Z možem se pošaliva, da jih je ko Rusov. Na igrišče prikorakajo naši v spremstvu rdeče opremljenih fantkov. Vse skupaj se zdi tako zelo rusko, tako zelo rdeče, pomislim. Potem pa vidim, da je rdeča oprava mišljena kot ozadje za napis Coca-cola. Svašta. Časi se definitivno spreminjajo. Ves stadion enoglasno zabobni ob legendarni ruski himni. Postane me strah, čeprav sedim na kavču nekaj tisoč kilometrov stran. Ne vem, ali so naši fantje tudi dali rep med noge, ko je zabobnelo. Kakorkoli že. Sodnik piska, čakamo na dobro igro naših, a kmalu postane jasno, da so Rusi za razred boljši. Imam občutek, da naši spet taktizirajo. Morda pa se temu reče premišljena igra. Ena nič. Dve nič. Ah, pejte v … Ura je za risanke na prvem. Preklopimo. Risank je konec. Vrnemo na drugega. Dve proti ena. Kdaj? Bergant je čisto evforičen, prenaša z drugim tonom glasu kot malo prej. U, mogoče nam pa še rata. Ne, sodnik odpiska konec tekme. Kek daje intervju ob robu igrišča. Mah, mi smo veseli, ker smo videli, da lahko igramo z njimi … Kaj, si rečem, oni so veseli, ker so videli, …Oprostite, gospod selektor, tisti, ki ciljajo na svetovno prvenstvo morajo biti prepričani, da lahko igrajo s komerkoli in da lahko premagajo kogarkoli. Oni pa so videli, da lahko … Ma pejte igrat šah k noničem pod hišo.

Zvečer pa termometer v hčerkinem ušesu pokaže 38.2. Pišuka. Ampak tokrat se ne damo. Ne želimo, da se naše stanovanje spet spremeni v bolnišnični oddelek. Trudili se bomo do konca. Upam, da se bodo tudi naši fantje v sredo v Ljudskem vrtu, sedaj ko so videli, da z Rusi lahko igrajo. Vso srečo jim želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Šport

Ko bom velik, bom …

Sobota, November 14, 2009 · 5 komentarjev

Takole so razmišljali mulčki v Mančini vrtčevski skupini o tem, kaj bodo, ko bodo veliki:

Sončki so. Naša M bo dimnikarka. Še ugotavljamo, po kom se je vrgla.

  • Share/Bookmark

Tagi: Življenjske modrosti

Pahorjevi kameli

Sobota, November 14, 2009 · 4 komentarjev

239031197_6c5cf2026b.jpg

(Foto: Flickr)

Včeraj zjutraj sem v avtu na radiu Antena ulovila hudomušni komentar o Pahorjevih kamelah. Seveda se mnogi sprašujejo, kam z njimi. Nekaj predlogov se je že nabralo. Poslušajte

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Zelenjava in sadje na dom

Petek, November 13, 2009 · 18 komentarjev

Tržna niša, ni kaj. Gospod, ki nam je včeraj zvečer že vidno utrujen dostavil zeleni zabojček z ekološko pridelanima sadjem in zelenjavo, je odkril manjko na trgu. Pred nekaj dnevi sem na Siolovi starni (na tem blogu) videla reklamo za to vrsto ponudbe in jo nemudoma pograbila. Zgleda, da nisem bila edina, ker je imel gospod včeraj toliko dela z razvažanjem zabojčkov, da bodo nekateri morali počakati do danes.

V glavnem, naročili smo srednji zabojček, ki stane 18 evrov, dobili pa malega, ker je prišlo do pomote. Gospod se je zelo opravičeval in mi dal 2 evra popusta na ceno malega zabojčka. Vse skupaj je bilo zelo lično zavito, z zeleno etiketo in našim naslovom. Notri smo odkrili krompir, čebulo, česen, korenje, kolerabo, zeleno, tri vrste solate, zeljnato glavo, por in jabolka. Jabolka smo takoj poskusili in so superdobrega okusa. Kiselkasto medena. Danes pa smo za kosilo natrebili še solato in pol sklede jo je zmanjkalo, še preden sem postavila vse stvari na mizo (pojedel jo je mož, ki do pred kratkim solate niti videti ni mogel … se pravi, da je res dobra). Zraven so bila še kratka navodila za uporabo: s katerih ekoloških kmetij prihajajo pridelki, kako je s plačilom in vračanjem zabojčkov in recept za pripravo zeljnatih zavitkov. Kako priročno.

Mislim, da bo to kar naš redni način kupovanja zelenjave. Le da bomo morali za pet člansko družino naročati velik zabojček.

PS: Na zgornji sliki ni vsega, kar je bilo v zabojčku. Pa vendar, tako nekako tole zgleda.

  • Share/Bookmark

Tagi: Ekologija · Kuharija · Mestno življenje · nekategorizirano