MamiSandra

Arhiv za November 2009

Jesen v zadnjih vzdihljajih

Četrtek, November 12, 2009 · 2 komentarjev

Lep dan se je izvil iz jutranje megle. Najbrž eden zadnjih sončnih dni v tej prelepi, dolgi in sorazmerno topli jeseni. Z J sva šla na sprehod …

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Potepanja · nekategorizirano

A lahko, prosim, dobim plačilo za svoje delo

Sreda, November 11, 2009 · 19 komentarjev

1579871454_59dfe8364c.jpg

(Foto: Flickr)

Spet se je ponovila ista zgodba. Naročnik rabi prevod teksta. Nujno. Res se že malo mudi. Besedilo je strokovno, ni mačji kašelj. Cena je temu primerna. Sprejmem. Prevajanje je moja starst. Težje kot je, bolj mi je všeč. Veliko prevajam.

Tekst dobim relativno pozno, v večernih urah. Do jutri, nujno. Ponoči zbolijo vsi trije otroci. Z možem sva celo noč na nogah, zjutraj imava podočnjake do tal. Joj, prevod. Absolutno mora biti narejeno. Čutim veliko odgovornost. Sedem za prenosnik in delam. Odklopim okolico, čeprav vem, da je mož na robu obupa. Otroci bruhajo eden za drugim. Obljubila sem prevod, prevod mora biti. Rečeno, storjeno. Prevod je končan v dogovorjenem roku. Pohvaljena sem za svoje delo. Naročnik je zadovoljen. Uh, pa je šlo skozi. Ponosna sem nase in na moža.

No, zdaj pa plačilo. Plačila pa od nikoder. Klasika. Vse bolj imam občutek, da ljudje dojemajo prevajanje kot lažji fizični (ne umski) napor, pri katerem prevajalec samo odpre Wordov dokument in gladko prepisuje iz enega jezika v drugega. Pf, nič lažjega. To zna vsak. Prevajanje že ne more biti tako zelo težko delo, sploh če je brezhibno in ob roku. Spomnim se besed mladega, zdaj že priznanega, slovenskega pesnika, s katerim sem se nekoč bežno srečala prav zaradi nekega prevoda, da naj obljubljeno vsoto za dotični prevod jemljem z rezervo. Zakaj neki, vendar. Pove mi, da se mu je že zgodilo, da je čakal na honorar, imel naročene delavce za polaganje parketa, delavci so medtem že opravili svoje, denarja pa od nikoder. Ah, si mislim, smola, pač.

Ne, ne. To ni bila smola. To je vstaljena praksa v svetu freelancerjev, samozaposlenih kulturnikov, svobodnih umetnikov, ali kot je nekoč rekel moj sošolec, svobodnih brezposelnih. Nas nihče ne jemlje resno. Ali pa vsaj ne povsem zares. Ja, saj nekaj že znamo, saj smo hodili v šole, pa to. Ampak v bistvu samo zrak mešamo. Za to nas pa že ni treba plačati. Plača se mojstra, ki polaga ploščice, pa mesarja, ki pride zaklat pujska, pa zobarja, ki nam na koncesijo vstavi mostiček. Prevajalca pa … Zakaj že? Glej si ta prevod, mala malica, to bi znal tudi sam.

No, v glavnem, jaz še čakam na svoj honorar. In še bom čakala in še bom prosila. Prosila bom naročnika, če bi bil mogoče vendarle tako dober in mi plačal za delo, ki sem ga takole z levo roko opravila. Zaželite mi srečo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Delo · nekategorizirano

Ko postaneš doktor znanosti

Torek, November 10, 2009 · Komentiranje onemogočeno

YouTube slika preogleda

Moji otroci bodo imeli samo pet let otroštva. Borih pet let brezskrbnega otroštva. Potem jih bo vase posrkalo neskončno kolesje formalne izobrazbe.

Osnovna, srednja šola, mogoče fakulteta. In enkrat, ko prideš do tja, ko prestopiš vrata Univerze, ti doktorat praktično ne uide več. K temu namreč stremi Bolonjski sistem. Novost. Novosti so dobre, novosti sprejemamo z odprtimi rokami. Krasno, Slovenija bo kmalu ena najbolj izobraženih dežel v Evropi. Po cestah in pločnikih se bodo sprehajali sami doktorji znanosti. Kamorkoli se bomo obrnili, bomo slišali znanstvene debate, podkrepljene argumente, svetovljanske nazore. Janez in Micka ne bosta več podpovprečna državljana, ki še nikdar nista prestopila državnih meja, in ki svoje dneve preživljata na polju, v vaški gostilni ali pred televizorjem, kjer se vrtijo španske telenovele. Ne, to bo drugi svet, to bo drugi rod. Boste videli. Čakajo nas drugačni časi, časi razsvetljenstva, narodnega preporoda. Hvala ti, Bolonija!

Kaj o tem menijo naši študentje, si lahko ogledaš tu.

Pa še pomislek … Upam, da Bolonija predvideva tudi ustrezno plačilo za nadstandardno izobrazbo. Da se ne bodo še naprej vrstile zgodbe mojih znank in prijateljev, ki bodisi z univerzitetno izobrazbo delajo v podjetju, ki jih plačuje za srednješolsko izobrazbo (čeprav njihovo delo še kako zahteva znanje, pridobljeno na univerzi), bodisi niti ne omenjajo svoje magisterske ali doktorske titule, ker bi jim sicer v službi samo še kavo dovolili kuhati, da si slučajno ne bi domišljali, kaj da so.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Nekaj za babice in dedke

Torek, November 10, 2009 · 2 komentarjev

Dragi stari starši, tole je za vas. Takole sta punci v nedeljo, ko je zunaj strašil dež, ustvarjali v topli domači kuhinji.

Dan pred tem je M nabrala nekaj pisanih listov izpod tega prečudovitega drevesa sredi Tivolija …

in tako sta s svojimi malimi spretnim prstki ustvarili tole umetnijo, ki jo je bilo treba takoj dati v okvir. Ponosno jo bomo obesili na steno v starševski spalnici.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Jesen · Mestno življenje · Ročne spretnosti

Zobna miška

Torek, November 10, 2009 · 3 komentarjev

Ponoči je k nam prišla zobna miška. Že tretjič. Pod blazino je M pustila bankovec (ker velike miši niso pričakovale tako hitre izgube tretjega mlečnega zobka in niso imele pripravljenega nobenega drugega bolj pametnega darilca). M je bila navdušena. In komaj je čakala, da gre v vrtec in pokaže luknjico vzgojiteljicama.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Praznovanja

Blokovski otrok

Ponedeljek, November 9, 2009 · 6 komentarjev

Od rojstva živim v bloku. V bistvu sem samo enkrat v življenju nekaj mesecev preživela v hiši. V času študija. In bilo me je groza. Tako osamljeno sem se počutila. Blok mi daje občutek varnosti in ugodja. V bloku nisi nikdar sam. Tudi kadar bi si želel biti.

V bloku venomer nekdo prihaja in odhaja, vedno je glasno. Ko živiš v bloku, se navadiš na celo paleto glasov in zvokov. Odpiranje in zapiranje vhodnih vrat, rožljanje ključev, poslavljanje ljudi na hodniku, brnenje dvigala, glas domofona, zvok glasov iz zgornjega ali spodnjega nadstropja, odmev otroškega smeha in joka, prepiri, preglasna glasba, renovacije stanovanj, tolčenje po radiatorjih, centrifugiranje sosedovega pralnega stroja, splakovanje WC školjke iz zgornjega nadstropja, pasji lajež.

In vonji, uh, teh je tudi precej. Vonj neznosnega čistila na mokrih tleh, po tem, ko je pravkar mimo šla čistilka, zatohli vonj kolesarnice, kovinski vonj kleti, vonj po damskih parfumih v dvigalu, vonj po sosedu, ki je alkoholik, vonj gospe, ki živi s tremi psi in za katero ne veš, ali zaudarja sama po sebi ali so zato krivi psi, vonj po praženi čebuli in pravkar kuhanem nedeljskem kosilu, vonj po kolačkih in kavi, vonj po pravkar prispelem časopisu, vonj po notranjosti stanovanj, ko greš mimo odprtih vrat.

V bloku se ljudje ne poznamo med seboj, pa vendar zelo občutimo bližino drugega. V bloku se človek nauči strpnosti in obzirnosti do sosedov. Otroci vedo, da ne smejo biti preglasni, vedo, da se po hodniku ne kriči, da se ne loputa z vhodnimi vrati, da se v dvigalu vedno pozdravi, da se pridrži vrata gospe, ki komaj hodi, da se spoštuje delo čistilke in ne taca po ravno umitih tleh.

Je pa treba tudi marsikdaj potrpeti. Na primer, ko soseda hrani jato golobov tik ob vhodu v blok, ko sosed že drugič v enem letu renovira stanovanje, ko ne najdeš parkirnega prostora ne pred svojim blokom, ne pred sosednjim, ne v radiusu petstotih metrov, ko ti nekdo zvoni na domofon sredi noči in nato ugotovi, da se je zmotil, ko nimaš kam odvreči smeti, ker smetnjaki pokajo po šivih, ko sosedov bolani otrok neutolažljivo joka, ti pa moraš naslednjega dne res zgodaj vstati, ko ne dela dvigalo in moraš s štirimi težkimi vrečkami iz trgovine peš v deseto nadstropje, ko ti iz zaklenjene kolesarnice izgine novo kolo.

Najlepše pa je zjutraj in zvečer,  ko lahko z okna visoko nad strehami hiš opazuješ sončni vzhod in zahod, ko pozimi zapade sneg, tebi pa ni treba kidati pločnika pred blokom, ker za to poskrbi hišnik, ko je v stanovanju prijetno toplo, tebi se pa še sanja ne, od kot prihaja toplota, ko zgrožen ugotoviš, da ti je zmanjkalo soli za v juho pa brez zadrege pozvoniš pri sosedi na koncu hodnika in ko se lahko v copatih odpraviš k spodnjim sosedom na obisk.

Oh, bloki, bloki. Marsikdo jih ne mara, jaz pa ne znam živeti drugače, kot v njih. Sem pač blokovski otrok.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Mestno življenje

Ne maram solate!

Nedelja, November 8, 2009 · 15 komentarjev

3836086717_35d881bf99.jpg

(Foto: Flickr)

Se spomnite vrtčevskih dni? Ste morali tudi vi pojesti vso juho, ves žilav goveji zrezek in vso solato? In ko je bil čas za počitek, ste morali absolutno zaspati? Hi, hi, takrat sem si začela gristi nohte. Ker nisem hotela spati, sem se morala pokriti čez glavo in dati mir. Mene je bilo pa strah in nohti so bili dobra uteha za osamljene trenutke pod zatohlim vrtčevskim pokrivalom.

Veliko odraslih ne mara špinače, ker so jih z njo posiljevali v vrtcu. Pa govejega mesa tudi ne. In solate. Uh, solate pa sloh ne. Moj mož jo je začel jesti šele, ko je spoznal mene. Ni se ji mogel več izogniti, bogi revež, če pa sem sposobna pohrustati dve skledi solate poleg kosila. Spomnim se vrtčevskega sošolca Tomija, ki je nekega dne pri kosilu tako dolgo žvečil solato, da smo vmes že vsi pojedli, legli na ležalnike, nekateri tudi zaspali, on je pa na vzgojiteljičin dobronamerni ukaz žvečil in žvečil in na koncu s solzami v očeh in spačenimi usti pogoltnil solatni cmok, letel na WC in vse zbruhal. Kdo ve, kak odnos ima do solate danes.

Ah, to so bili drugi časi. Danes si česa podobnega v vrtcih ne dovolijo več. Hvala bogu. Prej obratno. V skupini moje starejše hčere tekmujejo, kdo bo pojedel več rdeče pese. Pravi hit je med otroki. In mlajša hči ne sme videti solate, preden ne poje juhe, ker sicer ne želi jesti ničesar dugega kot solato. Prav vesela sem, da s solato nimamo težav.

In vedno, ko pomislim na solato, se spomnim filma Amelie, kjer mladi prodajalec v trgovini s sadjem in zelenjavo tako vzneseno pripoveduje o zeljnati glavi, da se vsem zdi trapast. Hja, solato človek vzljubi počasi. Nekateri pa sploh ne. Otroci, ne dovolite, da vas posiljujejo s hrano. Zakričite, Ne maram solate, pa pika!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Pisana sobota

Sobota, November 7, 2009 · 2 komentarjev

Danes sem imela občutek, da je svet bolj pisan kot sicer. Se vam je kdaj zgodilo kaj takega? Navadno je siv z redkimi barvnimi odtenki, danes pa se je pokazal v vsej svoji lepoti.

Lepa sobota je bila.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Jesen · Ročne spretnosti

Od Vardara pa do Triglava

Petek, November 6, 2009 · 13 komentarjev

Dvajset let mineva od padca zidu. Se pravi, da sem imela kakih deset let, ko je zazijala luknja med vzhodom in zahodom. Čudno, ne spomnim se teh dogodkov. Čeprav sem bila dovolj stara, da bi se jih lahko. Se pa spominjam, da sta starša jokala, ko je umrl tovariš Tito. Takrat se je jokalo. In Tomaž Terček je takole sporočil žalostno novico:

YouTube slika preogleda

Tudi drugod po Jugoslaviji je bilo žalostno, besede nabite s čustvi.

YouTube slika preogleda

Tekma med Hajdukom in Zvezdo je bila prekinjena, na tisoče ljudi je jokalo in družno zapelo Druže Tito, mi ti se kunemo.

YouTube slika preogleda

S smrtjo Tita se je zamajal sistem. Sistem, ki se je vlekel od Sibirskih step, čez vzhodno Nemčijo, pa do Balkana, Kube in dela Azije. Preprosti ljudje smo bili ponosni, da smo del tega sistema. Vsi smo bili enaki, zdravstvo, šolstvo, socjala, vse je delovalo kot je treba. Bili smo Titovi pionirji in omladinci, imeli smo štafeto mladosti, praznovali smo 1. maj, v mojem razredu smo pouk začeli in končali z vzklikom Za domovino, s Titom naprej!, naši športniki so bili med najboljšimi na svetu, naša dežela je bila biser sredi Evrope, vladalo je bratsvo in edinstvo. Skratka, ni nas bilo strah, kaj bo jutri, ker je za vse poskrbel naš tovariš Tito.

Potem je padel še Berlinski zid in utvare je bilo dokončno konec. Na dan so prišle grozote totalitarnih sistemov. Oprani možgani, predopingirani športniki, ljudje na robu razsodnosti. Jame, kosti, taborišča. Pričevanja ljudi, ki so bili prisotni pri povojnih pobojih, ljudi, ki s svojimi priznanji nimajo več česa izgubiti. Praznina. Žalost. Občutek zbeganosti.

Gledano nazaj, lahko rečem, da sem ponosna, da sem bila del Titove Jugoslavije. Tiste Jugoslavije, ki je poskrbela za socialo, delovna mesta, športnike, mladino. Tiste Jugoslavije, ki je imela najlepšo himno na svetu, tiste domovine, ki jo je poznal ves svet. In ponosna sem na svoje prednike, ki so bili Partizani in so se borili za svoj narod, svoje vrednote. V isti sapi pa moram dodati, da me je groza in sram vsega, kar mi je ta domovina, ki sem jo tako zelo ljubila, prikrivala in zamolčala. Čeprav ne jaz ne nihče, ki ga poznam, ni imel opravka z grozotami, ki so se dogajale, medtem ko smo nekateri peli Druže Tito, mi ti se kunemo.

V tem delu sveta smo se rodili, taka je bila naša preteklost, taka je bila naša stvarnost. Dvajset let mineva od padca zidu. Kdo ve, kake zgodbe imajo povedati tamkajšnji ljudje.

Za vse, ki se radi spominjate prelepe Jugoslavije in njenih čudovitih ljudi, pa tale pesem.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Življenjske modrosti

Jesenski dež

Četrtek, November 5, 2009 · 8 komentarjev

Teh nekaj deževnih dni je bilo zame čisto dovolj. Dovolj dežja za letos, prosim. Da ne doživimo kakega vesoljnega potopa.

Danes je na srečo za kratek čas posijalo sonce in ljudje so pokukali na plan kot polži po dežju. Tudi midva z J sva šla na sprehod. Bilo je kratko, ampak sladko. Popoldan nas je pa spet zajelo jesensko deževje.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Potepanja