MamiSandra

Arhiv za December 2009

Voščilo

Četrtek, December 31, 2009 · 2 komentarjev

Srečno novo leto!

In hvala vsem, ki ste obiskali moj blog in pokukali v moj mali svet. Upam, da se beremo tudi v 2010.

  • Share/Bookmark

Tagi: Praznovanja

Moja orhideja

Četrtek, December 31, 2009 · 2 komentarjev

Ne vem, kako se vi razumete z rožami, ampak jaz nisem ravno na ti z njimi. Mislim, da jih je bilo več takih, ki so se posušile, kot pa tistih, ki so prosperirale. Ampak včasih mi pa vendarle uspe. Kot na primer z mojo orhidejo, ki sta mi jo podarila tast in tašča za rojstni dan. Trenutno cveti že tretjič v dveh letih.

Ko smo že pri cvetenju orhidej. Ko sem dobila prvo orhidejo za poročno darilo, je bila poved, ki je spremljala svečano izročitev, tale: Naj cveti kot vajina ljubezen. Roža je odvrgla cvetove že prvi teden po prihodu domov. Krasno. Sama sem jo mislila zavreči, pa mi je nekdo prišepnil, da orhideje večkrat odvržejo cvetove, da pa to še ne pomeni, da so odmrle. In je ostala in je še cvetela. Trenutno pa hibernira.

Ampak tale moja lepotička me pa navdušuje. Zgleda, da se lepo razumeva. Morda bi se morala usmeriti samo v vzrejo orhidej kot kaka zelo izkušena vrtnarka. In potem bi bila najbolj važna v mestu.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Ročne spretnosti · Zelenje

Ljubo doma, kdor ga ima

Sreda, December 30, 2009 · 48 komentarjev

Nikjer ni kraja lepšega, kot tam kjer ti si doma.

Razmišljam o svojem domu. Mogoče zato, ker je zima, ker smo veliko več doma kot ponavadi, ker so ravno prazniki, ker so spodnji sosedi povedali, da se selijo v nov dom, ker sem v Ljubljani zamenjala že devet domov. Razmišljam o svojem domu, ker smo družina. In ker družina rabi dom, urejen dom. Pa ne samo zloščen in pospravljen. Stanovit, trden, varen.

Od kar se je rodila prva hči, smo zamenjali tri domove. Danes nas je že pet, še vedno smo podnajemniki, še vedno ne vemo, kje bomo čez leto ali dve. Saj vem, da je to drugod po svetu povsem vsakodnevna praksa, pa vendar je to zame osebno bolj slaba uteha. Groza me je samo pomisliti, da bom morala čez čas spet vso lastnino in spomine stlačiti v kartonaste škatle iz najbližjega hipermarketa, jih zapečatiti in spet začeti znova. Dokler si sam, še nekako gre, ko pa za sabo vlečeš še otroke, to ni več ničemur podobno. Saj nismo stepski nomadi, ki se selijo ob vsaki spremembi letnega časa.

Kak cmok sem požrla, ko sem pri prijateljih videla na podboju vrat vodoravne črtice, ki bodo za vedno zaznamovale rast malih nadebudnežev. Mi tega ne moremo narediti, razen če ne odnesemo podboje s seboj. In nekje drugje imata bratec in sestrica v svoji sobi steno, kamor lahko nalepita in narišeta karkoli želita. Kako prisrčno in zabavno. Tudi tega ne moremo, ker bi se lastnikom utrgalo (tudi če bi jim zagotovili, da bodo steno v končni fazi dobili nazaj tako, kot je bila pred našim prihodom). In potem so tu še lastnikove stvari v ”tvojem” stanovanju, ki ti dihajo za ovratnik in te opozarjajo, da si le trenutni, naključni prebivalec tistih nekaj kvadratnih metrov po taki in taki ceni, s takimi in takimi stroški.

Pa vendar se udomačiš, poženeš zasilne korenine. Opremiš neopremljene prostore, prepleskaš stene, obesiš slike, zasadiš rože. Živiš v utvari, da je nekaj vendarle tvoje. Opazuješ otroke, kako se igrajo in rastejo. Jih neguješ, ko zbolijo, jim prižigaš svečke na rojstnodnevni torti, pečeš piškote, rišeš, naznaniš prihod novega člana, dobiš ponudbo za novo, boljšo službo, se družiš s prijatelji … In potem moraš iz različnih razlogov spet drugam, kakor cirkusantje, ki se selijo iz kraja v kraj. Takrat se mi mož, ki te reči prenese veliko bolje od mene, vedno smeji, ker se tako dolgo poslavljam od praznih sob preden še zadnjič obrnem ključ in te za vedno postanejo družinska zgodovina.

Pri vsem tem pa je morda še najbolj hudo petnajstega v mesecu, ko z možem odštevava 500 evrov najemnine. Zakaj moramo dati everčke teti Rožici?, me vpraša starejša hči. Ker to stanovanje ni naše in moramo plačati, da smo lahko tu. In potem, A bomo mi tudi kdaj imeli svoje stanovanje, mami? Z možem se tiho spogledava, ker še sama ne poznava odgovora. Saj bi lahko, pa ne dobiva kredita, ker nimava službe za nedoločen čas. Saj bomo, nekoč. Upam le, da bodo najini otroci še v času svojega otroštva doživeli to stanovitost in varnost, ko lahko rečeš, da je nekaj tvoje, in veš, da lahko končno poženeš globoke korenine, zarišeš črtice na podboju vrat in lepiš nalepke na steno spalnice. Ja, ja, ljubo doma, kdor ga ima … svojega.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Hrestač

Torek, December 29, 2009 · 2 komentarjev

sm_hrestac_velika_V.jpg

E me je povabila na baletno predstavo. V zadnjem hipu sem ugotovila, da je primerna tudi za otroke, in odpeljala s sabo še M. Predstava je bila dokaj povprečna, to je moje laično mnenje. Nekaj baletnikov je bilo tako nevzklajenih in nerodnih, da je že malo preveč bodlo v oči. Z E sva se temu večkrat nasmejali. Smejali pa sva se tudi vprašanju gospodiča, ki ga je bila deležna lepo opravljena gospodična za nama, Ti, kako dolgo bo to še trajalo? Še dobro, da sva midve pustili moški del ekipe doma.

V celoti gledano je bilo prijetno. Zaradi prijazne družbe in nežne glasbe, ki je v živo igrala pod odrom. Najlepše je bilo opazovati M, kako s široko razprtimi usti spremlja dogajanje na odru. In ko sva šli domov, je vso pot poskakovala in plesala. Morda se nam obeta nova prima balerina.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · balet

Vladni falcon

Ponedeljek, December 28, 2009 · Komentiranje onemogočeno

sz5_Falcon_003.jpg

(Foto: DELO.si)

Vladni falcon na testnem poletu kot ga je ujel poročevalec za Radio 1. Poslušajte …

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Pogled z gradu

Ponedeljek, December 28, 2009 · 11 komentarjev

Ljubljana v nedeljo zvečer. A se vam ne zdi, da tale prav paše zraven?

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · Potepanja

Aaa, morje

Nedelja, December 27, 2009 · 17 komentarjev

Kako lepo mora biti, če si doma ob morju, so me neštetokrat vprašali vrstniki, ko sem prišla v Ljubljano in nostalgično vzdihovali za počitnicami ob morju. Jaz sem vedno odvrnila, da super, ker se mi je zdelo, da ne smem podreti mita o morju. Ah, morje, aaa … Velika modrina, valovi, rahel vetrič, pesek, zagorela polt, sol na razgaljenih telesih, zvezdnate noči na pomolu, glasba, žur … Saj veste. Morje, aaa.

Ja, poleti je bilo res vse drugače. Prišli so turisti v naše male, speče obmorske kraje in za mesec ali dva smo imeli občutek, da smo center sveta. Spet so nam vsi zavidali življenje ob morju in spet smo vsi služili na račun ljudi iz celine. Ampak jeseni je bilo spet vse po starem. Burja, utrujajoča tišina v praznih obmorskih mestih, pomanjkanje delovnih mest, beg možganov v centralno Slovenijo, narkomanija v vsaki večji garaži, okrnjeno družabno življenje.

Jaz nisem doma v mondenem Portorožu, ampak v majhnem kraju, naselju bolje rečeno, za katerega živeči v 4 km oddaljeni Luciji pravijo, da je bogu iza nogu. Morda ne boste verjeli, ampak zgodilo se mi je, da ljudje iz Lucije niso vedeli, kje leži moj kraj, in niso še nikdar bili na tej strani hribčka. Sečovlje, pf, soline, pf, meja s Hrvaško, pf … Ja tako omejeno je lahko življenje ob morju. In moje otroštvo se je vrtelo okrog sošolcev iz odrinjenih in odročnih Šavrinskih brd, kjer živijo družine že več generacij na isti lokaciji, v isti spomeniško zaščiteni kamniti hiški, ob istem oljčnem nasadu, z istimi sosedi … Ti moji sošolci do vstopa v srednjo šolo (ki je bila ali Izoli ali Kopru) večinoma niso nikoli prestopili meja svoje lastne vasice, razen takrat, ko so bili v to primorani zaradi šolskega izleta. Imajo svoj ”jezik”, katerega smo se Sečovljani morali naučiti, ker so bili otroci z vasi v večini. Njihovi starši so hodili na delo v Trst, kot pred njimi njihove babice in dedki. Tam so večinoma čistili na domovih bogatih Tržačanov. In vedno so imeli bleščeče trenerke, torbe in zvezke iz takrat še magnetno privlačnega Trsta. Tudi poročili so se večinoma  z vrstniki iz sosednjih vasi in ostali v rodni vasi.

Življenje ob morju je nekaj posebnega. Za mnoge sanjsko ali idilično, za marsikaterega domačina pa predvsem kontroverzno. Morje v vsakemu od nas, naj si bo domačin ali prišlek, zbuja občutke brezčasnosti, hrepenenja, upanja v boljšo prihodnost. Pomeni nam brezskrbnost poletnih dni, lepe spomine na otroštvo. Ampak je tudi temačno. Predvsem zaradi izrazitega prehoda med sanjskimi poletnimi doživetji in suhoparno realnostjo izven poletnih dni, s katero se sooči vsak prebivalec obmorskih mest.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Dan potem

Sobota, December 26, 2009 · 9 komentarjev

Velike načrte smo imeli za te praznike. Izlet na Koroško, tri dni druženja s starimi starši, sprehodi, kopanje, morda tudi sankanje. Ampak se ni zgodilo nič. Prababici v Dalmaciji je počila vodna cev in stari starši so odhiteli na pomoč. Sami smo bili pa preveč leni, da bi zapustili svoj lepo ogreti brlog. Smo se pa potolažili z izletom na obalo, v kratkem pa odrajžamo še na severno Primorsko. Konec koncev, med domačimi je še najlepše. Pa še dedek Mraz nam je nekaj prinesel. Sedaj vneto pričakujemo njegov obisk še pri nas doma in pri drugih starih starših. Jupi!

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Potepanja · Praznovanja · nekategorizirano · zima

Snežna zavesa + darilo

Petek, December 25, 2009 · 20 komentarjev

Vsak dan se spomnimo še česa novega. Tokrat se nam je zahotelo snežink, ki jih zunaj ni več.

Vsem, ki danes slavite božič, želim lep praznik. Ostalim pa čim več umirjenega in prijetnega poležavanja.

Tistemu, ki tule spodaj pusti svoj komentar, v katerem bo kar najbolj pristno opisal svoja praznična razmišljanja oz. vtise, pošljem knjigo Čefurji raus! s podpisom avtorja. Dobitnika objavim zvečer. Pa lepo bodite.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Praznovanja · Ročne spretnosti · nekategorizirano · zima

Medvedji sprehod

Četrtek, December 24, 2009 · 1 komentar

Medvedja družina je prestrašeno pomolila gobčke iz brloga. Zdelo se jim je dovolj toplo, da pretegnejo šape in tace ter odrajžajo malo v širni gozd. Preverili so, če so druge živali še čile in zdrave in če smreke še rastejo navzgor. Ugotovili, da ni v gozdu nič novega, le kresničke so preveč opletale s svojimi zadki, da se je vse bleščalo, botre lisičice so ponujale vse sorte dobrot in botri volkovi so vneto obračali meso na žaru. So pa bili presrečni, ko so srečali prijateljico srno z občutno okroglim trebuščkom in prijateljico zajkljo, ki si je odtrgala kako uro zase in iz sosednjega loga priskakljala na to stran po kaj za pod zob. Nato je medvedja družina utrujeno odlomastila nazaj proti svojemu brlogu in nadaljevala z zimskim spanjem.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Mestno življenje · Potepanja · nekategorizirano · zima