MamiSandra

Ljubo doma, kdor ga ima

Sreda, December 30, 2009 · 48 komentarjev

Nikjer ni kraja lepšega, kot tam kjer ti si doma.

Razmišljam o svojem domu. Mogoče zato, ker je zima, ker smo veliko več doma kot ponavadi, ker so ravno prazniki, ker so spodnji sosedi povedali, da se selijo v nov dom, ker sem v Ljubljani zamenjala že devet domov. Razmišljam o svojem domu, ker smo družina. In ker družina rabi dom, urejen dom. Pa ne samo zloščen in pospravljen. Stanovit, trden, varen.

Od kar se je rodila prva hči, smo zamenjali tri domove. Danes nas je že pet, še vedno smo podnajemniki, še vedno ne vemo, kje bomo čez leto ali dve. Saj vem, da je to drugod po svetu povsem vsakodnevna praksa, pa vendar je to zame osebno bolj slaba uteha. Groza me je samo pomisliti, da bom morala čez čas spet vso lastnino in spomine stlačiti v kartonaste škatle iz najbližjega hipermarketa, jih zapečatiti in spet začeti znova. Dokler si sam, še nekako gre, ko pa za sabo vlečeš še otroke, to ni več ničemur podobno. Saj nismo stepski nomadi, ki se selijo ob vsaki spremembi letnega časa.

Kak cmok sem požrla, ko sem pri prijateljih videla na podboju vrat vodoravne črtice, ki bodo za vedno zaznamovale rast malih nadebudnežev. Mi tega ne moremo narediti, razen če ne odnesemo podboje s seboj. In nekje drugje imata bratec in sestrica v svoji sobi steno, kamor lahko nalepita in narišeta karkoli želita. Kako prisrčno in zabavno. Tudi tega ne moremo, ker bi se lastnikom utrgalo (tudi če bi jim zagotovili, da bodo steno v končni fazi dobili nazaj tako, kot je bila pred našim prihodom). In potem so tu še lastnikove stvari v ”tvojem” stanovanju, ki ti dihajo za ovratnik in te opozarjajo, da si le trenutni, naključni prebivalec tistih nekaj kvadratnih metrov po taki in taki ceni, s takimi in takimi stroški.

Pa vendar se udomačiš, poženeš zasilne korenine. Opremiš neopremljene prostore, prepleskaš stene, obesiš slike, zasadiš rože. Živiš v utvari, da je nekaj vendarle tvoje. Opazuješ otroke, kako se igrajo in rastejo. Jih neguješ, ko zbolijo, jim prižigaš svečke na rojstnodnevni torti, pečeš piškote, rišeš, naznaniš prihod novega člana, dobiš ponudbo za novo, boljšo službo, se družiš s prijatelji … In potem moraš iz različnih razlogov spet drugam, kakor cirkusantje, ki se selijo iz kraja v kraj. Takrat se mi mož, ki te reči prenese veliko bolje od mene, vedno smeji, ker se tako dolgo poslavljam od praznih sob preden še zadnjič obrnem ključ in te za vedno postanejo družinska zgodovina.

Pri vsem tem pa je morda še najbolj hudo petnajstega v mesecu, ko z možem odštevava 500 evrov najemnine. Zakaj moramo dati everčke teti Rožici?, me vpraša starejša hči. Ker to stanovanje ni naše in moramo plačati, da smo lahko tu. In potem, A bomo mi tudi kdaj imeli svoje stanovanje, mami? Z možem se tiho spogledava, ker še sama ne poznava odgovora. Saj bi lahko, pa ne dobiva kredita, ker nimava službe za nedoločen čas. Saj bomo, nekoč. Upam le, da bodo najini otroci še v času svojega otroštva doživeli to stanovitost in varnost, ko lahko rečeš, da je nekaj tvoje, in veš, da lahko končno poženeš globoke korenine, zarišeš črtice na podboju vrat in lepiš nalepke na steno spalnice. Ja, ja, ljubo doma, kdor ga ima … svojega.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Dom · Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: , ,



48 odzivov ↓

  • scrklanka // Sreda, December 30, 2009

    Saj ne vem, kaj naj napišem. Hudo mi je blo tole brat. Sploh zato, ker sem sama dobila vse na pladnju (nekaj starši, nekaj dedovanje). Ma kako bi vam privščila eno veliko, lastniško stanovanje sredi Ljubljane!

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    Ne, ne, ne sme ti biti hudo. Nam čisto nič ne manjka, ne v finančnem smislu, ne kako drugače. Nas pa občasno zamori tole naše nerešeno stanovanjsko vprašanje. Ampak tudi to se bo uredilo. Kot se vse v življenju.

  • scrklanka // Sreda, December 30, 2009

    Vem, da vam nič ne manjka. Morda smo ženske take: tudi sama imam rada “svoj kot”, svoj teritorij, nekaj, kjer poženeš korenine. In morda se premalokrat zavedam, da mi je, kar se stanovanjskega problema tiče, resnično padla sekira v med. Joj, pa tisto, ko si pisala o črticah na podbojih – groza, kako se sama oklepam spominov, sploh tistih, povezanih z otroki. Ko smo že pri tem: vem, da se sliši grozljivo in se bo marsikdo vprašal, če je z menoj vse OK, a shranila sem vse teste nosečnosti s pluski (na vsak test seveda napisala otrokovo ime). Kot hrček zbiram vse risbice in izdelke, ki jih naš prvorojenec privleče iz vrtca. Z diktafonom zasledujem svoje otroke, da ja ne bi zamudila kakšne besede, vzklika, pesmice, … Zdaj ti je najbrž jasno, zakaj mi je hudo, da ne morete podbojev s črtico s seboj odpeljat – ker sem obsedena s spomini, hehehe.

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    O, hvala za te besede. Sama sem ista.

  • scrklanka // Sreda, December 30, 2009

    Pa popka mam tud oba spravljena ;-) )))))))))

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    Ravno za tiste zaposlene za določen čas je država omogočila kredit po jamstveni shemi. Definitivno je bolje plačevati kredit 500 EUR mesečno kot pa denar metati skozi okno, oziroma plačevati najemnino.

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    Drži, drži. Ampak so ti krediti precej omejeni, kar se zneska tiče. Tako da moraš imeti prišparano kar lepo vsoto, da ti tak kredit služi namenu.

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    jaz sem s hčerama 12 let živela v najemu. vsako stanovanje (bila sta dva) sem opremila po svoje, kupila otroško sobo, pobarvala stene v močne barve, skratka vedno smo / sta imeli občutek, da smo tam doma. a če pomislim koliko denarja sem v teh letih dala … mi je slabo. zdaj imamo svojo hišo. no, ni še čisto naša, imam kredit, a moja bo čez nekaj let. in v letu 2010 dobita svojo sobo. prvo prav svojo, z vrati, ki se bodo zaprla za njima. doslej smo živele v enosobnem stanovanju, v katerem nam sicer ni nič manjkalo in mi je fino, da smo bile tako skupaj, ker smo stkale posebno vez, zdaj pa sta najstnici in je prav, da imata svoj kot.

    ko smo se selile v hišo smo odnesle s seboj vse, kar nas spominja na njuno otorštvo. njune slike, otroško sobo, albume, dnevnike, skratka vse, kar se je odnesti dalo. in nimam občutka, da bi katera imela ta občutek, da ji kaj manjka, da je kaj kje pustila. tako kot onidve draščata tako se “stara” naša družina.

  • buba švabebuba švabe // Sreda, December 30, 2009

    Uf, devetkrat! Jaz sem se v zadnjih dveh, treh letih selil štirikrat preden sem prišel do svojega stanovanja, pa se mi je že to zdelo veliko. Pa to metanje dnearja skozi okno mi je tudi znano. Sicer ne ravno 500 evrov, ampak vseeno. No, za tak denar odplačaš že zelo konkreten kredit! Kako je lepo tistim, ki imajo premožne starše, pa kaj podedujejo itd. Ker brez tega in še brez pogodbe za nedoločen čas si res na suhem. Jaz imam vsaj redno službo v solidni firmi in sem dobil kredita, kolikor sem hotel… :)

  • srečnica // Sreda, December 30, 2009

    Ja tudi mi sedaj že deseto leto živimo v 35 m2. Oz. 4 leta sva bivala sama sedaj še hčerki. V začetku je še šlo ko sta bili majhni sadaj pa smo si prav v napoto. Nimata ne sobe, kamor bi se lahko zatekli, nimata ne prostora za igrače in posledično temu tudi bistveno manj igrač. Želita povabti domov prijatelje pa ne vemo kam naj jih damo. Da o oblekah sploh ne govorim. Včasih me to prav zamori in sem prav nervozna. Potem pa v našo majhno hiško posveti sonce in mi prežene črne oblake in si pravim pa vsaj streho nad glavo imamo. Koliko je takšnih ko še tega nimajo in da se nimamo pravice nad ničemer pritoževati. Potem pa pride zopet črni oblak …… No ja upam, da se nam bo v letu 2010 uresničila naša velika želja in bomo dobili novo hišo. No ne dobili, fajn se bomo zakreditirali pa upali da bomo kredit preživeli.

  • Špelca // Sreda, December 30, 2009

    Hja, a veš: “Dom je tam, kjer je srce doma.” Ta rek si rajši vzemi za svojega, kot pa “Ljubo doma, kdor ga ima.” In ja, kar več nas je takih, ki dajemo za najemnino in sanjamo o svojih štirih stenah, strehi in kakem podboju, kjer bomo označili, kako smo veliki. Sicer pa sem rešila podboje tako, da sem nanje nalepila trak, ki se po potrebi odlepi in seli z nami.

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    sandrica, vedno je kar nekaj variant, v teh časih se da ogromno narest, samo na pravega bančnika oziroma banko moraš naletet..Pravega mislim izkušenega in strokovnega.

  • boro // Sreda, December 30, 2009

    Ekola, pa si nastavila lep cilj za 2010. Obisk bank in raziskava pogojev. Najdi si cas in poisci podatke! Tako kot “mojstr” nad menoj pravi: v teh casih se da ogromno narest!

    lp, srecno in zdravo, B

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    Mojstr, boro, sama sem bolj skeptična, da to poteka tako gladko, ampak sta me prepričala vsaj v toliko, da se bom šla spet pozanimat.

  • srečnica // Sreda, December 30, 2009

    Res je, malo moraš tudi reskirat potem lahko tudi profitiraš. Ne smeš se bati kreditov, ker tako vsaj veš da plačuješ zase. V tvojem primeru pa niti malo. Sama sem že vzela kredit pred 10 leti in to takrat ko si ga dobil zelo težko in drago, pa mi danes ni žal da sem reskirala.

  • srečnica // Sreda, December 30, 2009

    Trenutno pa so najbolj ugodni krediti pri Sparkasse ali pa Unicredit. Pa najbolj človeški odnos do stranke imajo. Saj ne da te preganjamo, dajamo pa tu upanje za prihodnje leto.

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    srečnica, sam bi se raje še pri kakšni drugi banki pozanimal, precej dobro poznam njihove ponudbe, na oko izgledajo privlačne..jih je pa treba bolj podrobno pogledat, predvsem zaradi tega ker ti za ceno minimalnega znižanja obrestne mere ponudijo tudi zavarovanje, ki ga mesečno plačuješ, znesek pa ni majhen..ti dve banki nista pristopili k jamstveni shemi države.

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    mojstr: glede na to da sem vzela dva kredita za hišo, enega pri nlb in drugga pri unicredit, ti lahko iz prve roke povem, da je slednji veliko bolj ugoden in sprejemljiv. pri unicreditu me niso posiljevali z nobenim zavarovanjem, lahko sem dala že obstoječe v vinkulacijo, obrestna mera je ugodna in že celo leto obrok pada, lahko ga reprogramiram, če imam težave z odplačevanjem. pri nlb so zahtevali zavarovanje z njihovo vito, max kredit (brez hipoteke, pa z zavarovanjem) je bil 21.000 eur, pri unicreditbu pa 35.000 eur (brez poroka in hipoteke, samo interno zavarovanje).

  • srečnica // Sreda, December 30, 2009

    Res je, jaz pa sem vzela pri sparkassi in ti povem, da je pogovor z njim in sodelovanje v vseh teh desetih letih ne more primerjati z nlb. Tam šele so prazne obljube. Govorim iz prve roke.

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    Katarina, tam je šlo za znesek 35.000,00 EUR ki ga lahko zavarujejo brez hipoteke. Ko nepremičnino kupuješ pa ti 35.000,00 EUR ne pomaga prav dosti. Obrok pa vsem pada, saj sta Euribor in Libor padla za vse kreditojemalce. Vzela pa si kredit na maksimalno 10 let, ni tako?

  • buba švabebuba švabe // Sreda, December 30, 2009

    Jaz pa povem, da sem vzel pri NLB. Ko sem malo zagrozil, da grem raje k sosedom, so takoj spustili obrestno mero (in to krepko) in so brez komplikacij dali toliko, kolikor sem hotel. Vse brez kakršnihkoli dodatnih zahtev. Obrok pa vsem pada…

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    mojstr: v bistvu ni tako. moja hiša je bila vredna 25.000 evrov, 21.000 sem dobila stanovanjskega, 10.000 pa namenskega kredita – oba pri nlb. pri je na 15 let, drugi na 10. potem sem letos vzela pri unicredit namenskega, ker sem hišo obnavljala, z njim oplačala ta manjšega pri nlb, ostalo vložila v hišo. ta kredit je na 10 let. računam, da bom čez 5 let ponovno vzela namenski kredit, z njim poplačala enega od teh dveh, ostanem pa spet vložila v hišo. in tako bo po 10 letih kolobarjenja kreditov in dela moja hiša zrasla iz 25.000 evrov na vrednost ene 100.000 evrov. :) ))) zraven se mi pa od hudega ni treba obesit, ker sta oba obroka skupaj 570 evrov/mesec.

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    in še … ne, obroki vsem ne padajo. jaz imam na enem kreditu fiksno obrestno mero in je obrok tudi zdaj fiksen.

  • ana od srca // Sreda, December 30, 2009

    Oh, kako mi je blizu tale zapis!

    Najprej pa, tako najemnino imamo tudi mi, pa smo najemniki mesta. Pa tudi mislim, če bi teh 500 evrov šlo v Naše … !? Žalostno se mi zdi …

    Sicer pa … od samskega stanu do zdaj je bilo okrog 10 selitev … Zadnja pred 7 leti. Na začetku dosti pogostejše … 26 let zakona. Zdaj pa se počasi razseljujejo že otroci – in plačujejo najemnine … No ja …

    Poznam tisto, ko ne želijo, da premakneš omaro. Poznam tisto, ko ti skrivaj hodijo nadzorovat, če je vse v redu … Pa res, poiščem en tak zapis … http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=63945

    Živi bili pa vidjeli … pa res, tudi tole je naše: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=60728

    Korenine pa so … ko je šola, je težje seliti otroke … ponavadi … Trganje in puljenje korenin ni prav lahko …. je lahko poleče … in včasih se je težko spet posaditi …

    Vse dobro! :-)

  • buba švabebuba švabe // Sreda, December 30, 2009

    Ja, seveda, to je res. Jaz sem imel v mislih samo kredite s spremenljivo obrestno mero…

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    hja, pol moraš pa tko povedat. :) )) telepatija ne deluje. :) ))

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    škoda da imaš fiksno obrestno mero, zdaj bi ti obroki padali, predvidevam da imaš obrestno mero okrog 6%, kar pomeni 6m EURibor+5%..To pa ni ne vem kako ugodno:)

  • proletarec // Sreda, December 30, 2009

    Te razumem,…moja žena daje stanovanje v najem,…pa vedno gledamo, da je zelo fer cena (definitvino ceneje napram ostalim). Pa ti povem, da boljše živijo kot pa jaz sam,…ki se moram vozit 100 km na delo, spim za volanom; Nihče pa se ne vpraša kake stroške in delo imam s stanovanjem. Da pa imamo hišo,…pa moram delat dan in noč… tako da otroci niti priložnost niso imeli postavljat takih vprašanj… Vidiš ,…to je pa druga realnost, ki je ti ne vidiš.

  • katarina // Sreda, December 30, 2009

    kaj čem, kredti sem vzela pred dvemi leti, ko o krizi ni bilo ne duha ne sluha. je pa obrestna mera nekaj čez 4, tko da ni glih tkooo zlo grozno. pa tudi obrok ni tko velik, 182 evrov.

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    pri “manjših” zneskih obrestna mera malo vpliva na obrok, važno je da si zadovoljna:) enako ti oziroma vam vsem želim v letu 2010

  • mojstr // Sreda, December 30, 2009

    pri “manjših” zneskih obrestna mera malo vpliva na obrok, važno je da si zadovoljna:). Enako ti, oziroma vam vsem želim v letu 2010

  • Sanel.Š // Sreda, December 30, 2009

    Lep prispevek. jah spomini. Sam nisem imel rožnato otroštvo. Oče alkoholik, mama se je ločila pri mojih 4 letih nato pa naju je z sestro sama vzgajal. Delala je prvo v Fructalu Ajdovščina nato smo se po ločitvi preselili v Topolšico kjer s eje zaposlila kot Čistilka. Od malih nog sem vedel kaj je pomankanje stiska z prostorom itd… Doživel sem vse kar lahko otrok doživi od vrstnikov itd… Ampak to me je utrdilo. Sedaj sem pri 30 letih že 2 leti lastnik NOvo gradnje 102m2 kupim kar me veseli sem lastnik 4 prevoznih sredsetev ne zaradi nekega posebnega imidža. Sem motorist torej motor in starodobnika ker me veseli popravljati stvari, ki se popravit dajo in niso vmes računalniki torej OLD SCOL tehnologija. Poleg tega sem hišnik v dveh blokih in vidim kako je z nekaterimi mladimi družinami in samohranilkami z Gorensko plačao jim ni lahko in težko je vzgajati otroka ampak, če bodo pametni lahko dosežejo veliko. Je hudič biti v LJ zalak pa no, če bi imela oba možnost za kredit zakaj ne kupita stanovanje izven ljubljane? Sedaj so avtoceste povezale Lj z vsemi okoliškimi kraji in na dan lahko maksimalno zgubiš 2h z vožnjami v službo in nazaj. Pa še boj mirno je narava je blizu itd… Ne vem kaj bi vam še napisal …počasi se daleč pride vesele praznike in veliko zdravlja vaši družini. Mogoeč pa vas doleti kakšna sreča, ugoden kredit, cene stanovanj padejo za 15% pa bo…

    Carpe Diem

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    Sanel, hvala za krasen zapis. Vse to, o čemer me sprašuješ, se tudi nama z možem mota po glavi. Smo malada družina, se odločamo in pridno šparamo, saj bo, vem, da bo. Lep pozdrav.

  • KRUNCHY // Sreda, December 30, 2009

    pač si bedna….who cares. drop dead.

  • lordwales // Sreda, December 30, 2009

    Kaj pa nazaj v rodni kraj? Na obalo……………………….

  • lordwales // Sreda, December 30, 2009

    Na Goričkem lahko kupiš kmetijo za maksimalno 70000 Evrov, najmanj 5 hektaropv zemlje, in res ne vem zakaj vam je treba viseti v tej pregrešno dragi ljubljani, moja sestrična dela v ljubljani, plača 1300 Evrov pa ima manj kot jaz z 450 Evri

    In sandrica reševanje stanovanjskega problema je menda povezano z številom otrok oziroma protestantskem načelu:

    Najprej štalca pol pa kravca. Se pravi če si podnajemnik razmisli o številu otrok ( v preteklosti )

    Če pa je to sedanjost ostane rodni kraj. Ali gornji predlog. Samo ljubljana ne. Mene ni videla 4 leta in po, pa nisem nič zamudil

  • sandricasandrica // Sreda, December 30, 2009

    No, evo, hišo na Goričkem bi si že lahko privoščili …

    Štalca, potem pa kravca, hm, to je pa stvar življenske filozofije. Tistemu, ki uspe življenje izpeljati po točno določenem planu, se je za priklonit. V našem primeru bi to pomenilo otroci po (recimo) štiridesetem. Težko izvedljivo.

    Zakaj ne gremo nazaj na obalo? Tam so cene nepremičnin enako zasoljene kot v Lj. Od ugodne klime se pa žal ne da preživeti.

    Goričko, praviš …

  • opazovalec // Sreda, December 30, 2009

    Zanimiva tema! Z mojo familijo živimo v bloku in imamo 71 km2 veliko lastniško stanovanje. Zanimivo je to, da imamo pri mojih starših eno nadstropje hiše kompletno izdelano na novo razen opreme, pa nam je v bloku tako kul, da se že dve leti selimo v hišo, če sem pošten kar in kar odlašamo…predvsem zaradi tega, ker se tako navežeš na eno stanovanje, da vas razumem kako je težko, če se moraš non stop seliti.

  • alcessa // Sreda, December 30, 2009

    Sandra, zdi se mi, da bi se bilo treba lotiti obeh problemov.

    Prvič, pri stvareh, za katere misliš, da jih ne moreš početi v tem stanovanju, ker je najemniško, obvezno poišči alternative. Kot je rekla Špelca: če ne moreš rezati podbojev, na steno prilepi trak iz papirja in riši črtice. Če mulci ne morejo packati po steni, nanjo pritrdi primeren odstranljivi material, pa naj packajo. Nekaj mi pravi, da je možnost odstranitve itak boljša varianta: bo več prostora za nove umetnine.

    Res je, da je selitev stresna (meni sicer ni, ampak midva sva 2), vendar se mogoče celo to da polepšati: otrokom dovoliš, da bodo zadnjo noč v starem stanovanju in prvo noč v novem lahko prespali v šotoru (ali kar koli podobnega, kar bi jim bilo všeč). Naj se vsaj na začetku veselijo :-)

    Preveliko navezanost na stalno okolje se po mojih izkušnjah da nadomestiti z navezanostjo na mobilne predmete, ki tudi lepo ponazarjajo družinsko življenje… Slike (fotke), glasba, igrače, knjige, okrasni predmeti, najljubša pižama… vse to je vendarle veliko bolj pomembno in prijetno, kot stene, vrata, pogled skozi okno ali barva vhodnih vrat?

    Drugič, mogoče pa se res ni slabo zelo podrobno informirati o možnosti nakupa stanovanja… Potem vsaj točno veš, pri čem sta.

    Če sta ljubitelja bolj urbanega duha in imata rada določen nivo nediskriminiranja, neopravljanja ter komunikacije, odsvetujem nakup bajte na Goričkem, naj stane, kolikor hoče. Tudi, če vam jo dajo zastonj. Raje ne. V Ljubljani je boljše (govori izkušena Prekmurka).

    (o svojih izušnjah ne bom, ker sva srečna najemnika)

  • Sandra // Sreda, December 30, 2009

    Alcessa, kolikokrat si se preselila kot otrok? Zamenjala okolje, prijatelje, vrtec, šolo?

    Tisto s podbojem je bila bolj metafora za občutek ugodja in umirjenosti, ki te prežema, ko si na svoji zemlji. Približno kot takrat, ko diplomiraš in si neizmerno srečen, čeprav si vedel, da boš nekega dne prišel do tja. Ampak, ko se vendarle zgodi, se ti odvali skala od srca. Taka skala bi se meni osebno odvalila, če bi imeli svoje stanovanje.

    Krediti … Je bilo obdobje, ko sva se z možem potikala samo še po bankah in spraševala. Pa ni bilo prav nič obetavno. Je pa res, da se stvari spreminjajo.

    Praviš, da Goričko ne pride v poštev. Šment, jaz sem se pa že čisto nakurila.

  • alcessa // Četrtek, December 31, 2009

    Sandra, premalokrat … :-(

    Sem razmišljala in bi rekla, da obstaja možnost, da je pragmatizem ena od mojih najbolj trmasto negovanih lastnosti, zato bi bilo možno, da vztrajno zagovarjam tiste bolj pragmatične variante (česar koli) in ne unih, ki jih doživljamo kar tako, ker so nam osebno najbližje ali ker so najlažje ipd. Vem, da se je pragmatičnih rešitev včasih treba s trudom navaditi, ampak po navadi so kar koristne in pomagajo…

    Vseeno. Vsakokrat, ko sem se preselila (prvič pri 18-tih), sem v novem kraju našla veliko lepega ali pa vsaj novega in raziskovanja vrednega. Mogoče pa tudi otroci zmorejo takšne prehode? Izguba prijateljev zna biti (predvidevam) posebej travmatična, ampak od določene starosti naprej se kontakti vzdržujejo “telekomunikacijsko” :-) , zato itak ne gre za popolno izgubo. Poleg tega, da so otroci praviloma kar družabna bitja in hitro navežejo nove stike….

    Nekaj težkih občutkov pa je najbrž kar normalno.

    Ko si enkrat kupiš bajto/stanovanje, si kar trdno privezan na tisto mesto in če imaš smolo, tudi na slabe sosede, pomanjkljivo infrastrukturo, krožke opravljivcev, primitivneže… Brez prevelikega upanja, da boš nekega dne odšel. Tega me je kar groza (pa čaka tudi naju). Da ne govorim o tem, da pri lastni nepremičnini praviloma sprejemamo samo še službe, ki so v njenem dosegu, kar je v Ljubljani najbrž v redu, če pa službo izgubiš na Goričkem in novo dobiš le v Ajdovščini…

    Glede Goričkega bi rekla na splošno, da lahko pride v poštev, če nimate kakšnih posebnih zahtev glede infrastrukture in prebivalstva, drugače pa mogoče raje ne. Več pa ne bom, ker bo za mano pridivjal kak Prekmurec in me linčal :-) , ker grdo govorim o deželi najbolj gostoljubnih ljudi.

  • katarina // Četrtek, December 31, 2009

    ja ja, alcessa, raje ne šinfaj goričko. :) )) in prekmurje in prlekijo. :) ) veš, da sem se jaz iz kranja preselila v ljutomer, torej v hrib nad ljutomerom. sicer pa o tem več na mojem blogu.

    sandra: vse se da če se hoče. ko sem se jaz selila so mi tudi vsi govorili kaj sem glupa, da grem iz kranja v prlekijo, pa da ne bom dobila službe, pa hčeri sta se z vsemi štimi upirale. pa zdaj? po 4 mesecih od selitve smo utečene, jaz dobila službo, onidve prijatelje. big deal, pa na svojem sem, imam 1700 m2 veliko parcelo, 200m2 veliko hišo, ki jo je še treba dodelat, pa tudi če je ne …

    vse je v glavi. če ti misliš, da ne moreš iz ljubljane, potem ne moreš in se stiskaj tam, ko boš pa obrnila ploščo in vedela, da lahko živiš kjerkoli, boš šla pa lahko kamorkoli.

    mimogrede: moji hčeri sta se v 12 letih selili 3x. zadnjič pred 4 meseci, tavelika je šla v internat v maribor, tamala pa v ljutomeru obiskuje 9.razred. si lahko predstavljaš kak stres je bil to zanju? pa smo preživele in se vživele.

  • alcessa // Četrtek, December 31, 2009

    Katarina: mogoče se spomniš, da sem ti na tvojem blogu napisala, da sem se 4 leta iz MS vozila v Ljutomer v srednjo šolo? Pa na svojem blogu sem enkrat omenila, da sem bila v tistih 4 srednješolskih ljutomerskih letih zelo srečna. Prlekija mi je bila fajn. Mogoče tudi za to, ker sem po horoskopu “skitnica” (kot bi rekli moji lübi Prekmurci: Ciganica) in rada odhajam?

    Sandra, v bistvu se o teh stvareh ni lahko pogovarjati, ne da? Dom je predvsem občutek, selitev pa dejanje, kredit je finančna storitev, mesto je kraj bivanja. Skratka, prehodi iz enega v drugo niso najbolj prijetni, razen če občutek lahko v skoraj nepotvorjeni obliki vsepovsod vzamemo s sabo, recimo, da nam olajša dejanje selitve, pridobitev finančne storitve in polepša kraj bivanja… (samo malce nakladam)

  • Sandra // Četrtek, December 31, 2009

    Alcessa, res je, o teh stvareh se je kar težko pogovarjati. Dom nihče ne dojema le kot nekaj materjalnega, temveč kot podaljšek sebe. Dom te definira, tako kot okolica v kateri živiš. In ljudje radi zagovarjamo svoj dom, okolico, sebe, svoja stališča. Tako tudi debata o domovih in kreditih hitro prerase v zelo osebne izpovedi.

  • alcessa // Četrtek, December 31, 2009

    Jou.

    (Sem šla razmišljat o svojem občutku doma: to je tam, kjer stanujem skupaj z Dragim, kjer imam svoje knjige in svojo posteljo ter lahko gojim lončnico ali dve. Je tudi tam, kjer lahko zaprem vrata pred vsem, česar ne maram.)

  • ana od srca // Četrtek, December 31, 2009

    Alcessa, lepa misel, zelo lepa! :-)

  • Tjaša // Sobota, Januar 2, 2010

    Sandra, če niste navezani prav na mesto, ti svetujem razgled po okolici Ljubljane. “Polblokovska” stanovanja (recimo obnovljene stare hiše v vaških jedrih) lahko pridejo relativno poceni (sploh v primerjavi s cenami v mestu ali na glavnih prometnih žilah) – morda bi za tak kredit uspela najti posluh pri kaki banki. Morda to še vedno ne bo hiša z vrtom, ampak samo vaše trosobno stanovanje. Za primer: maja sem prodala garsonjero za Bežigradom in za to dobila trosobno stanovanje (pa še nekaj drobiža je ostalo) v vasi s komplet infrastrukturo (šola, vrtec, glasbena, trgovina, lekarna, zdravstveni dom, knjižnica in telovadnica – samo policajev nimamo). Vožnje do mesta imam od 25 do 30 minut. Vsaka je vredna tega prostora in miru. Je pa Alcessin pomislek čisto na mestu: v takih okoljih tvegaš malo tršo socialno kontrolo. Po drugi strani spet: ko imaš 3 otroke (domnevam), ti to vsaj načeloma tudi malo bolj paše.

  • bimbo // Nedelja, Januar 3, 2010

    Tako lepo ste se razgovorile (-i), da sem moral prebrati vse po vrsti. :-)

    Glede na to, da sem takorekoč nepremičnina, saj sem v življenju zares dolgoročno bival le na dveh lokacijah, težko dodam kaj tehtnega. Morda le to, da je pravi dom tam, kjer čutite toplino drug drugega in vseh skupaj ter se počutite najbolj v zavetju. Ostalo je stvar okusa in/ali priložnosti.

    Selitve lahko otrokom malo zagrenijo mladost, a bodo zato morda prožnejši in bolj samostojni. Drobni predmeti imajo čisto lažno dragocenost, če jih ne spremljajo spomini, ti pa ostanejo, in jih med selitvami ne morete nikjer izgubiti.

    Veliko sreče in poguma pri iskanju trajne rešitve! :-)