MamiSandra

Arhiv za Januar 2010

Brez fotoaparata

Nedelja, Januar 31, 2010 · 4 komentarjev

Gledam skozi okno in sem malo huda, ker je mož peljal M na prvo pravo smučanje in pozabil doma fotoaparat. Si vzel fotoaparat? Ja, sem. No, lepo se imejta, fajn smučajta …

Seveda je fotoaparat ostal na kuhinjski mizi.

Če bi imela rubriko stanje duha kot na Dnevnikovih blogih, bi zapisala: Ah, moški …

PS: Smučarja sta se vrnila domov, pojedla kosilo in se zrušila v posteljo. M menda že vijuga med količki in sama obvlada otroško vlečnico, tako da je ati šel mirno na čaj. In mamina brezvezna jeza je v trenutku izpuhtela. Ah, mame …

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · zima

Čas zase

Sobota, Januar 30, 2010 · 2 komentarjev

Včeraj sva se s sestrično peljali na severno Primorsko, ko jaz veselo razlagam o mojem obisku Filharmonije in občutkih ganjenosti ob poslušanju enega trenutno največjih čelistov, pa mi sestrična hudomušno pripomne, je bil že cajt, da si si vzela kaj časa zase.

Seveda se zamislim, če ima morda prav, in hitim zagovarjati sama sebe, češ da dojenček v prvem letu življenja pač rabi vso pozornost svojih staršev, še posebej mamino, potem pa se življenje spet vrne v bolj ali manj ustaljene tire. Tu nimaš kaj. Istočasno se spomnim, da sem nekoč v nekem zapisu na tem mojem ljubem blogu pisala o tem, kako se počutim kot novopečena mama, pa mi je potem nekdo v komentarju pustil povezavo do neke porno strani, češ, naj si le privoščim trenutek oddiha. Od tedaj dalje zelo pazim, da ne jamram preveč. Vsaj kar se materinstva tiče.

Ampak koncert je bil pa res krasen. Ko je občinstvo z navdušenim ploskanjem že četrtič priklicalo na oder gospoda solista, je ta odigral nekaj ekstra za nas poslušalce. Ostala sem brez besed. In tako zelo je pasalo se lepo obleči in odišaviti in se udobno namestiti in uživati v eno uro in pol trajoječem koncertu. No, pa je res bil že čas za nekaj odraslega, nekaj, kar me je močno pogrelo pri srcu.

Lep konec tedna vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Glasba · nekategorizirano

Kam vpisati otroka v šolo?

Petek, Januar 29, 2010 · 45 komentarjev

Kdo bi si mislil, da bo tako težko izbrati šolo za šestletnega otroka. V Ljubljani namreč ni tako kot na vasi, kjer starši vpišejo otroka v eno in edino šolo daleč naokrog. Ne, v Ljubljani sicer dobiš vabilo s šole, v čigar okoliš spadaš, vendar je to zgolj formalnost. Starši potem otroke vpisujejo na vse konce in kraje, kamor pač presodijo, da je za njih in njihove otroke najbolje.

Tako je v Ljubljani moderno, da se starši že eno leto pred vpisom otrok v prvi razred, na veliko pogovarjamo o tej in oni šoli, katera je na boljšem glasu kot druga, o učiteljih, ki jih sploh ne poznamo, o ravnateljih, ki jih nismo še nikdar videli, o prehrani, ki je menda tam boljša, o obšolskih dejavnostih, ki jih posamezne šole nudijo in morajo nujno vsebovati angleščino, nemščino, francoščino in celo latinščino, da o celi paleti športnih in naravoslovnih krožkov sploh ne govorimo. Vse to je strašno pomembno preden starši dahnemo dokončni da, sem gremo in vpišemo te naše ljube otročke v šolo.

Boste rekli, šola je šola. Ja, do neke mere se strinjam, ker gre tu za osnovno šolo, ki je obvezna za vse državljane in ker ima točno predpisan kurikulum itd. Ampak odstopanja dejansko obstajajo in ta odstopanja v dobro ali slabo so ponekod zelo velika. Ker sem tudi sama učiteljica, vem, da so šole in so šole. So šole z izredno dobrim, odgovornim in vestnim učiteljskim kadrom z izrednim smislom za pedagoški poklic, kamor bi svojega otroka takoj vpisala, in so šole, kamor ne bi pomolila niti nosu. Vem, ker sem delala v njih. In ko že pišem o tem, ne morem mimo svoje osnovne šole, bogu za hrbtom, kjer smo imeli le par dobrih učiteljev, vse ostalo je bilo daleč izpod kritike. Koliko učnih težav smo imeli kasneje, ko smo se vpisali na srednje šole in so vsi več znali od nas zahojenih podeželanov. Težave so dejansko bile, ampak njihov izvor ni bil v naših glavah, temveč v slabi osnovi. Takrat sem prisegla, da bom mojim otrokom, če bo le možno, omogočila šolanje v dobrih šolah, kjer delajo dobri in predani učitelji in kjer imajo ustrezne prostorske razmere in so dobro opremljeni.

Hja, lažje reči kot storiti. Kajti, ko sešteješ vse zgornje zahteve, hitro zdrsneš v elitizem ali celo snobizem. Bom bolj konkretna. Šola v centru mesta je splošno priznana kot dobra šola. Tja hodijo otroci z vseh koncev mesta, imajo pa eno vidnejšo skupno lastnost, in sicer to, da so to večinoma otroci visoko izobraženih staršev in da imajo načeloma njihovi starši veliko pod palcem. Bom še bolj konkretna. V to šolo se vpisujejo otroci iz našega vrtca, ki že pri starosti petih let izločijo iz svoje družbe nekoga, ki ne nosi oblačil priznanih blagovnih znamk, nekoga, ki si ne more privoščiti plačila treh vrtcev v naravi in treh plačljivih interesnih dejavnosti v enem letu, nekoga, ki napiše svoje ime na seznam za izposojo vrtčevskih drsalk, ker slučajno nima svojih, in še bi lahko pisala.  V tem vrtcu morava z možem razlagati vzgojiteljicam, da naša M ne gre v vrtec v naravi zato, ker ne bi imeli denarja, temveč zato, ker je tako zelo navezana na dom in pač ne želi iti, razlagati, da naš otrok obiskuje zgolj eno obvrtčevsko dejavnost samo zato, ker se nam vse ostalo zdi preseravanje, po domače povedano. Z možem sva mnenja, da je naš vrtec snobovski. Prav zato se bojiva, da bo na omenjeni šoli situacija zelo podobna.

Z možem sva v dilemi, ki je bolj moralne in načelne narave kot praktične. Kam vpisati otroka v šolo? V Ljubljani to ni samoumevno in razlike med posameznimi šolami so lahko velike. Kaj storiti, ko bi rad svojega otroka vpisal v dobro šolo, pa veš, da je ta ista šola hkrati tudi utelešenje vsega, česar se kot človek izogibaš? Drugače rečeno, je pomembneje slediti svojim moralnim in načelnim nazorom in jih kot take prenašati na svoje otroke, ali je v tem primeru bolje zamižati na eno oko in izbrati šolo, ki je dobra, zelo dobra, hkrati pa tudi elitistična ter snobovska in bo kot taka morda pustila drugačen pečat na otroku, kot si ga kot starš želiš? Vsako mnenje je dobrodošlo. Hvala.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Mestno življenje · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Snežene krogle

Četrtek, Januar 28, 2010 · 14 komentarjev

Naša mala soseda je imela rojstni dan. Žal smo bili bolni in bomo voščili z zamudo. Sem pa zato v tem času našla krasno idejo za darilo, ali pa vsaj del darila. Snežene krogle.

Take čisto taprave nastavke se da kupiti v raznih hobi trgovinah, sicer pa lahko vzamete navaden kozarec za marmelado, ga obrnete narobe, na pokrovček prilepite figurico (iz kinder jajčka ali kaj podobnega), v kozarec nasujete bleščic in vlijete vodo, nato pa pokrovček s sekundnim lepilom prilepite na kozarec.

Tadam …

Seveda punci mojstrovin ne data iz rok, tako da bomo za sosedo morali narediti nove.

  • Share/Bookmark

Tagi: Ročne spretnosti · nekategorizirano

Kruh

Sreda, Januar 27, 2010 · 20 komentarjev

Od kar je imela M alergijsko reakcijo na neznano kaj, smo veliko bolj previdni pri prehrani. Če se le da, je vse, kar zaužijemo, ekološke pridelave oz. z domačega vrta (seveda ne našega). Tudi kruh pečemo doma. Dobra stran tega ”kompliciranja” je ta, da ima sedaj hrana spet izrazit, slasten okus; slaba pa ta, da malo več stane in da zahteva več časa za pripravo.

Sestavine za kruh: približno 1/2 kg moke (raje več), 250 ml vode, kvas, sol, olivno olje.

Kvas naj vzhaja v mlačni vodi, ki ji dodate čajno žličko sladkorja in čajno žličko moke (da bolje vzhaja). Nato zamesite kruh, tako da v moki naredite jamico, solite in čim hitreje vse zamešate. Mešanici dodate tudi 3 jušne žlice olivnega olja. Testo naj spet vzhaja vsaj pol ure. Kruh nato pečete pri 180 stopinjah približno 1 uro.

Ni ga boljšega kot sveže pečen kruh z maslom in marmelado.

  • Share/Bookmark

Tagi: Kuharija · Ročne spretnosti

Zajček

Torek, Januar 26, 2010 · 16 komentarjev

Nekaj trebušnega razsaja. Danes je sicer že veliko bolje. Ob poležavanju, probiotičnih jugurtih in litrih tekočine si človek kar hitro opomore. Malo sem tudi šivala in dokončala mojega zajčka. Se mi zdi, da je kar uspel. Kaj pravite?

Sicer smo še vsi doma in si gremo že malo na živce. Za popestritev je poskrbela M, ki je šla danes v halo Tivoli na drsanje s prijateljčki iz vrtca. Menda je bilo super, krasno, čudovito, komaj čaka jutri, da gre spet. Trojnega axla sicer še ne izvede čisto do konca. Malo mora še izpiliti doskok pa bo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Ročne spretnosti · nekategorizirano · zima

Saj bo bolje

Ponedeljek, Januar 25, 2010 · 6 komentarjev

Na koncu vedno zboli še mama. Bolj od izčrpanosti kot kaj drugega. Ampak, jaz vedno pravim, šta ne ubija, jača. Počitek pa itak vedno dobro dene. Sprašujem se le, če bo tudi meni kdo pravljice bral.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Življenjske modrosti

Malo glasbe

Nedelja, Januar 24, 2010 · 6 komentarjev

Življenje je lepo.

YouTube slika preogleda

Lepo nedeljo vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Glasba · Življenjske modrosti

Kitajsko pecivo

Sobota, Januar 23, 2010 · 6 komentarjev

Večkrat gremo v spodnjo kitajsko restavracijo po večerjo. Sprejme nas vedno nasmejana gospa srednjih let, ki dela v restavraciji že od dne njenega odprtja, brez prestanka. Kadarkoli gremo mimo, je tam. Vedno nasmejana. In zelo rada ima najine tri otroke. Najmlajšega vedno vzame v roke. Enkrat ga je nepričakovano odnesla nekam v notranjost restavracije in nek gost pri sosednji mizi je pripomnil, da ga bodo sedaj razkosali in nam postregli za kosilo. Hja …

Včeraj smo poleg naročene hrane za domov dobili še doma spečeno pecivo, kitajsko pecivo, izpod spretnih rok teiste gospe. Za otroke, je rekla. Pecivo je imelo okus po orehih, kruhu in rozinah. Pojma nimam, kako se mu reče, bilo je hecnega okusa, nič sladko kot naše slaščice, zgledalo pa je tako:

Včeraj sem spet naredila eno fižolovo živalco, ker mi je to početje postalo presneto všeč in sedaj ne vem, kako naj neham. Pričivkal je ptič. Slaboviden ptič z očali.

  • Share/Bookmark

Tagi: Ročne spretnosti · nekategorizirano

Helga s planin

Petek, Januar 22, 2010 · 11 komentarjev

Omislila sem si nov look. Tak, zelo šik. Moji lasje so namreč že zelo dolgi, ker so moje noge že davno pozabile pot do frizerja. In je bilo treba nekaj ukrenit. Prijateljica mi je zadnjič predlagala kitke. Seveda sem bila takoj za, moj mož pa je bil bolj mnenja, da bom z dvema kitkama spominjala na Helgo s planin. Sem vseeno poskusila in mi je moj novi look všeč. No, predstavljam vam Helgo …

Aja, seveda je bilo treba narediti še kako živalco iz blaga in fižola. Prisežem, da sem tokrat dala notri nekuhanega. Nastala je mala ribica.

  • Share/Bookmark

Tagi: Ročne spretnosti