MamiSandra

Kam vpisati otroka v šolo?

Petek, Januar 29, 2010 · 45 komentarjev

Kdo bi si mislil, da bo tako težko izbrati šolo za šestletnega otroka. V Ljubljani namreč ni tako kot na vasi, kjer starši vpišejo otroka v eno in edino šolo daleč naokrog. Ne, v Ljubljani sicer dobiš vabilo s šole, v čigar okoliš spadaš, vendar je to zgolj formalnost. Starši potem otroke vpisujejo na vse konce in kraje, kamor pač presodijo, da je za njih in njihove otroke najbolje.

Tako je v Ljubljani moderno, da se starši že eno leto pred vpisom otrok v prvi razred, na veliko pogovarjamo o tej in oni šoli, katera je na boljšem glasu kot druga, o učiteljih, ki jih sploh ne poznamo, o ravnateljih, ki jih nismo še nikdar videli, o prehrani, ki je menda tam boljša, o obšolskih dejavnostih, ki jih posamezne šole nudijo in morajo nujno vsebovati angleščino, nemščino, francoščino in celo latinščino, da o celi paleti športnih in naravoslovnih krožkov sploh ne govorimo. Vse to je strašno pomembno preden starši dahnemo dokončni da, sem gremo in vpišemo te naše ljube otročke v šolo.

Boste rekli, šola je šola. Ja, do neke mere se strinjam, ker gre tu za osnovno šolo, ki je obvezna za vse državljane in ker ima točno predpisan kurikulum itd. Ampak odstopanja dejansko obstajajo in ta odstopanja v dobro ali slabo so ponekod zelo velika. Ker sem tudi sama učiteljica, vem, da so šole in so šole. So šole z izredno dobrim, odgovornim in vestnim učiteljskim kadrom z izrednim smislom za pedagoški poklic, kamor bi svojega otroka takoj vpisala, in so šole, kamor ne bi pomolila niti nosu. Vem, ker sem delala v njih. In ko že pišem o tem, ne morem mimo svoje osnovne šole, bogu za hrbtom, kjer smo imeli le par dobrih učiteljev, vse ostalo je bilo daleč izpod kritike. Koliko učnih težav smo imeli kasneje, ko smo se vpisali na srednje šole in so vsi več znali od nas zahojenih podeželanov. Težave so dejansko bile, ampak njihov izvor ni bil v naših glavah, temveč v slabi osnovi. Takrat sem prisegla, da bom mojim otrokom, če bo le možno, omogočila šolanje v dobrih šolah, kjer delajo dobri in predani učitelji in kjer imajo ustrezne prostorske razmere in so dobro opremljeni.

Hja, lažje reči kot storiti. Kajti, ko sešteješ vse zgornje zahteve, hitro zdrsneš v elitizem ali celo snobizem. Bom bolj konkretna. Šola v centru mesta je splošno priznana kot dobra šola. Tja hodijo otroci z vseh koncev mesta, imajo pa eno vidnejšo skupno lastnost, in sicer to, da so to večinoma otroci visoko izobraženih staršev in da imajo načeloma njihovi starši veliko pod palcem. Bom še bolj konkretna. V to šolo se vpisujejo otroci iz našega vrtca, ki že pri starosti petih let izločijo iz svoje družbe nekoga, ki ne nosi oblačil priznanih blagovnih znamk, nekoga, ki si ne more privoščiti plačila treh vrtcev v naravi in treh plačljivih interesnih dejavnosti v enem letu, nekoga, ki napiše svoje ime na seznam za izposojo vrtčevskih drsalk, ker slučajno nima svojih, in še bi lahko pisala.  V tem vrtcu morava z možem razlagati vzgojiteljicam, da naša M ne gre v vrtec v naravi zato, ker ne bi imeli denarja, temveč zato, ker je tako zelo navezana na dom in pač ne želi iti, razlagati, da naš otrok obiskuje zgolj eno obvrtčevsko dejavnost samo zato, ker se nam vse ostalo zdi preseravanje, po domače povedano. Z možem sva mnenja, da je naš vrtec snobovski. Prav zato se bojiva, da bo na omenjeni šoli situacija zelo podobna.

Z možem sva v dilemi, ki je bolj moralne in načelne narave kot praktične. Kam vpisati otroka v šolo? V Ljubljani to ni samoumevno in razlike med posameznimi šolami so lahko velike. Kaj storiti, ko bi rad svojega otroka vpisal v dobro šolo, pa veš, da je ta ista šola hkrati tudi utelešenje vsega, česar se kot človek izogibaš? Drugače rečeno, je pomembneje slediti svojim moralnim in načelnim nazorom in jih kot take prenašati na svoje otroke, ali je v tem primeru bolje zamižati na eno oko in izbrati šolo, ki je dobra, zelo dobra, hkrati pa tudi elitistična ter snobovska in bo kot taka morda pustila drugačen pečat na otroku, kot si ga kot starš želiš? Vsako mnenje je dobrodošlo. Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Družina · Mestno življenje · nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: , ,



45 odzivov ↓

  • Anja // Petek, Januar 29, 2010

    Sama sem hodila v vaško šolo, gimnazijo obiskovala v Mariboru, fakulteto pa v Ljubljani. Nikoli nisem imela nikakršnih učnih težav, oziroma nikoli nisem zaradi vaške osnovne šole premogla premalo znanja. Se je pa zgodilo, da so zlati maturanti Bežigrajske gimnazije na fakultetnih izpitih padali kot za stavo. In veliko izmed njih, imetnikov Zoisovih štipendij še do dan danes ni diplomiralo (in najbrž tudi nikoli ne bodo), jaz imam pa že tri leta delovne dobe. In kaj so jih pomagali elitni vrtci, elitne osnovne šole in elitne gimnazije? Nič. Na koncu se je izkazalo, da so eni veliki “reveži”.

    Včasih ni bilo pomembno kam si hodil v osnovno šolo, niti kam si hodil v srednjo, sedaj pa je predvsem v Ljubljani glede tega veliko preveč nepotrebnega preseravanja. Sama bi otroka vpisala v osnovno šolo, ki je najbližja domu. Nikamor ga ne bi vozila in ne bi se ukvarjala s preseratorskimi 6 letnimi mulci.

  • urška // Petek, Januar 29, 2010

    V OŠ sem imela skoraj vse super učitelje – razen za zgodovino in geografijo. In zgodovine in geografije vse do faksa nisem obvladala spljoh. Geografija mi pravzaprav še danes ne leži, z zgodovino pa ratujeva dobri kolegici. Pravzaprav sem se iz istega razloga – torej da o zgo v OŠ nisem imela blage veze – vpisala na klasično gimnazijo v MB, kjer je zgodovine več. no, sem kar hitro ugotovila, da mi to čisto nič ne pomaga, ker sama nimam interesa. se jo pa učim zdaj, ko mi to je važno, ko je to samoiniciativno.

    in ti povem, prav nič žal mi ni, da sem mogoče čudak glede zgodovine in geografije: so bili pa odnosi na OŠ in SŠ tako pristni, tako človeški, tako je bilo fajn, da tega ne zamenjam za nobeno učiteljico zgodovine.

    tak poglej na stvar: bi rajši, da tvoj otrok na koncu OŠ obvlada 3 tuje jezike, mehaniko, elektroniko, ima zlato priznanje iz kemije, pa boš čez 5 let ugotovila, da so ga čisto deformirali, ker sploh ni zmožn pristnega odnosa s sočlovekom, da se peha samo za uspehi in “slavo”, da mu ni važno, čez koliko trupel mora iti, da mu kaj uspe? In verjemi, če bo to poslušal 8 ur na dan v šoli in bo obrkožen s samimi snobi, potem vajina preprostost in iskrenost doma ne bosta delovali, ker bo otrok samo še bolj zmeden. in celo obdobje šolanja bo razdvojen med vaju in njih. in kamorkoli se bo nagnil, ga bodo drugi izločili. če se bo navezal na vaju, bo 9 let brez prijateljčkov v razredu. obstaja seveda možnost, da si jih najde kje drugje, se bo pa med poukom vseeno počutil kot grda račka. ko nek jezus kristus v bistvu. če pa se bo prilagodil snobom, se bosta pa čez 10 let tepla po glavi… v vsakem primeru se bo moral odločati med dvema vzgojnima metodama. šoli bo verjel, ker se šoli mora verjeti, vama bo verjel, ker sta starša in mu bo to pravlo srce. ampak moral se bo odločiti… privoščiš to otroku?

  • Rina // Petek, Januar 29, 2010

    Se strinjam z Anjo. Sledite svojim načelom.

  • alcessa // Petek, Januar 29, 2010

    Zelo težko vprašanje, pravzaprav. Še posebej, ker v prvi vrsti ne gre za “a otroka pošljem med snobe in tvegam, da ga bodo še naprej izločali” in pa “a otroka pošljem med reveže, da bo boljši človek”…

    Dilema je “dobra šola, kjer se otrok nečesa nauči” in “slaba šola, kjer otrok ne učijo kaj preveč”.

    Ne vem, če smemo mi starejši sploh razmišljati o svojih izkušnjah in jih prenašati na otroke…

    Jaz se, na primer, v osnovni šoli nisem učila kaj preveč, vsaj ne toliko, da bi si to zapomnila kot pomembno preživljanje tistega časa. Moji sošolci najbrž tudi ne. In dandanes? Kolikor vem, se mulci že v OŠ morajo učiti. Torej ni najbolj pametna ideja, da svojega pošljemo v prvo za vogalom, ne da?

    Za srednjo šolo sem se odločala sama in ker nisem hotela v srednješolski center, kamor je hodila naduta mestna smetana, sem izbrala majhno gimnazijo v sosednjem kraju, vstajala ob 5.30 h in se z busom vozila tlja. Nisem pa vedela, da ima ta gimnazija dejansko dober glas. In da bo tako fajn. Super sošolci, učitelji in veselje do učenja…

    Seveda so na faksu v LJ vseeno “opazili”, da sem neumna kmečka bunka (kar je bilo res, če takole pomislim nazaj), vendar sem faks vseeno naredila, ker me je zanimal.

    Skratka: a imaš na izbiro samo 2 osnovni šoli, ta slabo in ta snobovsko (dobro)? A se kje skriva še kakšna, ki je nekaj vmes, primerna za otroke izobražencev, ki ne spijo na žimnicah z denarjem? Čudilo bi me, če bi bila vidva kot starša del manjšine, najbrž vas je več in mogoče nehote izbirate kakšno drugo šolo. Ki sicer ni state of the art, kjer pa se brihten otrok vseeno marsikaj nauči kar sam…

  • ditkaaida // Petek, Januar 29, 2010

    grozljivka……..ne , osnovna šola. Prijateljico poslušam in me mine, ko mi razlaga, kaj se dogaja na vaški, edini osnovni šoli. Moj 5,5 letni sin ima 11.2. vpis v prvi razred. Sam pravi, da ne bo hodu v šolo in da se ne bo učil…. Ko je hči hodila na to isto odnovno šolo, sva v četrtem razredu nabavili oz. si sposodili rabljene učbenike v šoli. Naslednje jutro sem šla s psom na sprehod in našla v zabojniku za šolo za en razred lepših knjig…….. So rekli, do ni nč tajga. Ko pa ljudem zmanka denarja in ne morejo plačat položnice za malico, pa otrok ne dobi malice. 4 do 5 učbenikov za 20 do 25 učencev je blo. To kar ve razlagate da se dogaja v Ljubljani se dogaja tudi na Polzeli: podcenjevanje, nevoščljivost, OBREKOVANJE. Na šolo hodi oz. se vozi tudi učenec, ki je gibalno oviran. Mama se sekira, ker jo ljudje obrekujejo ,kaj vse so njenemu sinu že kupili in omogočili. To je sicer moje mnenje, vendar mislim, da bi mama takoj zamenjala vse STVARI ZA ZDRAVJE SVOJEGA FANTA. Vsem želim lep in prijeten dan, sankanja, drsanja po riti na domačem hribčku… Ditka

  • cecil // Petek, Januar 29, 2010

    če imate čas, vozite otroka v šentvid.

  • spomincica // Petek, Januar 29, 2010

    sem iz zasavja, kar pomeni, da je srednja šola pravzaprav brez izbire – če se ti ne da vstajat sredi noči in se pojati po vlakih, greš v trbovlje. kjer je – mimogrede – zelo dobra gimnazija. ampak ni pa elitna. kar mi ni bilo jasno do informativnega dne, ko je predstojnica xy katedre povedala, da spreminjajo vpisne pogoje, da bodo lahko na fakulteto prišli tudi tisti s “perifernih” šol. bitch! ampak na nekatere že snobovski učitelji vplivajo tako, da potem iz same trme vpišejo, naredijo in med prvimi diplomirajo, čeprav nisem imela latinščine in šestnajstih obšolskih dejavnosti v srednji šoli. :lol:

    ker je govora o osnovni šoli, pa še tole: verjamem, da so šole in šole. ampak verjamem pa tudi, da bo otrok, če je dovolj bister, znal ločiti med ljubeznijo do znanja in snobizmom. menim, da je bolje vpisati otroka v dobro šolo (tj. z dobrim in s strokovnim kadrom), hkrati pa je to idealna priložnost, da mu postane jasno tudi, da niso vsi ljudje enaki in da je včasih (večinoma?) bolje biti drugačen!

  • Anja // Petek, Januar 29, 2010

    @Cecil: a predlagaš krščanarsko osnovno šolo? Da bo otrok stigmatiziran že pri 6 letih? Da bo vsak dan zjutraj pred poukom sedel na tleh v krogu in se spraševal kdo mu je dal rokice in kdo mu je dal ušesa? Potem bo pa sam sebi odgovoril, da BOG. Ne se hecat no.

  • cecil // Petek, Januar 29, 2010

    @Anja. Ja, predlagam krščansko šolo. Šolo, kjer otroci poleg znanja pridobijo tudi vrednote. Krščanske, da ne bo pomote. Dobroto, ljubezen, spoštovanje, …

    Ampak verjetno je vseeno bolje, da gre na “liberalno” šolo, kjer se bo med učenjem strpnosti najbolje naučil strpnosti do vsega, kar vsaj malo spominja na krščanstvo.

  • alcessa // Petek, Januar 29, 2010

    Dobrota, ljubezen, spoštovanje niso krščanske vrednote.

    So človeške vrednote.

    In treba je znati ločiti med krščanskim in katoliškim. Med vero in cerkvijo. TO ni eno in isto.

  • Palma // Petek, Januar 29, 2010

    Ta elitizem že v vrtcu je prav bolan. Ne vem ali neskončno žalostno ali zgražajoče smešno to, da že otroci, ki si ne znajo niti vezalk na čevljih dobro zavezati, delajo take razlike pri zadevah, ki konotirajo na statusno ekonomske simbole.

    Kvaliteta učiteljskega kadra in šole je zelo pomembna, zato je ni dobro žrtvovati v preveliki meri. Ampak tudi med dobrimi šolami so razlike v stopnji ‘elitizma’ in ’snobizma’, splača se preveriti vtise drugih, v izogib pošiljanju otroka v okolje, ki mu bo ali nabijalo komplekse, ki jih ne potrebuje ali pa vsiljevalo norme ocenjevanja drugih, ki nimajo nič v zvezi z res pomembnimi kvalitetami človeka.

  • Katja // Petek, Januar 29, 2010

    Sama sem hodila v vaško šolo in v tej šoli si bil ta in ta-iz te in te familije,na elitni šoli gre pa npr. za znamko oblačil. Po lastni izbiri sem nato šla v srednjo šolo za katero je bilo potrebno vstajanje 4.40!Zdaj sem par izpitov pred diplomo… kar nekaj odličnih sošolcev iz osnovne šole še srednje ni končalo. Tole ni bila ravno hvalnica vaški šoli,a osebno bi raje vpisala otroka v manj elitno šolo. Ne predstavljam si namreč kakšna muka bi mu bila,ne le zato,ker nima priimka,ki bi kaj pomenil,kaj šele oblačil te in te znamke.Kar piše v knjigah se da naučiti, 8 ur trpljenja in zbadanja,vsak dan, pa ne izbrišeš kar tako.

  • miss.p // Petek, Januar 29, 2010

    @alcessa: “In treba je znati ločiti med krščanskim in katoliškim. Med vero in cerkvijo. TO ni eno in isto.”

    Se zelo strinjam s tem. Dodajam pa, da ti na katoliških šolah razumevanje teh stvari podajo.

    Sicer nisem obiskovala katoliške osnovne šole, sem pa na isti lokaciji obiskovala gimnazijo. In mi ni žal in ne mislim, da bi bila zato kaj posebej zaznamovana. Mogoče kvečjemo s tem, da je širina in globina mojega znanja na fakulteti presegala širino in globino znanja vseh tistih iz ‘elitnih’ in ‘perifernih’ gimnazij. No ja, pa s tem, da sem dobra, ljubeča in gojim spoštovanje do soljudi.

  • Vidko // Petek, Januar 29, 2010

    Babe, dež bo!! Preveče razmišljate. Osnovna šole je osnovna, niste prve mamice, ki pošiljate svoje otroke v šolo.V otroštvu je edino pomembno okolje, kako se človek razvije in ne da je pametnejši od drugih.

  • Nadja // Petek, Januar 29, 2010

    Dvotedensko obvezno prakso za bodoce ucitelje sem opravljala na majhni podezelski soli (200 ucencev). Kljub temu, da kraj velja za ‘zahojenega’ in otroci za podpovprecne (to so govorice, ki jih otroci slisijo potem, ko odidejo na srednje sole), je ta sola dala otrokom vse. Imeli so dodatne krozke, tecaje, uspeli so celo narediti gledalisko predstavo v dveh jezikih. Hkrati so tudi ohranili toplino medsebojnih odnosov, ker so se valda vsi poznali med sabo in se tudi druzili, ko je bilo pouka konec. Ta sola je tudi sproducirala kar nekaj drzavnih prvakov v znanju tujih jezikov in podobnih zadevah. Meni se vsekakor zdi boljsa izbira sola na kateri bo otrok zadovoljen in ne bo izlocen zaradi navideznega pomanjkanja. Imam obcutek, da taksno okolje bolje vpliva na dosezke in obcutek samozavesti, kot pa neka tekmovalnost od prvega razreda dalje.

  • cecil // Petek, Januar 29, 2010

    Se ti zdi, da je človeštvo polno teh vrednot? Kje si nazadnje slišala karkoli o tem?

  • anuška // Petek, Januar 29, 2010

    Vse to je v glavah staršev. Prepričana sem, da nobena šola v Sloveniji ni “elitna” šola. V vsaki veljajo načeloma ista pravila in režim, učitelji, ki danes poučujejo so strokovno podkovani v svoji stroki in ni ne vem kakšne razlike med osnovnimi šolami. Po pripovedovanjih so eni starši goreči zagovorniki določene šole, drugi pa taisto kritizirajo. Vse je relativno. Ko se bo otrok kasneje vpisoval v srednjo šolo so možnosti že bolj ozko določene. In šele na vpis na univerzo bi lahko rekli, da je tista kamor se vpisuje “njegova” šola. Poznam podeželske šole, stare in sive, kjer vlada pravo vzdušje v razredih. Kjer “sive” učiteljice delijo materinsko ljubezen na svoje učence. In nove, moderne šole, kjer je vse bolj “hladno”. Ni vse v videzu in nikakor ne moreš učiteljev, ki naj bi poučevali tvojega otroka presoditi po preverjanjih in pripovedovanjih prijateljev, ki so jo imeli priliko spoznati. Prepričana sem, da torej nobena šola v Sloveniji ni “slaba”. Je največji odraz vzgoje, ki so jo starši do vstopa v šolo privzgojili svojemu otroku. Če starši ne znajo ali imajo zmotna načela vzgoje je tudi šola ne bo nikoli mogla privzgojiti otroku. Kjer pa starši vedo, kaj so prave vrednote, kjer so starši z otrokom tam pa je res vseeno v katero šolo vpišeš svojega otroka.

  • alcessa // Petek, Januar 29, 2010

    Se zelo strinjam s tem. Dodajam pa, da ti na katoliških šolah razumevanje teh stvari podajo. No ja, pa s tem, da sem dobra, ljubeča in gojim spoštovanje do soljudi.

    Se ti zdi, da je človeštvo polno teh vrednot? Kje si nazadnje slišala karkoli o tem?

    @miss p.: Na katoliških šolah vas torej učijo, da poleg katoliške cerkvi obstaja še evangeličanska, kjer ne verjamejo v deviško spočetje, in pa ortodoksna, kjer verjamejo kup drugih stvari in praznike obhajajo “z zamudo” (in kup drugih variant) – in da v bistvu gre za zgodovinski razvoj, pri čemer ni preveč lepo sklepati, da je ena cerkev več vredna od druge?

    Lepo. Mene so tudi tako učili. Pri evangeličanskem verouku. Zato pa, kadar govorim o cerkvenih institucijah, rečem “katoliška šola”, “protestantska država”, “ortodoksne ikone” ipd.

    Ne morete govoriti o krščanski šoli, če je katoliška, obstaja nas dovolj (ateistov), ki nam je ta razlika pomembna.

    Kar se ljubečnosti in spoštovanja do soljudi tiče… sem ravnokar preštela vse ljudi, ki so mi bili v življenju pomembni. Potem sem, čisto znanstveno, ugotovila, da njihova ljubečnost in dobrota nima veze z vero ali cerkvijo.

    Razlog, zakaj med vrednotami in vero ne obstaja prav nobena korelacija, je čisto preprost. Vrednote so človeška lastnost, ki je obstajala, še preden so si ljudje izmislili sveta pisma in cerkev, da bi bolje nadzirali množice. Večina ljudi se lahko vsaj deloma odloči, ali so ji pomembne vrednote ali kaj drugega (adrenalin, dobiček…). Tudi ni naša dolžnost, da prisegamo predvsem na vrednote – pravico imamo biti drzni, nesramni in vse drugo, samo posledice moramo prevzeti.

    Pravzaprav so inštitucije, ki toliko časa porabijo za govorjenje o vrednotah, same po sebi sumljiva zadeva.

    @cecil: če sem čisto iskrena, od kar živim (37 let), jih srečujem vsepovsod. Ker sem po horoskopu lutalica in sem se že nekajkrat preselila, ti lahko potrdim, da so vrednote neodvisne od kraja, vere, države, starosti, spola itd. Stvar je vendarle preprosta: kar izžarevamo, to dobimo nazaj – seveda ne od vseh ljudi, ampak dovolj je, da se jih nekaj čuti nagovorjene.

  • Nika // Petek, Januar 29, 2010

    Absolutno se strinjam z Alcesso – dobrota, ljubezen in spoštovanje niso (samo) krščanske vrednote. To so vrednote, ki se jih otroci praviloma sploh ne naučijo v šoli, ampak doma, v družini. Prav družina je prva in osnovna celica, ki najbolj izoblikuje otroka – če starši naučijo otroka ločevati med pomembnimi (dobrota, ljubezen in spoštovanje…) in nepomembnimi (znamka oblačil, število TVjev v hiši, vikend na morju…) zadevami, potem so že postavljeni trdni in zdravi temelji njegovega splošnega odnosa do sveta. Otrok bo sposoben sam oceniti, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, kdo so njegovi prijatelji in kdo so mali brezvezni važički… Tako se mi zdi najbolj smiselno poiskati nek kompromis… izbrati solidno šolo, ki je blizu doma. Da se ne zapravlja časa po nepotrebnem, za trajbanje sem in tja, ker otroci so že tako ali tako preobremenjeni z vsem živim…

  • missy // Petek, Januar 29, 2010

    Prvič: nobena šola ni dobra (govori mama 3 skoraj izšolanih otrok) In drugič: otroka pošlji tja, kamor bodo šle njene (ali njena) najboljša prijateljica ali prijateljčki. Zakaj? Kurikulum boš že sama dopilnila, kjer bo kaj zmanjkalo, socialnih odnosov, ki jih lahko razvijaš samo v stiku s sovrstniki pa NIKOLI ne moreš nadomestiti. Moje skromno mnenje.

  • Nena // Petek, Januar 29, 2010

    Draga Sandra! Napišem ti mojo izkušnjo. Sama sem prvega otroka že v vrtec vpisala ako v ta boljši vrtec v LJ, kjer pravzaprav potem nismo bili čisto anjbolj navdušeni. Po treh letih, ko sem dobila drugega otroka oz. dojenčico, pa je postalo zelo komplicirano se voziti v center po otroka z dojenčico in sem prepisala starejšega sina v vrtec, ki smo ga imeli kakšen kilometer stran od hiše. Izkazalo se je, da mi je bilo zelo, zelo žal, da sem pred leti poslušala, kako je tisti vrtec zanič, pa da naj ga vpiošem v center, kjer je vse najboljše in super. Fantek se je v novem vrtcu takoj vživel in zelo lepo so ga sprejeli in zanimivo od takrat naprej je rad hodil v vrtec. Tako, da, ko je prišel čas za osnovno šolo nisem imela nobenih pomislekov. Vpisali smo ga v šolo v katerega okoliš smo spadali. Tu je spoznal nove prijatelje, s katerimi se je družil tudi popoldne. Torej, če mene vprašaš, vpiši otroke v osnovno šolo, ki vam je najbližja, kajti zelo pomembno je tudi, da ima otrok popoldne lahko stike z otroci, ki so blizu njega doma. Izkušnja mojega brata in svakinje je bila podobna. Starejšo hči so dali v najbližjo osnovno šolo, pri mlajši pa so že zakomplicirali in so jo dali kako na elitnejšo šolo v center LJ. Še danes jim je žal za to. Dobro premisli in ne kompliciraj preveč. Vse je odvisno tudi od vaju z možem, torej ali bosta svoje otroke spodbujala doma pri učenju. In zavedaj se, da na vsaki šoli nimajo vseh učiteljev idealnih, da se vedno najde kje kakšen, ki ti ni po godu in da so vedno tudi taki, ki so ti zelo všeč oz. so otroci zadovoljni z njihovim podajanjem snovi. Pa srečno pri izbiri!

  • Tina // Petek, Januar 29, 2010

    Tudi sama sem učiteljica (v okolici Lj.) in kot otrok sem obiskovala vaško šolo. Mislim, da je treba zagovarjati svoje vrednote, pokončno slediti svojim ciljem in vrednotam. Poznam ljubljanske šole in tamkajšnjo miselnost … sama otroka nikoli nebi vpisala na t.i. “snobovsko” šolo samo zato, ker je tam kvaliteten kader in je vse na nivoju. V življenju se zgodi marsikaj, polno je presenečenj … in če obiskuje otrok tako šolo, to še ni garancija za njegov uspeh v življenju. Najprej je treba delati na samozavesti, pridnosti, negovati vrednote že v družini … pa bo vse šlo … če ne bo otrok ravno blestel v OŠ, bo pa mogoče kasneje … nikoli se ne ve. Da bo le imel srečno in sproščeno otroštvo …

  • Anja // Petek, Januar 29, 2010

    @Cecil: Tole piše na spletni strani katoliške osnovne šole: Ne bojmo se torej spodbujati otrok, naj služijo drugim. Zmotno si predstavljamo, da je služenje ponižujoče. Jezus je podučil svoje učence: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« (Mr 10, 44).

    Oprosti, ampak svojega otroka v institucijo, ki take bedarije objavlja v pozdravnem nagovoru ne bi vpisala nikdar in nikoli. Ga raje poučujem sama doma.

  • Anja // Petek, Januar 29, 2010

    @Cecil: še tole, če otroku sam ne moreš vzgojiti vrednost o katerih pišeš zgoraj, potem mu jih tudi nobena šola in noben učitelj ne bo.

  • vlado // Petek, Januar 29, 2010

    Groza, kakšne težave imajo starši, preden gredo otroci v šolo. Vse to je bilo našim staršem prihranjeno, saj ni bilo izbire. Priznam, da je bilo malo stresno priti s podeželja v srednjo šolo v mesto in smo morali marsikaj nadoknaditi, imeli pa smo vse in vsi enako. Poleg rednega pouka še : šah, fotografiranje, streljanje, ogromno športa, pa za to nihče ni izstavil računa, kar pomeni, da je bilo dostopno vsem. Tisto o stigmatizaciji naj si starši izbijejo iz glave, otroci ne razmišljajo tako.

  • buba švabebuba švabe // Petek, Januar 29, 2010

    Dejstvo je, da stvari niso več take, kot so bile včasih, ko smo bili vsi več ali manj enaki. Danes se družba vse bolj razdvojuje na “nas” in “njih”. Otrok bo na koncu postal v vseh pogledih del tiste družbe, v kateri bo živel in se razvijal (razen če ga ne bo ta družba izločila ali pa bo on njo zavračal, kar pa je redko). Se pravi, da je od tega, v katero šolo ga pošlješ, odvisno ali bo otrok čez toliko in toliko let eden izmed “nas” ali eden izmed “njih”. Kaj točno za tebe pomeni “mi” in kaj pomeni “oni” (no, mislim, da je iz zapisa precej jasno) in kaj želiš za svojega otroka, pa sama najbolje veš.

  • bimbo // Petek, Januar 29, 2010

    Izberite šolo, ki je dovolj blizu doma, da bo punca lahko kmalu hodila sama in je ne boste (iz potrebe) prevažali sem ter tja kot največjo scrkljano nebogljenko.

    Izberite šolo, za katero ne slišite slabih stvari, ne pa tiste, ki ima najmočnejši PR. Enako, kot velja za klanovstvo (elitizem) po blagovnih znamkah ipd., velja tudi za izbiro šole na podlagi nekega (minljivega) slovesa.

    Izberite šolo, za katero čutite, ali veste, da otrokom sama po sebi res pomaga pri razvoju samostojnosti, samozaupanja in delovnih navad ne da bi v to načrtno vpregala starše tako, da morajo še zvečer z otroki čepeti na spletu in ob družinskih enciklopedijah, da bi prišli do znanja, ki bi ga morali najti v učbenikih in dobiti v rednem učnem procesu.

    Izberite šolo, ki nima izrazitih težav s čefurji in arijci, verujočimi in ne, preprosteži in elitisti, kar pomeni, da se posveča vrednotam, ki so bile omenjene zgoraj.

    Izberite šolo, kjer bo hči skupaj s kakšno pravo prijateljico ali prijateljem iz vrtca. Pravo, ne socialno ali kako drugače pogojeno prijateljstvo. Izberite šolo, za katero se vam zdi, da ima dokaj homogen učiteljski zbor, čim manj spletk in nepomembnih rivalstev.

    Izberite šolo, kjer ne bo takoj govora o denarju za ta ali oni nujno potrebni high-tech rekvizit, ki morda nima najnovejše opreme, a je čista in urejena.

    Izberite šolo, kjer znajo večino težav urejati sami s svojo strokovnostjo in poklicno avtonomijo ter ob sodelovanju in razumevanju staršev.

    Izberite najbolj elitno šolo z družbeno smetano v njej in pogoltnite vse stroške in sitnosti. Če ne pride do kakšne revolucije, bo tako ali tako najbolj pomembno (p)ostalo, kdo je komu kaj, ne pa delavnost, srčnost in resnično znanje.

    Izberite katerokoli šolo, saj če komplicirate zdaj, boste sicer tudi ob izbiri srednje šole lahko doživeli živčni zlom.

    Najprej pa deklico prepričajte, da odsotnost od doma sploh ni nekaj slabega, da se ima z malo dobre volje in truda lahko zelo lepo tudi kje drugje in s kom drugim. In da so vrnitve domov potem še slajše. :-)

  • bluber // Petek, Januar 29, 2010

    Imam 2 otroka v OŠ in prijatelje z otroki po vsej Sloveniji. Žal (glede izbire šole, da ne bo pomote) ne živim v Ljubljani, sicer bi bila izbira jasna. Res je, da je v našem šolskem sistemu vzgoja vrednot potisnjena v najbolj oddaljen kotiček razmišljanja, vse pozitivne izjeme so odvisne zgolj od karakternih lastnosti posameznega učitelja. Vrednote, ki jih integrirane v celoto, vcepljajo v katoliških šolah, so preveč subtilno infiltrirane v zavest in podzavest naših malčkov, da bi bila izbira take šole sprejemljiva. K sreči obstaja v prestolnici vrtec, OŠ in SŠ, kjer otroka obravnavajo kot človeka, mu nudijo dovolj znanja, predvsem pa gojijo človeške vrednote, ki v tem svetu že tonejo v pozabo. Brez verske indoktrinacije! Vzgoja pa ni posvečena samo otrokom, temveč tudi njihovim staršem, čeprav se nekateri tega niti ne zavejo. Skratka, trdim, da ponuja Waldorfska šola toliko več od vseh ostalih, da vsi zgornji pomisleki odpadejo. Vsekakor pa je snobizem oziroma elitizem tisti, ki bo otroka namesto v Človeka preobrazil v notranje izpraznjeno bitje, ki bo svoje (nezavedne) frustracije prelivalo še na okolico. Zato se izogibajte “elitnih” šol, če želite svojemu otroku dobro.

  • Mojca // Petek, Januar 29, 2010

    pri nas bomo tudi še izbiral šolo

  • Nika // Petek, Januar 29, 2010

    Hmm… Zdaj, ko je Bluber omenil Waldorfsko šolo, mi je moj zviti možgan postregel še z enim (grenkim) spoznanjem: strašljivo je pa tudi to, da vse pogosteje ne izberejo starši šole, ampak šola izbere starše (ne otroka!). Ha!

  • Thunderstorm // Petek, Januar 29, 2010

    Jaz bi rekla, da izberi nekaj srednejga? Gotovo niso samo ekstremi… Če se ti že sedaj ne zdi ok razno preseravanje, potem ne vem, zakaj bi hčerko silila hoditi v tako družbo, ker se ji bo po vsej verjetnosti zdelo, da ne sodi zraven. Vpiši jo v kakšno solidno šolo, ki ni nujno najbolša, ima pa normalne “prebivalce”. Pa ja, nekaj, kar ni najbolj oddaljeno… Te wannabe elitne šole so za moje pojme precenjene. Sama sem imela glede tega izbiro pri gimnaziji, ko bi lahko šla tudi na tako opevano bežigrajsko, pa nisem šla. Sem izbrala šolo, ki je bližje in čeprav mogoče niso bili vsi učitelji najboljši sem vseeno končala z zlato maturo in se brez problema vpisala na fax. Pa tudi na faxu nimam problemov s pomankanjem znanja. Najbolj elitno ni nujno tudi najboljše…

  • horhe // Petek, Januar 29, 2010

    Naš učni sistem je tako ali tako v razsulu. Kot prvo, so malo šolo, ki je bila prej pod okriljem vrtca sedaj pripojili k šoli, da po eni strani vrtce razbremenijo, po drugi pa, da je kvaliteta programa v prvem razredu devetlekte višja, kot prej v mali šoli. Ta poteza je za moje pojme največja napaka kar so jih v šolstvu lahko naredili. 1. otroci, namesto, da bi še malo uživali v svojem otroštvu, ki ga je tako ali tako prehitro konec s šestimi ali še manj leti začnejo hoditi v šolo, v kateri se marsikateri izgubi, 2. malčki, ki so še pred uvedbo devetletke hodili v malo šolo in se sproščeno privajali na prihajajajoča šolska leta se sedaj v prvem razredu učijo pisanja in branja, halo, mi, njihovi starši tega, kar naši otroci v prvem razredu (stari 6 let) nismo znali niti v 2 razredu, ko smo imeli 9 let. tak pritisk in vrivanje in kalupljenje otrok je za moje pojme prevelik in prezgoden, 3. Obšolske dejavnosti v prvih 3 letih osnovne šole pa so tako ali tako odnašanje riti staršem, ki nimajo časa za svoje otroke in jih enostavno porinejo v takšen ali drugačen krožek, sami pa tačas delajo ali pa šopingirajo. Koliko krožkov otrok obiskuje pa je tako ali tako le ideja in presing staršev in znak kvazi elite in prestiča, otroci pa so konec dneva popolnoma izmučeni in se niti nimajo volje ne igrat ne pogovarjat s svojimi starši. Ravnotežje med tem, kaj otroka dejansko zanima in veseli ter zadevami, ki jih je potrebno pri otroku vzpodbuditi pa je težko. Učiteljice bi tu morale biti v pomoč staršem, saj ob današnjem tempu življenja z našimi otroci preživijo več časa, kot pa mi sami.

  • Julija // Petek, Januar 29, 2010

    Hojla Sandra, sem v istem “zosu” kot ti, poznam tudi vaš vrtec, ker je tudi naš (moj A. je M. sošolec, in tudi mi smo si sposodili drsalke ;-) )) Jaz sem se za vrtec odločila iz samo enega razloga & to zato, ker blizu doma nismo dobili vrtca, ta pa je 100m od moje službe, tako da je praktično. Z vprašanjem kam v šolo pa sem se (kot panična mama) ukvarjala že kakšno leto nazaj. Tehtala sem med: lokalno šolo (beri: vaško, mi namreč nismo niti iz Ljubljane), t.i. “elitno” šolo v centru (ki se oglašuje tudi na oglasni deski v našem vrtcu) in Waldorfsko šolo (ki bi mi bila po mojem prepričanju najbližja). Pa sem se odločila za lokalno. Bog mi pomagaj. In to iz samo enega razloga – hočem da je A. vpet v lokalno socialno okolje in v prostem času tke socialne vezi s svojimi lokalnimi vrstniki in da pri tem ni odvisen od naju, da ga kam peljeva. S tem bo tudi moje življenje lažje, ker ne bom v službi stalno v stresu, da ga bom pravočasno pobrala/peljala iz/v šole. Bolj/prej bo samostojen, ker bo (ko bo čas za to) sam hodil domov in od doma…. in se bo ko bo sam doma naučil tudi preživljati čas (brez da mu ga napolnim s popoldanskimi dejavnostmi, na katerih mu spet drugi diktirajo kaj naj dela). Ker TO je življenje. Pa marsikaj zamerim našemu (javnemu) šolskemu sistemu – zato sem se zelo dolgo borila z Waldorfsko šolo – ampak vsega pač ne morem nadzorovati oz. pred vsem ga ne morem zaščititi. Tudi moja OŠ je bila bolj “švoh”, ampak se mi zdi da to ni v tolikšni meri vplivalo na moje življenje kot moja bližnja socialna okolica (starši in prijateljice). Pa enkrat je bil (mislim, da na Preverjeno) prispevek o teh elitnih šolah in so otroci govorili na kakšne obšolske dejavnosti vse hodijo …. tamalčki, malo starejši od najinih … pa balet, pa angleščina, pa glasbena, pa kaj jaz vem kaj še … kdaj se pa igrajo s svojimi prijatelji?

    Čim lažjo odločitev vama želim (jaz bom itak verjetno prosila za odložen vpis v šolo, da ga vključim najprej v vrtec v lokalnem okolju, potem pa naprej ….).

  • anna // Petek, Januar 29, 2010

    dobrota, ljubezen in spoštovanje so vrednote ČLOVEKA, ki jih tako ali drugače neguje, izraža in živi…

    sem imela priložnost delat v vrtcih in šolah v Lj, kjer sem mela otroke staršev, ki so javno izpostavljeni in poznani: novinarji, psihologi, umetniki…in so oni “ustvarjali” elito: zavedno, nezavedno. Njihovi otroci se tega ne zavedajo…marsikateri od teh staršev pa je svojega otroka, tudi 4letnega oblačil v oblačila, ki presegajo po kosu vrednost 200 evr ter se velikokrat bahavo obremenjeval, če je otrok odšel domov zapackan ali s kakšno luknjico…in so se našli dotični, ki so imeli argonten odnos…to pa je tud vse.

    Učitelj, dober in odgovoren, sledi svojemu delu in ne dela razlik med starši, kakor tudi ne med učenci. So šole in vrtci , ki so urejeni in ustrezno priskrbljeni, opremljeni in imajo učitelje, ki dajejo učencem veliko, ali pa imajo vse materialno, pa so učitelji srednja žalost… In so šole in vrtci, ki so srednja žalost, pa imajo cvetke na strani učiteljev.

    Elitizem je bolj mit, kot kaj drugega. Ni povsem vseeno, kam vpisat otroka v šolo, vsekakor pa je pomembno tudi to, da STARŠ OTROKA PRIPRAVLJA NA VSTOP V ŠOLO in da tudi doma z njim opravlja obveze v zvezi s šolo. Da dobi VZPODBUDO in pomembne vrednote v zvezi s šolanjem od staršev… Potem bo tudi v ne tako idealnem šolskem okolju, otroku lažje in boljše…

    Preden sem dobila delo na šoli, kjer sem sedaj (med hribi in dolinami hehe: in imamo hude vedenjske in učne težave), sem delala na OŠ šoli v centru LJ in se nimam za pritoževat…tako učenci, kot učitelji so bili zelo enotni.

  • sandricasandrica // Petek, Januar 29, 2010

    Ravnokar sem prišla domov in zagledala vse vaše komentarje. Iz srca hvala!

    Mislim, da ga skorajda ni komentarja, s katerim ne bi delila vsaj del mnenja. In vsi ste naju z možem vzpodbudili k razmišljanju v vse možne smeri in hkrati dali vedeti, da ne velja komplicirati preveč oz. bo najbolje odločiti se glede na notranji glasek, ki pa že rine v svojo smer. Hvala in lep dan vsem.

  • Dajana // Petek, Januar 29, 2010

    Moji vsi trije hodijo v tisto šolo v tvoji bližini (ni treba čez Celovško). Čeprav smo se preselili stran, še vedno hodijo tja. In ti povem, odlična šola. O ravnateljici sem ravno včeraj pisala: http://www.kata.si/blog/ravnateljica/

  • jst // Petek, Januar 29, 2010

    sem napisala esej, pa mi ga je zbrisalo :) Povzetek: v šolo, ki je blizu!! Vsaka ima boljše in slabše učitelje. Otroci brez družbe v svojem okolju pa postanejo popolnoma izolirani in asocialni. Vsak dan toliko vožnje, ko si sam, pa druženje za kakšno uro je praktično nemogoče. Nobena, še tako dobra šola, ti ne more dati tistega, kar ti dajo prijatelji in druženje praktično kadarkoli, brez logističnih ovir.

    Popolnoma se strinjam z Julijo.

  • sandricasandrica // Petek, Januar 29, 2010

    jst, vsaketoliko anti spam program na Siolovi strani zbriše kak komentar (tudi brez razloga). Hvala za povzetek. :D

  • ana od srca // Nedelja, Januar 31, 2010

    Joj, nimam časa zdajle prebrati vsega, samo naslov se me je pa zelo dotaknil! Ker smo pri nas na istem! Mož je za eno šolo, jaz sem za drugo šolo …

    Ne vem še, kaj bi/bomo …

    Vse dobro!

  • Sandra // Nedelja, Januar 31, 2010

    Ana, ja, res se ni ravno enostavno odločiti. Ker je preveč izbire. :D Midva z možem sva se po tem mojem zapisu končno odločila, ker nama je kar nekaj namigov odprlo oči. M gre v neelitno šolo blizu doma.

  • Dajana // Nedelja, Januar 31, 2010

    Sandra: Moji trije otroci so hodili v pet različnih vrtcev v treh državah. Zdaj hodijo vsi trije v eno, Tavelika bo šla kmalu v srednjo. Tamala dva sta zamenjala samo eno šolo, čeprav smo se vmes štirikrat preselili. ;) Tavelika je hodila v štiri šole, v tri v Avstriji, tukaj je z dvanajstimi leti prišla v to šolo, kjer je srečala svojega “sodojenca”, ko sta bila skupaj, preden smo se preselili v Avstrijo. Nista vedela, tako se je pač zgodilo……………

    No, glede šol. V Avstriji je recimo fajn, da se otroci učijo kitaro in flavto v šoli, pri nas moraš posebej hoditi v glasbeno šolo. Tukaj je ogromno izletov, tam sploh nikoli niso šli na izlet. V vsaki šoli je bil kakšen čuden, kakšen debel, kakšen “prizadet”. Večinoma pa so to bili zelo luštni, normalni otroci in zelo luštni in normalni učitelji in vzgojitelji. Tisti, ki bo iskal, kaj je narobe, lahko v vsaki stvari išče, kaj je narobe. In ta šola, kamor hodijo moji otroci, je res dobra. In otroke obožujem. In njihovi starši – z njimi se čudovito razumem. Učitelji so… fantastični. Res! ;)

  • Dajana // Nedelja, Januar 31, 2010

    … v dveh državah… kako mi je pa to ratalo? :shock:

  • buba švabebuba švabe // Ponedeljek, Februar 1, 2010

    @Dajana: Kako ti je to ratalo? Enostavno, Freudov spodrsljaj. Podzavestno si želiš živeti še v tretji državi, kar pomeni, da se boš kmalu spet selila. :lol:

  • Sandra // Ponedeljek, Februar 1, 2010

    Dajana, taki spodrsljaji se bodo vse pogosteje pojavljali, kajne. :D Hvala za namige v zvezi z sosednjo šolo.

  • Dajana // Ponedeljek, Februar 1, 2010

    buba švabe: Vse je mogoče. ;) Sandra: In potem se bova tam videli… Enkrat sem videla pri eni blogerki, ki je na blogu (prav tako na Siolu, žal sem ugotovila, da je izbrisala svoj blog…), napisala, da gre njen otrok v 1.c septembra. In jaz sem napisala, da moj tudi. In zdaj sta že dve leti sošolca. ;)