MamiSandra

Arhiv za Februar 2010

Šolski kotiček

Nedelja, Februar 28, 2010 · 25 komentarjev

Ker sem pred kratkim obljubila, da pokažem Mančin šolski kotiček, ko bo gotov, vam slavnostno, premierno predstavljam novo pridobitev v našem domeku. Tada …

Manca ima namreč novo mizico, stol in poličko za nove podvige, ki jo čakajo septembra.

Morda se spomnite, da smo hoteli stene prelepiti z otroškimi tapetami, pa smo si premislili. Po namigu ene od bralk (hvala, bRuLa), smo kupili samolepljive dekoracije za na steno. In mislim, da smo se prav odločili.

Manci je njen šolski kotiček zelo všeč … nam pa tudi.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina

Zajtrk

Sobota, Februar 27, 2010 · 25 komentarjev

Pri nas se jutro začne zelo zgodaj. Tako zelo zgodaj, da šele čez pol ure zasvetijo prve luči v sosednjem bloku. In ob tej rani uri (zlati uri … joj, kdo si je to izmislil?) imamo prvi zajtrk; drugi je na vrsti veliko kasneje, takrat, ko zajtrkujejo normalni ljudje. Potem se zunaj počasi zdani, otroci se zaigrajo, stanovanje je v razsulu. Jaz se odločim, da bom malo poklicala domov, da javim, da je z nami vse ok, in vprašam, kako kaj oni. Starše pa skoraj infarkt, ko vsi prestrašeni skočijo iz postelje, češ, kdo tako zgodaj kliče, najbrž mora biti zelo resno. Aja, ura je šele osem, ups.

Za naš drugi zajtrk sem danes naredila kruhke v jajčku, posute s sladkorjem. To nama je z bratom velikokrat pripravila mama. In potem sem bila kot Proust in njegove magdalenice, ki so ga ponesle v mladost (ali če vam je bliže, kot znani francoski kuharski kritik v risanki Ratatouille). Preveval me topel občutek sreče in zadovoljstva. In zdelo se mi je, da mi noge spet bingljajo samo do polovice stola. In da me mama sprašuje, če bom še kakava, brat pa poka face na drugi strani mize in je tako smešen, da bruhnem v smeh, kakav pa iz ust po mizi. Mama je seveda huda, ampak ne čisto zares. Vzame krpo, pobriše mizo in vse je spet v najlepšem redu.

Zame so kruhki, namočeni v jajčku, to, kar je za mnoge mamina goveja juha ob nedeljah točno ob dvanajstih, ali pa sarma za novo leto, oziroma riževa čokolada v babičini shrambi. Nekaj posebnega, samo mojega, vez z domom in otroštvom. Upam, da se jih bodo tudi moji otroci spominjali na podoben način.

Če vas zanima, kako jih pripravim, je tule recept.

Kruh (v tem primeru je najboljši bel) narežite na rezine. Razžvrkljajte dve jajci in jima dodajte malce mleka. Rezine kruha dobro namočite v jajčni mešanici, dajte v ponev z ogretim oljem in jih zlato zapecite na vsaki strani (ogenj ne sme biti premočan). Položite jih na krožnik in posujte s sladkorjem.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Kuharija · Ročne spretnosti

Počasi

Petek, Februar 26, 2010 · 13 komentarjev

Danes sem naštimana na počasi. Utrujena sem, zaspana, brez energije. Tak dan je pač. Bo že bolje.

Ali veste, da imajo po novem v Ikeji take WC-je, da lahko s sabo vzameš tudi malega otroka. Pripneš ga na stolček poleg školjke in lulaš. Super, ne?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Preurejamo

Četrtek, Februar 25, 2010 · 2 komentarjev

Že nekaj dni fanatično listam po strganih Ikejinih katalogih, pišem seznam, kode, cene izdelkov. Danes pa je dan D. Gremo v Ikejo.

Vsako podnajemniško stanovanje, v katerem smo do sedaj bivali, je bilo potrebno prirediti trenutnim potrebam. In ker nikoli nismo smeli zavreči vsega, kar nismo rabili, ker seveda ni bilo naše, smo si izmišljevali vse možno, zato da smo na koncu prestavili en sam kos pohištva. Tokrat nam je lastnica dovolila nekaj več premikov, zdaj pa je potrebno luknje zapolniti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Delo · Dom · Potepanja

Adrenalin

Sreda, Februar 24, 2010 · 4 komentarjev

Včeraj mi je mož rekel, naj preberem tole (Adrenalin da dol padeš), pa je bila skušnjava prevelika, da ne bi spisala spodnjega. Prevelika.

  • Share/Bookmark

Tagi: zima · Šport

Drobnarije

Torek, Februar 23, 2010 · 3 komentarjev

Za te piškotke vam ne bo treba hoditi posebej v trgovino po tisoč in eno sestavino. So tako preprosti, da imate gotovo vse, kar potrebujete, doma.

100 g raztopljenega masla, 50 g rjavega sladkorja, 2 žlici tekočega medu, 100 g moke, 2 mali žlički pecilnega praška, 100 g zdrobljenih kosmičev, koščki suhega sadja (če jih slučajno premorete, sicer jih odmislite). Vse sestavine dobro premešajte. Maso z žlico razporedite na pladenj, obložen s papirjem za peko, tako da nastanejo mali kupčki. Piškote dajte v pečico, ogreto na 180 stopinj, in pecite približno 10 minut.

Lep dan vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Kuharija · Ročne spretnosti · nekategorizirano

Nedeljske

Ponedeljek, Februar 22, 2010 · Komentiranje onemogočeno

Lepa nedelja je za nami. Danes pa spet druga pesem. Ampak poznam eno sončno, ki zna polepšati dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Mestno življenje · zima

Na smučišču

Ponedeljek, Februar 22, 2010 · 2 komentarjev

Brala sem zanimiv prispevek Mance Košir, v katerem piše, da ji je prijateljica končno ponudila oprijemljiv razlog o tem, zakaj se mora pridružiti Facebooku. Da bo vedela, kaj počno njeni vnuki. Seveda, stari starši in vnučki dandanes  le še redkokje živijo pod isto streho, vidijo se bolj poredko, slišijo preko telefona. Če pa si član Facebooka, na primer, lahko redno spremljaš, kaj se dogaja s tvojimi na drugem koncu Slovenije.

Podobno je s pisanjem bloga. Moji in moževi starši ga redno prebirajo ob jutranji kavici oziroma čaju, da so na tekočem o tem, kaj počno njihovi sončki v tisti oddaljeni Ljubljani. Evo, tale posnetek je samo za vas. Uživajte.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Potepanja · nekategorizirano · zima · Šport

Smo, kar beremo?

Nedelja, Februar 21, 2010 · 12 komentarjev

Doma beremo Martina Krpana, švercerja soli, angleške soli. Ponosni smo na njega, ker je močan in iznajdljiv, ker premaga zlobnega Brdavsa, ker ga vsi slavijo, slavijo naše gore list. To je vedno dobro za moralo naroda. Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik, mi ne gre iz glave. Tako kot mi ne gre iz glave Prešernov verz  Žive naj vsi narodi, od kar je postal državna himna, in Cankarjeve besede iz Hlapcev Ta roka bo kovala svet.

Hecno se mi zdi to, da Slovenci bodisi kujemo v zvezde ali pa preziramo literarne junake, pesnike ali pisatelje iz čisto zgrešenih razlogov. Tudi zaradi lastne nevednosti ozirome neukosti. Martin Krpan, prvi slovenski preprodajalec razstreliva, terorist po sodobnih standardih, je naš narodni heroj. Priznam, da je res prisrčen, ko oblasti naplahta, da prodaja sol. Toda to ne omili dejstva, da se v vrečah skriva smodnik. In to, da v zgodbi nastopa Turek, ki ga je treba premagati, obglaviti, razmesariti, je zgolj razpihovanje verske, medkulturne in nacionalne nestrpnosti. In to že v rani mladosti.

Potem je tu Prešernov verz, ki je postal naša himna, in je zgolj del bolj ali manj povprečne pesmi, ki slavi vino in ljudi dobre volje. Mi pa danes v njem vidimo veliko več – vidimo globalno spravo, poziv k miru in prijateljstvu med narodi, verjamemo, da je Prešeren (največji med največjimi, tako smo se vsaj dogovorili) točno vedel, kaj piše, vedel, da bo ta verz nekoč spreminjal svet. Ali nekaj podobnega. Res škoda, da se Slovenci hvalisamo s svojo strpno himno in smo hkrati v takem ali drugačnem sporu s skoraj vsemi sosednjimi državami. Prepir s sveta pa preganjamo tako, da se kregamo, če ali ne naj Slovenija dobi prvo džamijo. Pa še bi lahko naštevali.

Da o Cankarju, ki je postavil ogledalo slovenskemu rodu sploh ne govorimo. Hlapce je napisal predvsem zato, da ne bi kdaj (ali pa ponovno) postali hlapci. Razumeli smo ga povsem drugače, ga skoraj raztrgali, ker je razglasil ponosne Slovence za hlapce. Pa nas je res? Pa še nekaj drugega se mi je globoko vtisnilo v spomin in buri mojega duha že vrsto let. Ta roka bo kovala svet je eden najbolj znanih citatov iz njegovega dela Hlapci. Zgodi se tako, da učeni Jerman (danes bi mu rekli intelektualec) obupan nad stanjem v vasi, bridko spozna, da bo nadaljno zgodovino naroda pisala kovačeva roka ne pa intelektualčeva, saj je prva dvakrat večja od druge in ljudje jo spoštujejo zaradi njene velikosti ter surovosti.

Zanimivo. V šoli so nas učili, da Jerman to poved izgovori z zanosom v glasu; Ta roka bo kovala svet!! Ampak to so bili drugi časi. Delavec je bil osnovni gradnik samoupravljanja. Intelektualcev si res niso želeli. Takrat je bila taka interpretacija pravzaprav pričakovana in edina možna, sicer bi bila učiteljica slovenščine nemara še ovadena. Veliko kasneje sem v ljubljanski Drami bila pošteno presenečena, ko sem na odru gledala utrujenega Jermana, ki je z neizmerno žalostjo in vdanostjo dejal: Ta roka … bo kovala svet. In celotno delo je zažarelo v povsem novi, razumljivejši luči. Vprašanje leži na dlani: kak narod si želimo biti, tak, ki ga vodi izobražena in intelektualna elita; ali tak, ki mu vlada surova sila, klientelizem, korupcija. Sama se pa sprašujem tudi naslednje: ali Slovenci sploh premoremo intelektualno srenjo, ali pa je imel Cankar vendarle prav, ko je preko tragičnega junaka Jermana trdil, da je vse izgubljeno?

Ah, ja. Prazne marnje, boste dejali. Ja ali pa ne. Jaz verjamem, da sta proza in poezija odsev naroda in časa, v katerem živimo. Zato ju ne gre jemati z levo roko. Sploh pa velja paziti, kaj in na kak način beremo mlajšim rodovom, ki neobremenjeni z nacionalnimi, verskimi in političnimi temami, lahko kaj kmalu postanejo tarča prav teh.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Klavrn dan

Sobota, Februar 20, 2010 · 4 komentarjev

Po neprespani noči in nič kaj prijaznem jutru, tudi močna kava ni razbistrila duha. Malce bolje je bilo po obisku tržnice, ko je sveži zrak nadražil sive celice in jih vsaj nagovoril, naj se spravijo v pogon. Še največ uspeha so imeli pisani tulipani in ciklama; slednja naj bi – po zagotovilu prijazne gospe – na zastekljenem balkonu vztrajala tja do poletja. Bomo videli.

Še sreča, da imamo Petro Majdič, novo slovensko mučenico in svetnico, ki nas bo od sedaj naprej spominjala na nov slovenski čudež. In takoj nam bo lažje pri srcu. Hvala ti, Petra.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · Življenjske modrosti