MamiSandra

Smo, kar beremo?

Nedelja, Februar 21, 2010 · 12 komentarjev

Doma beremo Martina Krpana, švercerja soli, angleške soli. Ponosni smo na njega, ker je močan in iznajdljiv, ker premaga zlobnega Brdavsa, ker ga vsi slavijo, slavijo naše gore list. To je vedno dobro za moralo naroda. Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik, mi ne gre iz glave. Tako kot mi ne gre iz glave Prešernov verz  Žive naj vsi narodi, od kar je postal državna himna, in Cankarjeve besede iz Hlapcev Ta roka bo kovala svet.

Hecno se mi zdi to, da Slovenci bodisi kujemo v zvezde ali pa preziramo literarne junake, pesnike ali pisatelje iz čisto zgrešenih razlogov. Tudi zaradi lastne nevednosti ozirome neukosti. Martin Krpan, prvi slovenski preprodajalec razstreliva, terorist po sodobnih standardih, je naš narodni heroj. Priznam, da je res prisrčen, ko oblasti naplahta, da prodaja sol. Toda to ne omili dejstva, da se v vrečah skriva smodnik. In to, da v zgodbi nastopa Turek, ki ga je treba premagati, obglaviti, razmesariti, je zgolj razpihovanje verske, medkulturne in nacionalne nestrpnosti. In to že v rani mladosti.

Potem je tu Prešernov verz, ki je postal naša himna, in je zgolj del bolj ali manj povprečne pesmi, ki slavi vino in ljudi dobre volje. Mi pa danes v njem vidimo veliko več – vidimo globalno spravo, poziv k miru in prijateljstvu med narodi, verjamemo, da je Prešeren (največji med največjimi, tako smo se vsaj dogovorili) točno vedel, kaj piše, vedel, da bo ta verz nekoč spreminjal svet. Ali nekaj podobnega. Res škoda, da se Slovenci hvalisamo s svojo strpno himno in smo hkrati v takem ali drugačnem sporu s skoraj vsemi sosednjimi državami. Prepir s sveta pa preganjamo tako, da se kregamo, če ali ne naj Slovenija dobi prvo džamijo. Pa še bi lahko naštevali.

Da o Cankarju, ki je postavil ogledalo slovenskemu rodu sploh ne govorimo. Hlapce je napisal predvsem zato, da ne bi kdaj (ali pa ponovno) postali hlapci. Razumeli smo ga povsem drugače, ga skoraj raztrgali, ker je razglasil ponosne Slovence za hlapce. Pa nas je res? Pa še nekaj drugega se mi je globoko vtisnilo v spomin in buri mojega duha že vrsto let. Ta roka bo kovala svet je eden najbolj znanih citatov iz njegovega dela Hlapci. Zgodi se tako, da učeni Jerman (danes bi mu rekli intelektualec) obupan nad stanjem v vasi, bridko spozna, da bo nadaljno zgodovino naroda pisala kovačeva roka ne pa intelektualčeva, saj je prva dvakrat večja od druge in ljudje jo spoštujejo zaradi njene velikosti ter surovosti.

Zanimivo. V šoli so nas učili, da Jerman to poved izgovori z zanosom v glasu; Ta roka bo kovala svet!! Ampak to so bili drugi časi. Delavec je bil osnovni gradnik samoupravljanja. Intelektualcev si res niso želeli. Takrat je bila taka interpretacija pravzaprav pričakovana in edina možna, sicer bi bila učiteljica slovenščine nemara še ovadena. Veliko kasneje sem v ljubljanski Drami bila pošteno presenečena, ko sem na odru gledala utrujenega Jermana, ki je z neizmerno žalostjo in vdanostjo dejal: Ta roka … bo kovala svet. In celotno delo je zažarelo v povsem novi, razumljivejši luči. Vprašanje leži na dlani: kak narod si želimo biti, tak, ki ga vodi izobražena in intelektualna elita; ali tak, ki mu vlada surova sila, klientelizem, korupcija. Sama se pa sprašujem tudi naslednje: ali Slovenci sploh premoremo intelektualno srenjo, ali pa je imel Cankar vendarle prav, ko je preko tragičnega junaka Jermana trdil, da je vse izgubljeno?

Ah, ja. Prazne marnje, boste dejali. Ja ali pa ne. Jaz verjamem, da sta proza in poezija odsev naroda in časa, v katerem živimo. Zato ju ne gre jemati z levo roko. Sploh pa velja paziti, kaj in na kak način beremo mlajšim rodovom, ki neobremenjeni z nacionalnimi, verskimi in političnimi temami, lahko kaj kmalu postanejo tarča prav teh.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Družina · Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: ,



12 odzivov ↓

  • Draga // Nedelja, Februar 21, 2010

    Zanimivo razmišljanje. Še nikoli nisem na tak način razmišljala o teh literarnih delih. Moram reči, da se kar strinjam s tabo. Tudi razmišljanje o Prešernu, kot največjem slovenskem pesniku, mi je blizu.

    Lep pozdrav    Draga
    
  • alcessa // Nedelja, Februar 21, 2010

    O otroškem čtivu zagotovo obstajajo vroče debate po vsem svetu in najbrž jim nikoli ne bo konec.

    Meni se zdi, da različni otroci potrebujejo različne knjige in da ni najbolj pametno, vsem otrokom brati najbolj tipične zgodbe iz lastne nacionalne književnosti.

    Spomnim se, kako so me zmedle Solzice… Ful se mi je zdelo nerazumljivo, zakaj bi nek prestrašen mulc lezel v neko hudičevo jamo samo zato, ker mama hoče rože, v moji okolici pa nikjer nobene tiho se žrtvujoče mame z žuljavimi rokami, ki bi ji kot mulka hotela izpolniti srčne želje in pri tem iti v svoj osebni pekel… Čudne zgodbe. Na srečo so v knjižici imeli Karla Maya in Fenimorja Cooperja… :-)

    Nacionalna himna je večinoma pesem, za katero je značilna določena zapomljivost in določen patos ter torej ena taka vznesenost. To mora biti, zato kompleksne teme enostavno ne spadajo v besedilo. upam staviti, da je Prešeren svoj poklic obvladal tako dobro, da je točno vedel, katere vsebine in izrazi ter slog in vzdušje pašejo v pesem, kot je Zdravljica – on je enostavno svojo obrt obvladal.

    Nisem ravno prepričana, da imaš prav v zvezi s Turkom in kulturno nestrpnostjo… Gre vendarle samo za klišejskega sovražnika, ki bi se mu lahko reklo tudi Ork ali kaj podobnega – otroci enostavno marsikdaj potrebujejo zgodbe, v katerih naš človek premaga sovraga in v preteklosti so bili Turki pač resnični sovražniki, zato so kot taki služili tudi v knjigah. Ne vem, če bomo s Krpanom današnje otroke res vzgojili v sovražnike Turkov? Oziroma: pa saj ti ni treba brati otrokom pravljic, s katerimi se ne strinjaš?

  • sandricasandrica // Nedelja, Februar 21, 2010

    Najprej, sem vesela, da se je sploh kdo odzval na to moje pisanje. :D Vedno je lepo slišati še druga mnenja.

    Zame je literarni kanon, mislim na najbolj raprezentativna književna dela, zelo pomemben del narodne zgodovine in identitete. In zato menim, da je pomembno, da ga otrok spozna. Če ne doma, pa kasneje v šoli. Upam le, da tega otroci ne dojemajo kot prisilo, oziroma, da so jim dela predstavljena na prijazen način. Seveda pa bodo tisti otroci, ki so znanja željni in zvedavi sami to osnovno poznavanje nacionalne zapuščine nadgradili še s knjigami po lastnem okusu.

    Levstik je Martina Krpana napisal leta 1858, ko ni bilo ne duha ne sluha o turških vojakih v naših krajih (Turki so napadali slovenska tla v 15. in 16. st.). Pa je vseeno vpletel lik zlobnega Turka v svojo pripoved. Meni to ne zveni preveč strpno. To je zame tako, kot če bi danes pisatelji znova in znova uporabljali lik Nemca v povezavi s fašističnimi vrednotami, ali kaj podobnega. Določene stereotipe je pač treba preboleti – ali pa jih obsoditi, če se kar nočejo nehati ponavljati.

  • Korektor // Nedelja, Februar 21, 2010

    “Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik …”

    tale interpretacija je sicer luštna, ampak brez temeljev … v levstikovih časih je “angleška” sol bila lahko le dvoje: ali vrsta odvajala, ali pa navadna kuhinjska sol …

    vse kaže, da je vseeno šlo za sol, natrijev klorid (in ne za soliter, kalijev nitrat, ki je sestavina smodnika). “angleška” leti na celinsko zaporo v času ilirskih provinc (1809–1816) – takrat je bilo blago “angleškega” izvora strogo prepovedano -, najverjetneje (ker je zgodba starejša) pa je krpan tihotapil sol iz kopra oz. sečovelj (takrat pod benečani), ki je bila cenejša od tiste iz trsta (takrat pod avstrijo).

    več: http://lit.ijs.si/krpan.html

  • alcessa // Nedelja, Februar 21, 2010

    Moram priznati, da sem si o Martinu Krpanu zapomnila le, da je bil močan. Predsodke o Turkih sem si ustvarila šele, ko sem se začela zanimati za ubijanje mladih deklet v Nemčiji (s strani njihovih bratov oz. očetov, ker da so uničile ugled družine) in pa za pokole Armencev, zaradi Orhana Pamuka, potem pa še za smrtne grožnje, namenjene temu Nobelovcu v Turčiji.

    Do tega trenutka sem zagotovo pozabila, kako se je reklo Krpanovim sovražnikom, to pa še ni vse: ker smo odraščali v obdobju, ko so bili Turki le precej oddaljeno ljudstvo, nikakor nismo mogli čutiti, da so naši sovražniki, če pa v realnosti kot taki niso igrali nobene vloge. Za razliko od Nemcev, kjer je vsekakor dovolj, da so igrali svojo vlogo v življenju tvojega nonota ali podobno… In kjer ni kakšnega čustvenega naboja, se tudi kakšni posebni predsodki ne morejo razviti, tako moja teorija in izkušnje.

  • alcessa // Nedelja, Februar 21, 2010

    Za nič na svetu se ne strinjam z idejo, da morajo otroci spoznati t.i. “reprezentativna književna dela”…

    Svojim otrokom bi Solzice brala šele pri 24, da se lahko skupaj smejimo ideji, da se je za mamo treba žrtvovati in da mama to ceni.

    Tudi moj mož ima seznam nemških pravljic, za katere pravi, da so povsem neprimerne. Recimo Struwwelpeter…

  • sandricasandrica // Nedelja, Februar 21, 2010

    korektor: Veliko je mnenj o tem, kaj je bila pravzaprav angleška sol. S tem se strinja tudi vir, ki si ga navedel. :D Lahko bi bilo tudi odvajalno sredstvo. Jaz sem bolj pristaš razlage, da je šlo za smodnik (oz. njegovo sestavino, če hočemo biti zelo natančni), ker je Krpan cesarju zatrdil, da tovori: ”kresilno gobo pa nekaj brusov”. Kresilna goba takoj spomni na iskre, saj se jo (je) uporablja(lo) za netenje ognja. Zato se razlaga, da je angleška sol v bistvu smodnik, marsikomu zdi primernejša. Nam jo je kot tako posredovala tudi slavistka v srednji šoli in nekoč (nedavno) jo je v nekem svojem komentarju uporabil celo legendarni Jurij Gustinčič. Seveda je pa vsak upravičen do lastnega mnenja. Absolutno.

    alcessa: Ja, seveda so nekatera dela neprimerna za male otroke. Ampak en devetošolec bi pa najbrž že zmogel Solzice. :D

  • Korektor // Nedelja, Februar 21, 2010

    no, hladnik tudi napoti na boljše vire o tem. miličeva in pečenko nista našla niti enega primera, kjer bi “angleška sol” pomenila “čilski soliter” oz. kalijev nitrat, sestavino smodnika.

    je pa interpretacija – kljub neutemeljenosti – luštna.

  • alcessa // Nedelja, Februar 21, 2010

    Zakaj bi, če lahko bere Harryja Potterja? :-)

  • sandricasandrica // Nedelja, Februar 21, 2010

    alcessa: Solzice so preizkušnja telesa in duha. :D Potem lahko bereš karkoli. Sicer pa, menda sodi prav to delo med najbolj izposojane knjige v knjižnicah.

    http://blog.benkapulko.com/2010/01/24/v-razmislek-slovenstvu/

  • daredare // Nedelja, Februar 21, 2010

    Mislim, Krpan ni švercal purfla. Ziher. Če ne mu pa cesar ne bi dal štempelna! In zdravljica je zagotovo bolj kot manj dobra pesem. Vsekakor pa sta vsaj prvi dve tvoji dilemi precej neresni. Zato pa bi veljalo malo razmisliti o hlapcih. Prav zares razmisliti. Do zdaj sem bil ziher, da je Cankar kljub temu, da je bil socialist, bolj kot k vladanju neizobraženega kovača, pozival k idealizmu in bolj kot inteligenci je nasprotoval oportunizmu in brezhrbteničnemu komolčarstvu. In ko je okrcal narod svoj, tam ko je rekel (Jerman) da so v času protireformacije pol ljudi pobili, ostali pogumni so se umaknili, ostal pa je ničvredni ološ … in mi smo njihovi vnuki. … mislim, da je bila ta kritika dovolj nedvoumna, da ne vidim razloga, da bi tuhtali ali nas je res razglasil za hlapce ali ne. Ja, ne vem. Kot pravim … za razmislek :) ! lp

  • sandricasandrica // Ponedeljek, Februar 22, 2010

    Dare: Kar se tiče Krpana, najbrž ne bomo nikoli res vedeli, kaj je Levstik imel v mislih. Eni pravijo, da je vendarle bila sol, drugi, da je bil smodnik. Cesar je Krpanu dal dovoljenje za švercanje, ker je premagal Brdavsa. To je bila posebne sorte nagrada in bi jo Krpan dobil neglede na to, kaj je bilo v vrečah, ki jih je tovoril.

    Zame je bil Prešeren velik pesnik (čeprav mi njegova romantična poezije ni blizu), ampak ne zaradi Zdravljice. Menim, da pesnik Prešernovega kova, ki je bil sposoben napisati take mojstrovine, kot je Sonetni venec ali pa Krst pri Savici, res ne bi smel zasloveti po povprečni pesmi kot je Zdravljica, kjer opeva družbo moških prijateljev, zbranih, da si nazdravijo. Seveda pesem lepo teče ipd., ampak tudi pri poeziji velja dati nekaj teže sami vsebini pesmi, sporočilnosti. Saj pravim, zame Zdravljica nima posebne teže. Zame. Sicer pa vsak po svoje.

    Ja, Hlapci. Pri prozi je pa vedno tako, da imamo ljudje več za povedat kot o poeziji, ker so dela veliko kompleksnejša in vseobsegajoča. Pravi obraz druže, če hočeš. Jaz menim, da je Jerman bil neizmerno razočaran, ko je izgovoril znane žaljive besede o slovenskem rodu. Bil je razočaran, ker je pogorel na zborovanju. Pred bolečim porazom je bil veliko bolj optimističen. Ampak neglede na to, Cankar je zgodbo nanizal tako, da je lahko izustil, kar mu je ležalo na duši. In Slovence je označil za drhal, za hlapce. Vprašanje pa je (po moje), ali je bila to dejansko trditev ali svarilo. Je Cankar napisal Hlapce zgolj zato, da bi žalil vsevprek, ali da bi s svojimi trditvami zbudil zaspani narod, mu pokazal ogledalo in ga prisilil, da v prihodnje izbira bolj smele odločitve? To je zame srž Hlapcev. Že že, da žali, če ga beremo dobesedno, ampak po moje je bil Cankar veliko prevelik, da bi napisal nekaj samo zato, da blati. Zame je bil vizijonar in kot tak je želel dobro svojemu narodu. Je pa res, da kanček razočaranja vsak bralec zazna, posebej na koncu, ko se sprašuje, če ni že vse izgubljeno. Ampak ravno zaradi tega vprašanja se mi zdi, da Hlapce beremo narobe. To delo ni žalitev, je provokacija, je vprašanje, ali smo sposobni biti drugačni, biti boljši od hlapcev. Smo? Tega pa ne vem.