MamiSandra

Ženske

Sreda, Marec 10, 2010 · 27 komentarjev

Nekaj dni nazaj, sem pisala o tem, da se hčerka ne sme igrati z neko vrstnico v vrtcu zato, ker nima modrih oči in dolgih las. Nato je prijateljica bRuLa na svojem blogu nanizala nekaj zelo zanimivih misli na podobno temo. Prilepila je tudi kratek dokumentarni filmček o tem, kako vlogo imajo ali pa igrajo ženske v Italiji danes. Ko sem videla ta film, je bila mera polna. Nastal je spodnji zapis.

Ravnokar smo praznovali dan žena. In ta dan je marsikoga prisilil k razmišljanju o vlogi in položaju žensk danes. Mene predvsem zanima, ali smo se ženske resnično osamosvojile oziroma emancipirale, kako na lik ženske gleda RKC, kako ženske gledamo same nase in kako je vse našteto kulminiralo v italijanski kvazi pornografiji na javni (tudi državni) televiziji.

Če je bila nekoč ženska priklenjena na dom; njen vsakdan je bil sestavljen iz monotonih hišnih opravil in vzgajanja otrok, je danes njena podoba povsem drugačna. Tako se vsaj zdi na prvi pogled. Ženska si je izborila enakovredno vlogo moškemu. Presegla je vlogo strežnice in dojilje, postala je finančno neodvisna od moža, sama se odloča, ali si želi ustvariti družino ali ne, ali se želi omožiti ipd. Postala je emancipirana, približala se je moškemu. Vsaj na površju. Če pa se v zadevo malo bolj poglobimo, ugotovimo, da je ženska poleg službe, ki jo vestno opravlja in ji omogoča kosanje z moškimi kolegi ter finančno neodvisnost, še vedno gospodinja, dojilja, deklica za vse. Ne vedno in povsod, ampak v večini primerov pa to kar drži. Kje je zdaj tu emancipacija? Če so se ženske pred leti počutile kot sužnje, ker so morale skrbeti za gospodinjstvo, družino in streči svojemu moškemu, smo danes ženske v še bolj nezavidljivem položaju. Smo še vedno ‘’sužnje” doma in smo ‘’sužnje” na delovnem mestu, kjer za enako delo v povprečju zaslužimo manj kot naši možje.

Pa se vrnimo malce nazaj. Ženske smo želele biti enakopravne moškim. V poslovnem svetu je to zgledalo tako, da smo si nadele moške hlačne kostime s podloženimi rameni, da smo bile videti bolj možate. Odpovedale smo se pretiranemu ličenju in negovanju, zato da bi bile enakopravne – moškemu. Ampak ženska pač ni moški. In pika. In ko smo to doumele, smo šle iz ene skrajnosti v drugo. Ponovno smo si zaželele postati ženske. Biti zapeljive, naličene, negovane. Ženske, skratka. In tukaj se je začela naša prava kalvarija. Namreč, v trenutku, ko smo si ženske dovolile biti spet ženstvene, smo postale lahek plen za moške. Za razžaljene moške, ki bi jim ženske skorajda izmaknile privilegirani položaj v družbi. Maščevanje je bilo sladko. Ženske je bilo treba čim prej spet stlačiti v kalup neukih vendar lepih živih bitij, ki moškim služijo le za zabavo in razplod. Menite, da ni res? Oglejte si tole.

In tukaj je gotovo svojo vlogo odigrala tudi RKC, ki je stoletja zahodnemu svetu ponujala lik ženske, ki je podrejen, zapostavljen ter diskriminiran v primerjavi z moškim. Tomaž Akvinski je na primer rekel, da je ženska ‘’spodrsljaj narave” (citat iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu). Ženske moramo biti v cerkvi tiho  (1. Kor. 14,34), v vsem naj se pokorimo možem kakor Gospodu (Pismo Efežanom 5,22), ženske smo pred svetim nekaj nečistega, ljudje druge vrste, ne smemo izvajati duhovniška opravila. Bavarski dvorni uradnik Egidius Albertinus je o ženski rekel, da je ”prav poseben hudičev instrument”, in avguštinski puščavnik Ignacij Ertl je vprašal: ”Kaj je v glavi bolj neumnega in v srcu bolj šibkega kot ženska?”. Od starega veka pa do pred kratkim je bilo ženskam prepovedano peti v cerkvenih zborih. Veliko je namigov skozi celotno cerkveno zgodovino, ki pričajo o samovoljni vladavini moških nad ženskami. Vse to je sigurno imelo velik vpliv na slehernikovo dojemanje ženske kot manjvredne, puhloglave, demonske figure. RKC tudi uči, da mora biti spolni odnos v zakonu dejanje oploditve, sicer gre za negativno slo, ki ni dovoljena. Tako ostaja devica Marija ena redkih spoštovanih ženskih likov. Kar nas napeljuje na misel, da lahko ženske presežemo svojo demonsko naravo zgolj tako, da se omožimo, služimo možu, rojevamo otroke in s tem častimo Gospoda. Zveni nekam znano.

A vendarle ni vsega kriva RKC. Ženske same premalo naredimo za to, da našega lika ne bi izrabljali in ga zapostavljali. Pomislite samo na oglase, kjer se ženske stegujemo nad WC školjko, iščemo idealno dišavo za naš dom, drgnemo goro umazane posode. Ali pa na številne revije, resničnostne šove, TV oddaje, kjer igramo vlogo seksi, zapeljive, s silikonom izboljšane konkubine. Ženske smo razdvojene. Ene želimo ugajati moškemu spolu z vlogo gospodinje (čez dan) ter večne zapeljiveke (ponoči); druge se trudimo postaviti zase in izrecno in ostro nasprotovati stereotipnim žalitvam na svoj račun.

In če se vrnem h kratkemu dokumentarnemu filmu, zaradi katerega je ta zapis sploh nastal. Italijani so iz ženske naredili marioneto po moškem okusu. Italijanska ženska, ki je dolga leta ponižno sprejemala vlogo matere in gospodinje in je iz  tega naredila svoj poklic, je že nekaj let opeharjena osnovnega dostojanstva. Italijanska ženska se spreminja v seks ikono po okusu vase zagledanega, nedozorelega, pomehkuženega italijanskega moškega. Ženska kot seks simbol je očitno sodobna podoba emancipirane italijanske ženske. Italijanska ženska verjetno ni mogla uspeti kot zrela, karizmatična, odločna osebnost, ker to mesto v Italiji pripada zgolj mamam. Uspela je le, če je zadostila erotičnim potrebam seksualno zavrtih maminih sinčkov. Ker pa je Italija izrazito katoliška država, Cerkev pa svojim ovčicam prepoveduje čutiti slo, ki ni povezana z razplodom, italijanski moški ne časti katerekoli ženske, kajti to bi bil greh. Ženska njihovih sanj mora biti mešanica njihove mame (z velikim oprsjem in okroglo zadnjico) in nedolžne deklice (velike oči, napeta koža, ozki boki), da se izognejo slehernemu občutku krivde.

To, kar se dogaja v Italiji na privatnih in državnih TV programih, kjer gomazi pomanjkljivo oblečenih, nemih, zasmehovanih, razžaljenih deklet, je verjetno skrajna točka, do katere lahko nategnemo besedo seksualnost, preden začnemo govoriti o razvratu. In je hkrati podoba sodobne ženske, ki ni našla odgovora na vprašanje, kdo je in kaj želi biti v dobi, ko smo ženske lahko še kaj več kot zgolj priležnice, gospodinje in dojilje. Svojo različico emancipacije (ki jo očitno enači zgolj z uspehom) odkriva v šou biznisu, ki iz ženske dela meseni subjekt v lasti požrešnih moških.

samesamebutdifferent.bmp

  • Share/Bookmark

Kategorije: nekategorizirano · Življenjske modrosti
Tagano: , , ,



27 odzivov ↓

  • Nika // Sreda, Marec 10, 2010

    Amen! Bravo, končno ena pametna o ženskah, sploh po vsem tem osladnem prilizevanju ob dnevu žena. Pa ravno pravi dan za takšen zapis – dan 40. mučenikov. Hi, hi, hi!

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    Nika: Štirideset mučenikov, ki so zmrzovali do smrti … Danes bi to zlahka bile ženske, ki hodijo okrog pomanjkljivo a modno oblečene neglede na vremenske razmere. :D

  • bimbo // Sreda, Marec 10, 2010

    Hudo, Sandra, hudo. Saj vem, da je malo v nasprotju z gornjim pisanjem, a tvoj oče je res imel prav (a ne zato, ker je moškega spola). :-)

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    bimbo: :oops:

  • majk // Sreda, Marec 10, 2010

    Se popolnoma strinjam! Same si krojimo življenje, ne se pustit! Fajn knjiga je tudi “Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod.”

  • urška // Sreda, Marec 10, 2010

    Sandra, Svetega pisma ni dobro jemat iz konteksta… Vem, da se ne obešaš na to, sej te razumem, kaj hočeš povedat. Pa vseeno.

    21 Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. 22 Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, 23 mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. 24 In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. 25 Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.

    Podrejajte se drug drugemu! Prvi stavek! in Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa.

    Če že, pol pokaži tudi drugo plat ;)

  • ana od srca // Sreda, Marec 10, 2010

    Hi hi, Sandra, jaz pa doživljam nalepko “Ana=RKC”! Bom kasneje, upam, da mi uspe, natančno prebrala tvoj zapis, zelo me zanima!

    Zanimivo je, ker sem zraska v Cerkvi, imela tisoč pripomb in marsičesa nisem razumela in ne razumem – kot itak marsičesa marsikje ne razumem. Na vsake toliko sem mislila, da Cerkev nekam pošljem. Potem se je zgodilo, da sem bila tako jezna na nekega duhovnika, da sem rekla, naravnost njemu nisem upala, da ga bom jaz izključila iz Cerkve.

    In danes?

    Enostavno vem, da imam Cerkev rada. Rada imam Jezusa. In najdem se v Cerkvi, dobro se razumem z nekaj protestanti, se z njimi pogovarjam, na to temo se pogovarjam tudi z nevernimi.

    Razne izjave iz SP se meni ne zdijo nujno tako razumljene, kot pogosto jih … V glavnem se mi zdi, da je prav, da razumemo, da so tisti zapisi tudi odraz nekega časa.

    Tomaž Akvinski, ja, tista izjava je čudna, zaradi nje zagotovo ni svetnik! :-)

    Dovolj zaenkrat, zdaj sem le preletela.

    Popoldne imam verouk, me čakata dve zanimivo skupini!

    Vse dobro vsem na tej strani! :-)

    P.S.: Sama že nekaj časa želim pisati prav na to temo, a toliko stvari pride vmes. Na temo, ZAKAJ imam rada Cerkev in kaj najdem v njej, kar mi je tako všeč.

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    majk: Poznam knjigo, hvala.

    urška: Ja, mož naj ljubi ženo iz strahospoštovanja do Kristusa. Mož je glava ženi, zato naj ljubi svoje telo … Hm. Ne vem, če sem bila zelo izven konteksta.

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    Ana: Upam, da moj zapis ne žali verujočih. Ni temu namenjen. Lep dan ti želim.

  • ana od srca // Sreda, Marec 10, 2010

    Veš, Sandra, način tvojega pisanja je tak, da nikoli ne žali! Zato rada prihajam k tebi!

  • ana od srca // Sreda, Marec 10, 2010

    No, ne gre le za način, gre za to, da v tebi ni žaljivega, tako te doživljam!

  • Chiara // Sreda, Marec 10, 2010

    Huh, tole se je pa splačalo lepo počasi prebrati. Super napisano!

    Ne morem pa, da ne bi nekaj malega pripomnila… tile “verski” opisi žensk od hudičevega inštrumenta, pa do neumnega in šibkega bitja… nekako se mi zdi, da je to prišlo iz tega, da ob marsikateri ženski v bistvu moški postanejo šibki (v kolenih) in neumni (v zgornji glavi, ker pač mislijo samo na eno)… in ker pač ni mogoče, da bi bil problem v moških, je za vse to lahko kriva samo “hudičeva” ženska ;)

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    Chiara: Ženske so predstavljale moralno nevarnost, ker so ogrožale celibat duhovnikov. Postavljene so bile v vlogo skušnjevalke. Tako je pariška sinoda iz leta 846 zapovedala, da kjer se zadržuje duhovnik, tja žena nima vstopa. Enakega vodila so se držali tudi kasneje. Leta 1897 papež Janez XXIII zapiše v svoj dnevnik (v enakem duhu kot pred njim Avguštin), da se bo izogibal žensk kot hudiča. Seveda smo vsi krvavi pod kožo.

  • ana od srca // Sreda, Marec 10, 2010

    Chiara! :D Mi je všeč tvoj komentar! Sandrica – sveti Avguštin – 1897?

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    Ana: Hvala, da si me opozorila. Popravila napako.

  • Kr_en // Sreda, Marec 10, 2010

    hmm papež janez XIII takrat ni bil papež, mogoče je pa napisal človek, ki je nato postal papež. Če gledamo letnico je to napisal pri 16 letih? Ne bi rekel, da ravno obdobje, ko je dorasel in doumev svet:) Dober zapis, se v marsičem strinjam, ampak vseno bi pa povedal, da ženske ste obravnavane tako, kakor si same želite. Vi si dajate vrednost, jah družbena pričakovanja so taka, uprite se, ena ne bo dosegala, več jih pa bo. Ok, a boš rekla, da nisi rada objekt poželenja oz. da moški gledajo za tabo(boš prva, k je tako odgovorila)? Vsak človek si sam določa svojo vrednost in odloča čigavo mnenje bo sprejel.

  • Sandra // Sreda, Marec 10, 2010

    Kr_en: Res je. Janez XXIII je to zapisal v svoj dnevnik kot mladoletnik, ki je stopal v puberteto (Uta Ranke Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, str. 125). Mislim, da njegove besede in strahovi jasno kažejo na duh tedanjega časa. To je bil cilj mojega zapisa. Ni pa zanemarljiv podatek, da se je ta žensk boječ mladenič odločil za duhovniški poklic in kasneje postal papež.

    Morda nisi čisto pozorno prebral mojega zapisa, ampak tudi sama trdim, da smo ženske v veliki meri same odgovorne za svoj podrejeni položaj v družbi. In verjemi, da se marsikatera ženska zelo trudi, da bi se položaj žensk spremenil na bolje. Jaz sem k temu prispevala s svojim zapisom. Upam, da sem bila slišana.

    Če si želim, da me moški gledajo? Si, vendar ne vsi vprek in ne zgolj mojih oblin. Raje kot da me gledajo imam to, da se z mano odprto pogovarjajo. Sem se pa spomnila, da me je nekaj let nazaj nek fant na nekem žuru na lepem zgrabil za rit, jaz sem pa njega za jajca. Pa se je takoj opravičil, jaz pa njemu. :D

  • alcessa // Sreda, Marec 10, 2010

    Ne vem, če bo prineslo kaj uspeha, če bomo ženske pogumno nastopale kot inteligentna, sposobna bitja. V resnični resničnostni najbrž velja, da je pametna ženska tista, ki svojo pamet skrije. :-)

    Mamini sinčki, ki jih nazorno opisuješ v zapisu, sicer dobijo točno to (bimbote), kar zaslužijo oz. so sposobni prenesti…

    Pred kratkim sem brala, da imajo ženske z visoko izobrazbo (vse tja do doktoric in profesoric) v Nemčiji izredne težave, najti partnerja za skupno življenje, kaj šele otroke. Še zmeraj namreč velja nenapisano pravilo, da se visoko izobraženi moški dajejo skupaj z ženskami, ki so na izobrazbeni lestvici bolj ali manj pod njimi (seveda te ženske k temu prispevajo svoje), medtem ko za ženske to pravilo ne velja: ali ne najdejo ali pa niso zadovoljne z manj izobraženimi (ne zmorejo shajati z njimi ipd.), enako ali višje izobraženi pa so pogosto že oddani (pri teh letih, ko one končno najdejo čas za družino, je večina primernih moških že vezana ali pa se ravnokar prvič ločuje, njihove manj izobražene kolegice pa so pač imele dovolj časa za družino)… Da ne govorim o vseh tistih prestrašenih moških, ki si nabavijo kontejner z napisom moškinja in vanj strpajo vsako babnco, ki za razliko od njega zna zašraufat Ikein regal :-)

  • sandricasandrica // Sreda, Marec 10, 2010

    alcessa: Midve svojo pamet občasno zelo zakrijeva z raznimi kuharskimi recepti, šiviljskimi podvigi, nerazumevanjem napisanega (to leti name) ipd. Torej sklepam, da sva visoko na lestvici pametnega. :D

  • alcessa // Sreda, Marec 10, 2010

    Nö. Jaz nisem. Ravno nasprotno.

    :twisted:

  • Gaj // Četrtek, Marec 11, 2010

    Sandrica: Dober zapis. In strinjam se s tabo, da so (ste :) ) ženske v veliki meri same odgovorne za svoj položaj. Jaz imam včasih občutek, da v sedanjem času ženske še najbolj zapostavljajo prav ženske, tiste ki so nekako prišle na položaj in postanejo včasih prave tiranke za ženske, do moških pa so vse medene. Sicer pa se strinjam, da je za položaj žensk kriva zgodovinska vloga spolov, pri kateri ima tudi veliko RKC. Vsekakor pa ne drži kar praviš: “RKC tudi uči, da mora biti spolni odnos v zakonu dejanje oploditve, sicer gre za negativno slo, ki ni dovoljena. ” To mišljenje ja napačno, RKC že kar nekaj časa uči, da je spolnost podaritev dveh zakoncev drug drugemu, šele s spolnim odnosom se na nek način izpolni zakon. Da seveda pa določeni v RKC še vedno razlagajo napačno in marsikaj kaj nima podlage v Svetem pismu in življenju Kristusa ali celo kar nima več podlage v uradni RKC. To naprimer, da ženske ne morejo biti duhovnice nima prave teološke utemeljitve in mislim da nekoč bodo duhovnice tudi v RKC.

  • sandricasandrica // Četrtek, Marec 11, 2010

    Gaj: Prav imaš. Ženske se do drugih žensk velikokrat vedemo grdo. Rivalstvo je veliko. Po nepotrebnem druga drugo tlačimo v drek. Ne vem, zakaj. To bi morala spet malo prespat in premislit. :D

    Ja, RKC si je marsikaj prikrojila, kar je bilo v zgodnejših zapisih SP drugače opredeljeno. Brala sem, da je Jezus imel tudi učenke, ne samo učencev, vendar so ta ženska imena z leti zbledela in počasi izginila iz zapisov. Ostali so samo moški učenci. Ne vem pa, če bodo duhovnice v RKC res našle svoje mesto. Veš kaj vse bi morala RKC priznati in za kaj vse bi se morala opravičiti, če bi temu bilo tako. Morda celo razmišljati o ukinitvi celibata.

  • alcessa // Četrtek, Marec 11, 2010

    @Gaj / Sandrica: v filmu Beli trak je lepo prikazano, zakaj se pripadniki ene skupine (v filmu so to otroci, velja tudi za ženske) obrnejo proti svojim so-pripadnikom in postanejo agresivni. Če doživljajo pritisk od zgoraj (kar je v patriarhalni družbi dejstvo) in se ne morejo preveč uspešno braniti, agresijo obrnejo drug proti drugemu, še posebej v primerih obrambnega mehanizma človeške duše, ki se mu reče stockholmski sindrom. Žrtev se poistoveti z agresorjem in se brez težav spravi nad so-žrtve, v tej bitki za preživetje. Vsi poznamo hierarhijo človeških potreb: začne se pri hrani in vodi, konča pa pri spoštovanju ipd. Skratka, dokler cela generacija žensk ne bo doživljala pretežno pozitivnega odnosa ne vseh ravneh, ne bo nič z enakopravnostjo ali odsotnostjo agresije v medženskih odnosih. Tako to pač je.

  • sandricasandrica // Četrtek, Marec 11, 2010

    alcessa: Bi se kar strinjala. Ženske smo bile toliko let v podrejenem položaju, da se ne znajdemo še najbolje v svoji novi vlogi kvazi svobodnega bitja. Kakor vsaka žrtev nasilja ali poniževanja v kaki drugi obliki, še vedno čutimo posledice agresorja na svojih plečih. Še vedno nismo doumele, da moški ni nujno ”tisti tam zgoraj” in da zato ni treba vsega početi tako, da bo moškemu naše početje ugajalo (mislim na zunanji videz ženske in na obnašanje v družbi, v poslovnem svetu). Dokler bomo na svet gledale z moške perspektive (kakor smo bile vajene to početi v preteklosti), se bo bolj malo premaknilo na bolje. Do takrat bomo ”žrtve”, ki se iz nagosnskih razlogov poistovetijo z ”agresorjem”.

  • alcessa // Četrtek, Marec 11, 2010

    Ja, to je zelo pomemben vidik. Najbrž bo tudi zmeraj obstajala skupina žensk, ki se prostovoljno podreja moškim, tako kot se tudi moški prostovoljno podredijo ženskam… Zdi se mi, da bi jim lahko tudi dali to pravico, če gre za lastnost njihovega značaja.

    Vendar pa še zmeraj obstajajo tudi sistemske napake: v Nemčiji ženske zaslužijo 23 % manj kot moški, velikokrat obstaja razlika v plači za isto delovno mesto in čeprav je dama enako usposobljena in sposobna.

    Tudi sama ugotavljam, da marsikdaj dobim tehnične prevode le v korekturo (slovnica in pravopis), prevod sam pa zaupajo moškemu, čeprav mi je jasno, da temu poleg slovničnega znanja manjka tudi terminološko-tehničnega, in to tudi omenim, marsikdo preprosto ne verjame in se drži svojih klišejev :-(

  • bimbo // Četrtek, Marec 11, 2010

    Alcessa, mene ni in ne bo dobil noben mamin sinček. Mamin sinček sem jaz. :lol:

  • alcessa // Četrtek, Marec 11, 2010

    Oh, saj mamini sinčki imate kar precej pozitivnih lastnosti… Če izvzamemo mamo kot središče vesolja.

    Največkrat znate z ženskami – pa s tem ne mislim na spretno prilizovanje. Ne, znate se pogovarjati na način, ki ustvarja enakopravnost sogovornikov, in pri tem delujete precej naravno. kako ne bi, če pa imate dobre izkušnje v tem.