MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Delo'

A lahko, prosim, dobim plačilo za svoje delo

Sreda, November 11, 2009 · 19 komentarjev

1579871454_59dfe8364c.jpg

(Foto: Flickr)

Spet se je ponovila ista zgodba. Naročnik rabi prevod teksta. Nujno. Res se že malo mudi. Besedilo je strokovno, ni mačji kašelj. Cena je temu primerna. Sprejmem. Prevajanje je moja starst. Težje kot je, bolj mi je všeč. Veliko prevajam.

Tekst dobim relativno pozno, v večernih urah. Do jutri, nujno. Ponoči zbolijo vsi trije otroci. Z možem sva celo noč na nogah, zjutraj imava podočnjake do tal. Joj, prevod. Absolutno mora biti narejeno. Čutim veliko odgovornost. Sedem za prenosnik in delam. Odklopim okolico, čeprav vem, da je mož na robu obupa. Otroci bruhajo eden za drugim. Obljubila sem prevod, prevod mora biti. Rečeno, storjeno. Prevod je končan v dogovorjenem roku. Pohvaljena sem za svoje delo. Naročnik je zadovoljen. Uh, pa je šlo skozi. Ponosna sem nase in na moža.

No, zdaj pa plačilo. Plačila pa od nikoder. Klasika. Vse bolj imam občutek, da ljudje dojemajo prevajanje kot lažji fizični (ne umski) napor, pri katerem prevajalec samo odpre Wordov dokument in gladko prepisuje iz enega jezika v drugega. Pf, nič lažjega. To zna vsak. Prevajanje že ne more biti tako zelo težko delo, sploh če je brezhibno in ob roku. Spomnim se besed mladega, zdaj že priznanega, slovenskega pesnika, s katerim sem se nekoč bežno srečala prav zaradi nekega prevoda, da naj obljubljeno vsoto za dotični prevod jemljem z rezervo. Zakaj neki, vendar. Pove mi, da se mu je že zgodilo, da je čakal na honorar, imel naročene delavce za polaganje parketa, delavci so medtem že opravili svoje, denarja pa od nikoder. Ah, si mislim, smola, pač.

Ne, ne. To ni bila smola. To je vstaljena praksa v svetu freelancerjev, samozaposlenih kulturnikov, svobodnih umetnikov, ali kot je nekoč rekel moj sošolec, svobodnih brezposelnih. Nas nihče ne jemlje resno. Ali pa vsaj ne povsem zares. Ja, saj nekaj že znamo, saj smo hodili v šole, pa to. Ampak v bistvu samo zrak mešamo. Za to nas pa že ni treba plačati. Plača se mojstra, ki polaga ploščice, pa mesarja, ki pride zaklat pujska, pa zobarja, ki nam na koncesijo vstavi mostiček. Prevajalca pa … Zakaj že? Glej si ta prevod, mala malica, to bi znal tudi sam.

No, v glavnem, jaz še čakam na svoj honorar. In še bom čakala in še bom prosila. Prosila bom naročnika, če bi bil mogoče vendarle tako dober in mi plačal za delo, ki sem ga takole z levo roko opravila. Zaželite mi srečo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Delo · nekategorizirano