MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Družina'

Ladja

Četrtek, Marec 11, 2010 · 21 komentarjev

Tudi pri nas je nasedla ladja.

Neglede na to, koliko igrač imajo doma otroci in kako drage so te, je v eni navadni kartonasti škatli vedno največji žur.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · nekategorizirano

Šolski kotiček

Nedelja, Februar 28, 2010 · 25 komentarjev

Ker sem pred kratkim obljubila, da pokažem Mančin šolski kotiček, ko bo gotov, vam slavnostno, premierno predstavljam novo pridobitev v našem domeku. Tada …

Manca ima namreč novo mizico, stol in poličko za nove podvige, ki jo čakajo septembra.

Morda se spomnite, da smo hoteli stene prelepiti z otroškimi tapetami, pa smo si premislili. Po namigu ene od bralk (hvala, bRuLa), smo kupili samolepljive dekoracije za na steno. In mislim, da smo se prav odločili.

Manci je njen šolski kotiček zelo všeč … nam pa tudi.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina

Zajtrk

Sobota, Februar 27, 2010 · 25 komentarjev

Pri nas se jutro začne zelo zgodaj. Tako zelo zgodaj, da šele čez pol ure zasvetijo prve luči v sosednjem bloku. In ob tej rani uri (zlati uri … joj, kdo si je to izmislil?) imamo prvi zajtrk; drugi je na vrsti veliko kasneje, takrat, ko zajtrkujejo normalni ljudje. Potem se zunaj počasi zdani, otroci se zaigrajo, stanovanje je v razsulu. Jaz se odločim, da bom malo poklicala domov, da javim, da je z nami vse ok, in vprašam, kako kaj oni. Starše pa skoraj infarkt, ko vsi prestrašeni skočijo iz postelje, češ, kdo tako zgodaj kliče, najbrž mora biti zelo resno. Aja, ura je šele osem, ups.

Za naš drugi zajtrk sem danes naredila kruhke v jajčku, posute s sladkorjem. To nama je z bratom velikokrat pripravila mama. In potem sem bila kot Proust in njegove magdalenice, ki so ga ponesle v mladost (ali če vam je bliže, kot znani francoski kuharski kritik v risanki Ratatouille). Preveval me topel občutek sreče in zadovoljstva. In zdelo se mi je, da mi noge spet bingljajo samo do polovice stola. In da me mama sprašuje, če bom še kakava, brat pa poka face na drugi strani mize in je tako smešen, da bruhnem v smeh, kakav pa iz ust po mizi. Mama je seveda huda, ampak ne čisto zares. Vzame krpo, pobriše mizo in vse je spet v najlepšem redu.

Zame so kruhki, namočeni v jajčku, to, kar je za mnoge mamina goveja juha ob nedeljah točno ob dvanajstih, ali pa sarma za novo leto, oziroma riževa čokolada v babičini shrambi. Nekaj posebnega, samo mojega, vez z domom in otroštvom. Upam, da se jih bodo tudi moji otroci spominjali na podoben način.

Če vas zanima, kako jih pripravim, je tule recept.

Kruh (v tem primeru je najboljši bel) narežite na rezine. Razžvrkljajte dve jajci in jima dodajte malce mleka. Rezine kruha dobro namočite v jajčni mešanici, dajte v ponev z ogretim oljem in jih zlato zapecite na vsaki strani (ogenj ne sme biti premočan). Položite jih na krožnik in posujte s sladkorjem.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Kuharija · Ročne spretnosti

Nedeljske

Ponedeljek, Februar 22, 2010 · Komentiranje onemogočeno

Lepa nedelja je za nami. Danes pa spet druga pesem. Ampak poznam eno sončno, ki zna polepšati dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · Mestno življenje · zima

Na smučišču

Ponedeljek, Februar 22, 2010 · 2 komentarjev

Brala sem zanimiv prispevek Mance Košir, v katerem piše, da ji je prijateljica končno ponudila oprijemljiv razlog o tem, zakaj se mora pridružiti Facebooku. Da bo vedela, kaj počno njeni vnuki. Seveda, stari starši in vnučki dandanes  le še redkokje živijo pod isto streho, vidijo se bolj poredko, slišijo preko telefona. Če pa si član Facebooka, na primer, lahko redno spremljaš, kaj se dogaja s tvojimi na drugem koncu Slovenije.

Podobno je s pisanjem bloga. Moji in moževi starši ga redno prebirajo ob jutranji kavici oziroma čaju, da so na tekočem o tem, kaj počno njihovi sončki v tisti oddaljeni Ljubljani. Evo, tale posnetek je samo za vas. Uživajte.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Potepanja · nekategorizirano · zima · Šport

Smo, kar beremo?

Nedelja, Februar 21, 2010 · 12 komentarjev

Doma beremo Martina Krpana, švercerja soli, angleške soli. Ponosni smo na njega, ker je močan in iznajdljiv, ker premaga zlobnega Brdavsa, ker ga vsi slavijo, slavijo naše gore list. To je vedno dobro za moralo naroda. Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik, mi ne gre iz glave. Tako kot mi ne gre iz glave Prešernov verz  Žive naj vsi narodi, od kar je postal državna himna, in Cankarjeve besede iz Hlapcev Ta roka bo kovala svet.

Hecno se mi zdi to, da Slovenci bodisi kujemo v zvezde ali pa preziramo literarne junake, pesnike ali pisatelje iz čisto zgrešenih razlogov. Tudi zaradi lastne nevednosti ozirome neukosti. Martin Krpan, prvi slovenski preprodajalec razstreliva, terorist po sodobnih standardih, je naš narodni heroj. Priznam, da je res prisrčen, ko oblasti naplahta, da prodaja sol. Toda to ne omili dejstva, da se v vrečah skriva smodnik. In to, da v zgodbi nastopa Turek, ki ga je treba premagati, obglaviti, razmesariti, je zgolj razpihovanje verske, medkulturne in nacionalne nestrpnosti. In to že v rani mladosti.

Potem je tu Prešernov verz, ki je postal naša himna, in je zgolj del bolj ali manj povprečne pesmi, ki slavi vino in ljudi dobre volje. Mi pa danes v njem vidimo veliko več – vidimo globalno spravo, poziv k miru in prijateljstvu med narodi, verjamemo, da je Prešeren (največji med največjimi, tako smo se vsaj dogovorili) točno vedel, kaj piše, vedel, da bo ta verz nekoč spreminjal svet. Ali nekaj podobnega. Res škoda, da se Slovenci hvalisamo s svojo strpno himno in smo hkrati v takem ali drugačnem sporu s skoraj vsemi sosednjimi državami. Prepir s sveta pa preganjamo tako, da se kregamo, če ali ne naj Slovenija dobi prvo džamijo. Pa še bi lahko naštevali.

Da o Cankarju, ki je postavil ogledalo slovenskemu rodu sploh ne govorimo. Hlapce je napisal predvsem zato, da ne bi kdaj (ali pa ponovno) postali hlapci. Razumeli smo ga povsem drugače, ga skoraj raztrgali, ker je razglasil ponosne Slovence za hlapce. Pa nas je res? Pa še nekaj drugega se mi je globoko vtisnilo v spomin in buri mojega duha že vrsto let. Ta roka bo kovala svet je eden najbolj znanih citatov iz njegovega dela Hlapci. Zgodi se tako, da učeni Jerman (danes bi mu rekli intelektualec) obupan nad stanjem v vasi, bridko spozna, da bo nadaljno zgodovino naroda pisala kovačeva roka ne pa intelektualčeva, saj je prva dvakrat večja od druge in ljudje jo spoštujejo zaradi njene velikosti ter surovosti.

Zanimivo. V šoli so nas učili, da Jerman to poved izgovori z zanosom v glasu; Ta roka bo kovala svet!! Ampak to so bili drugi časi. Delavec je bil osnovni gradnik samoupravljanja. Intelektualcev si res niso želeli. Takrat je bila taka interpretacija pravzaprav pričakovana in edina možna, sicer bi bila učiteljica slovenščine nemara še ovadena. Veliko kasneje sem v ljubljanski Drami bila pošteno presenečena, ko sem na odru gledala utrujenega Jermana, ki je z neizmerno žalostjo in vdanostjo dejal: Ta roka … bo kovala svet. In celotno delo je zažarelo v povsem novi, razumljivejši luči. Vprašanje leži na dlani: kak narod si želimo biti, tak, ki ga vodi izobražena in intelektualna elita; ali tak, ki mu vlada surova sila, klientelizem, korupcija. Sama se pa sprašujem tudi naslednje: ali Slovenci sploh premoremo intelektualno srenjo, ali pa je imel Cankar vendarle prav, ko je preko tragičnega junaka Jermana trdil, da je vse izgubljeno?

Ah, ja. Prazne marnje, boste dejali. Ja ali pa ne. Jaz verjamem, da sta proza in poezija odsev naroda in časa, v katerem živimo. Zato ju ne gre jemati z levo roko. Sploh pa velja paziti, kaj in na kak način beremo mlajšim rodovom, ki neobremenjeni z nacionalnimi, verskimi in političnimi temami, lahko kaj kmalu postanejo tarča prav teh.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Taleno kosilo

Sreda, Februar 17, 2010 · 9 komentarjev

Se vam je že kdaj zgodilo, da je bila ura že poldan, vi pa še kar niste vedeli, kaj bi tistega dne skuhali za kosilo? Meni kar velikokrat. In kadar je tak dan, je pri nas na vrsti pašta. Primorci imamo to grdo navado, da imamo v predalih navadno 100 vrst testenin, ampak v končni fazi vsemu rečemo pašta. Kaj bo danes za kosilo? Pašta. Kaj ko bi danes jedli pašto. Kako pašto čmo nardit?

Včeraj je bil en tak paštast dan. Pa sem se odvlekla do hladilnika, se pet minut zmrdovala, čakala, da mož predlaga kitajce, pa ni, šment, pa sem spet šla do hladilnika, zagledala brokoli … In ideja za pašto se je utrnila.

Potrebujete: brokoli, česen, sol, poper, olivno olje, sladko smetano (po želji), testenine

Narežite brokoli na male kose, sesekljajte česen in ju prepražite oz. podušite na olivnem olju. Prilijte sladko smetano oz. dodajte olivno olje, če smetane ni pri roki. Solite, poprajte in dušite približno 15 minut. Tako, omaka je gotova.

Vanjo stresite kuhane testenine in kosilo je nared. V pičlih 25 minutah. Ni slabo, kaj? Dober tek.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Kuharija · Ročne spretnosti · nekategorizirano

Pustni torek

Torek, Februar 16, 2010 · 10 komentarjev

Pa smo ga dočakali. Pustno rajanje naj se prične! Lepo se imejta, punci.

Uuuuuuuu!!

Dobra vila se zjutraj (še) ni hotela namaskirati. Morda kasneje. Po krofih.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Praznovanja

Spet v vrtcu

Ponedeljek, Februar 15, 2010 · 9 komentarjev

Po dveh mesecih sta spet obe punci v vrtcu. Z malim J sva končno sama doma in bova celo uspela iti na kak vozičkast sprehod. Jupi! Seveda danes vsi težko pričakujemo jutrišnji pustni torek, ko bo v vrtcu pustno rajanje. To je sigurno eden od vrhuncev v otroškem dojemanju sveta. Imeli bomo dobro vilo, indijanko in … dojenčka.

Ker sta punci v vrtcu, imam kuharsko prosto dopoldan. Še enkrat jupi. Kasneje se z možem dobiva v centru mesta in greva v Sushimamo na kosilo. Mmmm …

Lep začetek tedna vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Mestno življenje · nekategorizirano

Vonjam pomlad

Nedelja, Februar 14, 2010 · 5 komentarjev

Pomlad je v deželi. Vsaj ob morju se jo že krepko čuti. Včeraj, na pustno soboto, je bilo ob obali prijetnih 12 stopinj in ljudje so prilezli na plan kot martinčki iz svojih lukenj. Vse je gomazelo od življenja.

Mati so praznovali rojstni dan, pa še maškarce so veselo skakljale po mojih rodnih golcah. V bistvu sem že pozabila, kako lep je pust. Koliko veselja, življenja in smeha prinese v kraj. V Ljubljani tega ne čutiš. Ko so na vrata potrkale prve maškarce in smo jim odnesli pisanih dobrot, se je M v trenutku navdušila za hojo od vrat do vrat. Ni bilo druge, je blu treba jet. In smo šli. Ena maškarca in petčlansko spremstvo. Vsak, ki je odprl, je najprej pogledal nas, mi smo mu vrnili tisti daj-čim-več-sicer-se-pazi pogled in po eni uri smo prišli domov s polno košaro bombonov, domačih jajc, čokolad, krofov, pomaranč in kroštol. Pa še z nekaj evri za povrh. Se razume, zakaj.

Potem pa osrednji dogodek, mamin 59. rojstni dan in mamina specialiteta, zaradi katere moj mož pravi, da se je bilo vredno priženiti k bajti – brodet. To je pa … to je tako kot … kot recimo … Ne, ni mu para. Mati, svaka čast.

Slaščic je bilo na izbiro še in še. Seveda smo sladkosnedi, se pravi vsi prisotni, hoteli poskusiti kar vse po vrsti. Zakaj pa ne. Ne slavimo vsak dan.

In na poti nazaj v žabarijo nas je nad bazeni soli pa do vrha Portoroža spremljalo žareče rdeče sonce. Ah, je pasalo. Včeraj sem prvič zavonjala pomlad. Prosim, gospodična oz. gospa Pomlad, čimprej si nabavite vinjeto in pridite še malo v Ljubljano.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Potepanja · Praznovanja · nekategorizirano