MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Gledališče'

Hamlet ali 5moških.com, to je sedaj vprašanje.

Torek, Oktober 27, 2009 · 5 komentarjev

3183003242_394d990b1c.jpg

(Foto: Flickr)

Že zelo zelo dolgo me tišči tole, o čemer mislim sedajle pisati, pa nisem nikoli imela dovolj poguma, da bi o tej zadevi s kom konstruktivno podebatirala. Tudi zato, ker redko najdeš pravega sogovornika za kaj takega. Sem namreč strasten ljubitelj umetnosti nasploh, gledališča še posebaj. Veliko svojega prostega časa sem prebila v avditoriju te ali one dvorane. V meni so se nabirali vtisi, informacije, spoznanja in estetski presežki, ki pa jih žal največkrat nisem mogla deliti z nikomer. Roko na srce, ljudi, ki bi imeli radi umetnost, ne poznam veliko. V moji ožji družini ni nikogar, ki bi delil to strast z mano. Med prijatelji pa bi jih lahko naštela na prste ene roke. To pa pomeni, da vsi moji občutki ganjenosti, spoznanja o lepoti in krutosti, o genijalnosti in predanosti, ki so se nakopičila skozi leta, niso nikdar zares našli filtra, skozi katerega bi se prezrcalili v besede in zaživeli stvarno življenje, kot bi se spodobilo.

Vse to se je ponovno zganilo v meni, ko sem ob sebi slišala naveličane vzdihe ob napovedi neposrednega prenosa podelitve nagrad Borštnikovega srečanja. Joj, spet ni nikjer nobenega filma. A gremo spat? Spomnila sem se, da sem v osnovni šoli imela sošolca, ki je neizmerno sovražil knjige vseh barv, oblik in velikosti. Vsebina tako ali tako ni bila zares pomembna. Zaprmejdušal se je, da ne bo nikdar več prijel knjige v roko, ko odraste. V srednji šoli smo kot gimnazijci hodili v Trst v gledališče. Tisto, ki ga danes praktičo ni več. Skupina sošolcev je navadno izginila neznano kam, takoj ko je profesorica dala znak, da smemo zapustiti avtobus. Nekaj ostalih je zdolgočaseno namestilo zadnjo plat v stole v dvorani in kmalu po začetku predstave zadremalo. In vse to je bilo še znosno. Najhuje je bilo takrat, ko so igralci na odru, vsi veliki profesionalci in mednarodno priznani ustvarjalci, želeli prekiniti predstavo, ker zaradi nevzdržnega vedenja pod odrom ni imelo smisla nadaljevati z igro na odru.

Kasneje, v času študija, sem bila zvesta obiskovalka Ljubljanske Drame. Komaj sem čakala, da so na pročelje izobesili trakove, ki so napovedovali premierne uprizoritve v novi gledališki sezoni. Tisti nemir, ko greš na premiero, za katero veš, da bo dobra, ma kaj dobra – genijalna, je težko opisati. In potem se zaprejo luči in v dvorani vsi umolknejo in v zraku ostane le tisti sladkoben vonj, ki je tako tipičen za vse gledališke teatre, mešanica med vodico po britju, damskimi parfumi, starimi stoli in talnimi preprogami, reflektorji in prahom, ki ga na odru dvignejo igralci, ko se predstava končno prične in poteši nemir pričujočih. Mnogo je bilo predstav, ob katerih sem doživela katarzo, takih ki so me globoko pretresle in o katerih sem razmišljala še mesece po tem. V spominu so mi ostale Pandurjeva Šeherezada v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, ki je postavila na glavo moje dojemanje gledališča kot bolj ali manj statične pripovedi; Antigona kot sta jo videla D. Jovanović in M. Hočevar in v kateri je na odru Male drame blestela legendarna in neponovljiva Milena Zupančič; pa spektakel epskih razsežnosti na velikem odru v Cankarjevem domu, ki je nudil kulise Shakespearovemu Macbethu v režiji J. Pipana. Posebno mesto v mojem srcu ima tudi Polona Vetrih, ki je tako zelo čuteče zaigrala Almo Karlin na njenem popotovanju okoli sveta.

Zdaj že dolgo nisem bila na nobeni (odrasli) predstavi, ker imam doma tri majhne otroke. Sva pa zadnjič s prijateljico kramljali ob dobri hrani in med drugim je pogovor nanesel na gledališče. Ker je bil prijeten večer in ker sem se počutila nekako domače, sem priznala svojo lubezen do gldališča. Tišina. Aja, kake predstave pa si šla gledat? Ne poznam. Jaz sem hotla it gledat tisto … kaj že … Pet moških pika com, al neki takega, sej veš. Oh, pa smo spet tam. Zadrega. Zakaj nisem bila raje tiho tako kot vrsto let doslej. Kako razložiti nekomu, ki nikdar ni prestopil gledališkega praga, kaj je to gledališka predstava. Kvalitetna predstava. Je sploh mogoče smiselno začeti in voditi pogovor o gledališču z nekom, ki ne razume niti besede tistega, o čemer ti tako strastno pripoveduješ. Ljudje živimo skupaj, pa vendar plujemo po paralelnih svetovih. Nekateri med nami najdemo skupne postaje, z drugimi se le rahlo oplazimo in le s peščico se usedemo v isti avtobus, če razumete, kaj mislim.

Tisti sošolec iz osnovne šole, ki je zasovražil knjige, ker je moral brati za domače branje, se je odločil za svojo pot. Njegova je verjetno kar prometna. Sošolci iz srednje, ki niso marali gledališča, prav tako niso osamljena sorta. In tistih, ki verjamejo, da 5moških.com sodi med vrhunsko gledališko produkcijo, tudni ni malo. Zato me vedno znova pesti vprašanje, ali je treba na vso silo vlačiti široke množice ljudi v gledališče, samo zato, da bi jim približali to vrsto umetnosti. Pri tem pa jim seveda ne postreči s kvalitetnimi predstavami, ker jih te tako ali tako ne bi zanimale, temveč za njih ustvariti povsem novo raven gledališke produkcije – hitro, plehko, komično, stereotipno vizijo sveta, za katero bi si upala trditi, da se marsikdaj norčuje prav iz njenih gledalcev, seveda v popolni nevednosti naslovnikov. Kaj bi radi dosegli? Bo zaradi takih predstav gledališče pridobilo na ugledu? Bo kulturna osveščenost slovenskega naroda na višjem nivoju? Seveda ne. Še vedno bodo ljudje, ki niso prebrali knjige že več kot deset let, še vedno bodo ljudje, ki ne vidijo smisla v snemanju filmov, še vedno bodo ljudje, ki jim dol visi za gledališče, opero, balet in še kaj. In ljudje, ki bodo zehali ob kulturnih proslavah in prireditvah. Tako se ta naš svet vrti. Pa ga pustimo, da se vrti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Gledališče · nekategorizirano · Življenjske modrosti

S stand up komedijo nad recesijo

Nedelja, Oktober 11, 2009 · Komentiranje onemogočeno

Takoimenovani stand up comedy šovi so krasna reč, zadnje čase na ogled tudi pri nas. Z domačimi in tujimi izvajalci. Večina nas pozna stand up komika Jerrya Seinfelda iz TV nanizanke Seinfeld. Najbrž smo takrat prvič dobili vpogled v ameriško stand up sceno. Tudi ameriški igralec Jim Carrey je krasen stand up komik, pa seveda genialni Woody Allen.

YouTube slika preogleda

Tudi letošnji Trnfest nam je ponudil nekaj zabavnih stand up nastopov, ki so do solz nasmejali občinstvo. Pred nekaj dnevi sem v centru Ljubljane videla reklamni plakat za sit down komedijo, kjer bodo invalidi povedali vse, kar smo vedno želeli vedeti, pa nismo nikoli upali vprašati.

Za konec lahko samo upamo, da se bo kdo iz brezposelnega Prekmurja tudi lotil stand up komedije in vrnil nasmeh na lica mnogokateremu brezposelnemu. Saj veste, Calamitas virtutis occasio est (Nesreča je priložnost za vrlino). In v teh časih, ko nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan, morda komedija stoje olajša muke ljudem v stiski.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Gledališče · Mestno življenje · nekategorizirano