MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Knjige'

Smo, kar beremo?

Nedelja, Februar 21, 2010 · 12 komentarjev

Doma beremo Martina Krpana, švercerja soli, angleške soli. Ponosni smo na njega, ker je močan in iznajdljiv, ker premaga zlobnega Brdavsa, ker ga vsi slavijo, slavijo naše gore list. To je vedno dobro za moralo naroda. Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik, mi ne gre iz glave. Tako kot mi ne gre iz glave Prešernov verz  Žive naj vsi narodi, od kar je postal državna himna, in Cankarjeve besede iz Hlapcev Ta roka bo kovala svet.

Hecno se mi zdi to, da Slovenci bodisi kujemo v zvezde ali pa preziramo literarne junake, pesnike ali pisatelje iz čisto zgrešenih razlogov. Tudi zaradi lastne nevednosti ozirome neukosti. Martin Krpan, prvi slovenski preprodajalec razstreliva, terorist po sodobnih standardih, je naš narodni heroj. Priznam, da je res prisrčen, ko oblasti naplahta, da prodaja sol. Toda to ne omili dejstva, da se v vrečah skriva smodnik. In to, da v zgodbi nastopa Turek, ki ga je treba premagati, obglaviti, razmesariti, je zgolj razpihovanje verske, medkulturne in nacionalne nestrpnosti. In to že v rani mladosti.

Potem je tu Prešernov verz, ki je postal naša himna, in je zgolj del bolj ali manj povprečne pesmi, ki slavi vino in ljudi dobre volje. Mi pa danes v njem vidimo veliko več – vidimo globalno spravo, poziv k miru in prijateljstvu med narodi, verjamemo, da je Prešeren (največji med največjimi, tako smo se vsaj dogovorili) točno vedel, kaj piše, vedel, da bo ta verz nekoč spreminjal svet. Ali nekaj podobnega. Res škoda, da se Slovenci hvalisamo s svojo strpno himno in smo hkrati v takem ali drugačnem sporu s skoraj vsemi sosednjimi državami. Prepir s sveta pa preganjamo tako, da se kregamo, če ali ne naj Slovenija dobi prvo džamijo. Pa še bi lahko naštevali.

Da o Cankarju, ki je postavil ogledalo slovenskemu rodu sploh ne govorimo. Hlapce je napisal predvsem zato, da ne bi kdaj (ali pa ponovno) postali hlapci. Razumeli smo ga povsem drugače, ga skoraj raztrgali, ker je razglasil ponosne Slovence za hlapce. Pa nas je res? Pa še nekaj drugega se mi je globoko vtisnilo v spomin in buri mojega duha že vrsto let. Ta roka bo kovala svet je eden najbolj znanih citatov iz njegovega dela Hlapci. Zgodi se tako, da učeni Jerman (danes bi mu rekli intelektualec) obupan nad stanjem v vasi, bridko spozna, da bo nadaljno zgodovino naroda pisala kovačeva roka ne pa intelektualčeva, saj je prva dvakrat večja od druge in ljudje jo spoštujejo zaradi njene velikosti ter surovosti.

Zanimivo. V šoli so nas učili, da Jerman to poved izgovori z zanosom v glasu; Ta roka bo kovala svet!! Ampak to so bili drugi časi. Delavec je bil osnovni gradnik samoupravljanja. Intelektualcev si res niso želeli. Takrat je bila taka interpretacija pravzaprav pričakovana in edina možna, sicer bi bila učiteljica slovenščine nemara še ovadena. Veliko kasneje sem v ljubljanski Drami bila pošteno presenečena, ko sem na odru gledala utrujenega Jermana, ki je z neizmerno žalostjo in vdanostjo dejal: Ta roka … bo kovala svet. In celotno delo je zažarelo v povsem novi, razumljivejši luči. Vprašanje leži na dlani: kak narod si želimo biti, tak, ki ga vodi izobražena in intelektualna elita; ali tak, ki mu vlada surova sila, klientelizem, korupcija. Sama se pa sprašujem tudi naslednje: ali Slovenci sploh premoremo intelektualno srenjo, ali pa je imel Cankar vendarle prav, ko je preko tragičnega junaka Jermana trdil, da je vse izgubljeno?

Ah, ja. Prazne marnje, boste dejali. Ja ali pa ne. Jaz verjamem, da sta proza in poezija odsev naroda in časa, v katerem živimo. Zato ju ne gre jemati z levo roko. Sploh pa velja paziti, kaj in na kak način beremo mlajšim rodovom, ki neobremenjeni z nacionalnimi, verskimi in političnimi temami, lahko kaj kmalu postanejo tarča prav teh.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Tri reči

Četrtek, Februar 18, 2010 · 7 komentarjev

Tri reči so mi zarisale nasmeh na lica v zadnjih nekaj dneh.

Sonce, ki je po dobrih treh mesecih spet dovolj visoko, da popoldan progasto osvetli našo dnevno sobo.

Polička, ki je prispela po hitri pošti za Mančin šolski kotiček. Roza, seveda.

Nova kuharska knjiga, ki se je prilepila na moj rokav v mestni knjigarni in me ni želela izpustiti. Kljub mojemu vztrajnemu prigovarjanju, naj ne počne tega, in razlagi, da ne morem vsak drugi dan kupiti nove knjige. Ampak na koncu sem popustila jaz. Kot vedno.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Knjige · Mestno življenje

Prešernov dan

Ponedeljek, Februar 8, 2010 · 16 komentarjev

Moram reči, da nisem velika ljubiteljica Prešernove poezije, čeprav menim, da je Krst pri Savici primerljiv z največjimi pesnitvami vseh časov. Sem bolj cankarjanska, kaj naj rečem. Tudi naša himna mi nekako ne zveni prav. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe s samimi verzi, temveč zato, ker zavidam narodom, ki s svojo himno slavijo enotnost v uporu ali domoljubju, ne pa enotnosti v nazdravljanju ob kupici vina. Ok, malo jo rešuje dejstvo, da omenja sosede in mir, tako da je na meji sprejemljivega … kar se himn tiče.

Kljub moji neprešernosti, otrokom rada prebiram Prešernovega Povodnega moža, ki zvabi prevzetno Urško med valove Ljubljanice. Dekleti zelo radi prisluhneta zgodbi, ki je opremljena s čudovitimi ilustracijami. Pravtako radi imata tudi avdio zapis Povodnega moža, kateremu je svoj glas posodil legendarni Polde Bibič.

Lep dela prost dan vam želim. Včeraj zvečer smo bili malo bolj kulturni kot ponavadi in šli v Lutkovno gledališče. Danes dopoldan pa smo se želeli odpraviti v Filharmonijo v center Ljubljane, kjer se bo zgodil krasen tolkalni koncert za otroke in odrasle. Pa nismo pravočasno prevzeli brezplačnih kart. Zgleda, da imajo Stopovci že lep sloves. Prav je tako. Lani smo bili na njihovem koncertu in smo bili več kot navdušeni. Še ves dan sta dekleti razbijali po maminih najboljših loncih.

No, kot že rečeno, lep dan vam želim, kjerkoli že boste.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Knjige · Praznovanja · nekategorizirano

Kdo je čefur, jaz sem čefur

Nedelja, Januar 3, 2010 · 15 komentarjev

Goran Vojnović: Čefurji raus! Končno sem jo dobila in prebrala. Če bi imela kaj besede pri tem (in če bi bila knjiga v angleščini), bi jo predlagala za bookerjevo nagrado. Mene je fascinirala. Med branjem sem se nekaj časa smejala, da so mi solze tekle, potem sem jokala in na koncu obmolknila.

Podarila sem jo mojima staršema za dedka Mraza in vedela, da bo mama vesela, ker rada bere. Očeta sem pa prepričevala, naj jo vsaj prelista. E, gde si sad mene našla. Meni na ljubo je prebral prvo stran. In je čisto not padu, po domače povedano. Nisam čito knjige … ima več četrdeset godina … al ovu sam čito do jedan ujutro … svu sam pročito … i uvod i zaključak isto, pove kak dan kasneje. Mama menda ni mogla verjeti svojim očem, tata je cepal od smeha in nekatere dele prebral celo večkrat. E, stvarno je dobra. Svaka čast, je bila končna ocena.

Sva se pa strinjala, da jo je najbrž težko brati, zlasti če ne poznaš fužinščine z vsemi sočnimi kletvicami vred. In najbrž težko dojameš vse štose in asociacije, če nisi vsaj napol čefur. Ampak točno taka in samo taka mora biti ta knjiga o multietničnih Fužinah, Ljubljani, Sloveniji.

In naj vas ne odbijejo kletvice in hrvatizmi oziroma bosanđizmi, kot jim pravi avtor, ker so le-ti del subkulture, o kateri piše avtor knjige. Prepustite se toku pripovedi, ki vas prilepi na stol in popelje med bloke na Fužinama, kjer Slovenci iščemo svoje avtomobile, kjer imaš občutek, da si v olimpijskem naselju, ker vsi nosijo trenerke in govorijo tuje jezike, kjer jedo sarmo za zajtrk, preprodajajo in uživajo droge, kjer policija izvaja racije, kjer je posedanje pred blokom nacionalni šport, kjer ljudje srednjih let garajo ko žuti od jutra do sutra, kjer se petčlanske družine stiskajo v enosobnih stanovanjih, kjer mladina šprica pouk, razbija tujo lastnino in je sposobna usekati na gobec vsakega, ki jo sumljivo pogleda, kjer igrajo najboljšo košarko in nogomet, kjer se vse odvija prek vez in poznanstev, kjer se domačini delijo na sosede in komšije, kjer nabijajo narodnjake, kjer se prepleta toliko nesrečnih usod, katerim ni videti konca, da ti včasih zastane dih.

Zaradi vsega tega in še več, je ta knjiga prva liga, vredna branja in mora najti, ali pa je že našla, svoj prostor med najbolj reprezentativnimi slovenskimi romani.

YouTube slika preogleda

PS: Hvala mojima staršema, ker za razliko od Markovih nista podlegla tipičnemu čefurskemu kukumavkanju in zblojenosti in ker naju z bratom nista vzgajala v čefurskem duhu, čeprav smo čefurska družina.

  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Zverjasec, The Gruffalo

Ponedeljek, December 21, 2009 · 6 komentarjev

gruffalo1.jpg

Koliko knjig se letno natisne, koliko avtorjev upa na uspeh? Velko, si mislim. Ampak le redkim uspe. In tisti potem postanejo večni.

Trenutno sem (po sili razmer) postala strastni ljubitelj otroške literature. In ena izmed lepših slikanic je tudi tista o Zverjascu, ki je k nam prišla iz GB. Poznate? Ne? Zgodba govori o mali miški, ki gre na sprehod skozi gozd. Na poti sreča nekaj gozdnih živali in vsaka izmed njih jo želi zvabiti k sebi, da bi jo pohrustala, seveda. Toda miška je strašansko bistra in si izmisli zgodbico o strašni pošasti po imenu zverjasec, s katero naj bi se vsak čas dobila na kosilu. Ko živali to slišijo, se na smrt prestrašijo in zbežijo. Miška se jim smeji in gre veselo naprej, nato pa čisto zares sreča zverjasca – strašno gozdno pošast, ki je natanko taka, kot jo je opisovala živalim ob poti. Tudi zverjasec želi pohrustati malo miško, ampak miška se še enkrat izmaže. Zverjascu zatrdi, da je ona, mala miš, najhujši stvor v gozdu, zato bi jo bilo škoda pojesti. Odpelje ga s seboj k vsaki od živali, ki jih je pred tem srečala, in živali se takoj skrijejo vsaka v svojo luknjo. Seveda se ustrašijo zverjasca ne pa miši, ampak zverjasec tega ne razume in tudi sam začenja verjeti mali miški. Nato pa miški zakruli v želodčku in reče, da ima od vsega najraje zverjaščevo obaro. Ko zverjasec to sliši, se na smrt prestraši, obrne in urno kot zajec zbeži.

Ker je prva slikanica požela velik mednarodni uspeh, je izšla še druga, ki je nadaljevanje prve. In meni se zdi enako dobra, če ne celo boljša. Tokrat ima zverjasec sinčka, zverjaščka, kateremu v temni noči, ko ne moreta spati, pripoveduje o veliki zlobni miši, ki da jo je nekoč srečal v gozdu. Zverjašček seveda ne verjame očetu niti besedice, zato se neopazno splazi iz votline in se odpravi v temni gozd, da se na lastne oči prepriča, ali res obstaja velika zlobna miš. Lahko si mislite, kako se zgodba konča.

Obe knjigi sta prevedeni tudi v Slovenščino. Zverjasec pa je dobil še animirano podobo in v GB jo bodo premjerno predvajali na božični večer. Torej, če vas zanima, sploh pa če imate doma male zverjaščke, si jo oglejte na BBC ONE, 25. 12., ob 17. 30 uri. Malo lahko pokukate že prej tu in tu. Zverjasec pa ima tudi svojo spletno stran.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · nekategorizirano

Julie in Julia (film)

Torek, December 15, 2009 · 8 komentarjev

Dragi blogerji, vidite, če bi živeli v Ameriki, bi imel vsak od nas že vsaj eno knjigo pod streho in bili bi slavni …

YouTube slika preogleda

Včeraj sva z možem slučajno našla nov film o dveh ženskah, Američankah, ki v različnih časovnih obdobjih in v različnih državah preizkušata kuharske recepte in v kuhanju najdeta smisel svojega obstoja. Na koncu obe izdata knjigo in zaslovita. Ja, res je ameriško, ampak je krasen film. Sploh če v njem igra Meryl Streep. Obožujem to igralko. Obožujem, obožujem.

Film je tak počasen, poln človeške topline, krasne hrane in prijetnih dvogovorov. In kar je najlepše: govori o blogerki, ki je to postala čisto slučajno. Joj, sva se nasmejala z možem. Kot da bi gledala sebe … Mož ji je odprl blog, jo vzpodbujal pri pisanju, ona je začela zelo okorno, pojma ni imela, če jo sploh kdo bere, vsi so mislili, da se ji je zmešalo, ker piše … kaj že? … blo … blog? Nekega dne je dobila prvi komentar in je zavriskala od veselja, nato pa ugotovila, da je mamin. Ampak pisala je in pisala, ker si je zadala nek cilj in pisanje jo je ohranjalo pri zdravi pameti in na koncu je postala brana in znana. Ok, tu se podobnosti končajo. Založniki so jo klicali, če bi svoje blogerske zapise izdala kot knjigo, kar je seveda storila, in postala je pisateljica … Film je posnet po dveh resničnih zgodbah.

Kdor ima rad kuhanje in piše blog si ga preprosto mora ogledati. Bon apetit!

julie-and-julia.jpg

  • Share/Bookmark

Tagi: Filmi · Knjige

Vsi moji božiči

Četrtek, December 3, 2009 · 3 komentarjev

Bozici.jpg knjige-marusa_krese_display.jpg

(Foto: mladina.si)

Zadnja leta nam je prešlo že v navado, da se peljemo na božični večer iz Berlina v Ljubljano. Menjavamo radijske postaje, poslušamo Sveto noč v vseh mogočih izvedbah in jezikih. Avtocesta je prazna in na vsaki bencinski postaji nas ljudje gledajo s pomilovanjem. Blagajničarka na eni izmed njih nam zaželi vesel božič in nam podari majhno plastično božično drevo. Verjetno se ji zasmilijo otroci s tako neodgovorno mamo.

To je odlomek iz krasne, krasne knjige oziroma zbirke kratkih zgodb Maruše Krese, ki nosi naslov Vsi moji božiči in je izšla pri Mladinski knjigi leta 2006. Knjigo sem si kar kupila, potem ko mi jo je predlagala OB. Hvala, OB. To je knjiga za vse tiste, ki imate radi iskrene ljudi, ljudi, ki neposredno in brez olepšav povedo svojo življensko zgodbo. Zgodbo, ki nikakor ni filmska z veselim koncem, ampak polna grenkobe, strahov, zbeganosti, solz, hrepenenja, pričakovanj, zamujenih priložnosti in občutkov odtujenosti. Je zgodba, ali so zgodbe, avtoričinih miselnih poti v preteklost, v različna življenska obdobja od mladosti do starosti in vsem je skupno to, da se dogajajo v času okrog božiča. Zato ker je božič praznik, ko se ljudje poglobijo vase in svoje najdražje. Je čas, ki naj bi v nas prebudil dobroto in veselje. Naj bi. Pa vendar ne vedno in ne v vseh.

Maruša Krese je definitivno glasnica vseh tistih, ki ne vemo točno, kaj pomeni božič, ker smo se rodili v času socializma, ko je bilo praznovanje božiča prepovedano oziroma smo imeli take starše, ki božiča nikakor niso priznavali. In potem smo poželjivo opazovali sošolce, kako razkazujejo novo uro ali uhane ali verižico, mi pa smo tiho stali ob strani, s cmokom v grlu in si mislili, da so trapasti. Marušini starši so za božič vedno šli na partijski sestanek, ki je bil ravno na ta dan zelo pomemben in posebej oster, medtem pa so pri sosedih pekli potico in preživljali čas z družino. Posebej dobro se spomni tistega dne, ko jo je hišna pomočnica na skrivaj odpeljala v cerkev gledat jaslice, ona pa ji je morala obljubiti, da ne bo nikomur povedala, sicer bi lahko izgubila službo.

In če je bil božič v času njenega otroštva nekaj prepovedanega in zato toliko bolj zaželenega, tudi kot odrasla ženska nikoli ni bila srečna za božič. Za božič je vedno prišlo na dan vse skrito in zamolčano med njo in njenima partnerjema, starši in prijatelji. Otroške predstave o toplem družinskem prazniku so se zdele popolnoma nedosegljive. Zato je za božič raje kam odpotovala s svojimi tremi otroki in se izognila zlaganim stiskom rok in nadležnim trenutkom tišine. Nekega božičnega večera tako vonj po piškotih in cimetovem čaju zamenjajo počivališča na nemški avtocesti. In ko družino končno pripelje do avstrijsko-jugoslovanske meje, so se [jugoslovanski cariniki] tokrat odločili, da bodo zaračunali vse živo. Jugoslovanski, turški, grški in ne vem, ali ne tudi iranski gastarbajterji, vsi stojijo na meji in preklinjajo jugoslovansko državo. Tudi jaz sem med njimi. David preplašen vpraša: ‘Mama, kaj če te posluša tovariš Tito v nebesih?’

Ta knjiga je vsekakor prava osvežitev v teh pocukranih predbožičnih in prednovoletnih dneh, ko ljudje nakupujejo, kot da še nikdar ničesar niso kupili, kot da bo jutri konec sveta. Lepo jo je bilo prebrati in vedeti, da še zdaleč nismo vsi božično popolni in da smo vendarle krvavi pod kožo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · Praznovanja · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Čarovniški medenjaki za žgečkljiv dan

Sreda, Oktober 28, 2009 · 3 komentarjev

Img0171.jpg Ida_Mlakar-slikca.jpg

(Foto: Wikipedija)

Včeraj sva z M naleteli na krasne otroške knjigice iz zbirke Kje rastejo bonboni? avtorice Ide Mlakar. Zaenkrat so izšle tri. Govorijo pa o dveh malih coprnicah Kuštri in Štumfi, ki obiskujeta coprniško šolo, a raje kot da ubogata tečne stare coprnice, ušpičita kako lumparijo. Tako sta se nekega dne odločili, da bosta v mesto, kjer sneg, megla in vsesplošna slaba volja narekujejo turoben delovni dan, vnesli nekaj veselja (kajti veselje je v njihovi šoli prepovedana stvar). In res, odplazita se v klet, kjer imajo stare coprnice spravljene prepovedane recepte za dobro voljo. Najdeta enega, kjer piše …

CIPER COPER MEDENJAKI

Sestavine:

Testo: 500g moke, 1 žlička sode bikarbone, 150g masla ali margarine, 2 jajci, polovico žličke cimeta, 150g mletega sladkorja, 150g kostanjevega medu

Glazura: 200g sladkorja, polovico beljaka, 1 žlička limoninega soka

Maslo, sladkor, jajca narahlo umešamo. Dodamo med, cimet in na koncu moko, ki smo ji primešali sodo. Testo zgnetemo in oblikujemo svaljek. V hladilniku naj počiva dve uri. Svaljek razrežemo in oblikujemo medenjake, ki jih polagamo v pekač. Pečemo 20 minut pri temperaturi 175 °C. Ko se ohladijo, jih s čopičem premažemo z beljakovo glazuro. Glazuro pripravimo tako, da skupaj stepemo vse sestavine, dokler se dobro ne povežejo in postanejo gladka masa. Namesto beljakove glazure lahko uporabimo belo čokolado.

Dober tek vam želi copra Tereza!

Po tem receptu torej spečeta žgečkljive medenjake, jih raznosita po mestu in vsak, ki jih poskusi, ima občutek, da ga žgečka deset prstov. Zato v mestu posije sonce, razkadi meglo in ljudje so prešerni in nasmejani.

In ker so našo M danes ponoči obiskale stare coprnice in se je zato danes zjutraj zbudila vsa kujasta, sem se odločila, da tudi jaz spečem te ciper coper medenjake in preizkusim star coprniški trik za copranje dobre volje. Rezultat? Poglejte …

Ni slabo, kaj.

  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · Kuharija · Ročne spretnosti · nekategorizirano