MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'nekategorizirano'

Selitev

Ponedeljek, April 19, 2010 · 1 komentar

Cenjenim bralcem in bralkam ter strastnim oboževalcem sporočam, da sem se zaradi večje zasebnosti preselila na naslednji naslov. Vljudno vabljeni.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Kokošji žgvacet

Petek, April 16, 2010 · 19 komentarjev

Vas že kaj mika poletje? Mi že kujemo velikopotezne načrte o avtodomu in Skandinaviji, pa se nam vedno vse ustavi pri vrtoglavih cenah. Na koncu bomo spet pristali na hrvaški obali. Morda kdo ve, ali letos smeš na hrvaško obalo v bikiniju, če tvoja ritka ne izgleda taka kot tista iz reklame? Najbrž ne. Upam, da bodo poskrbeli za razočarane gospodinje, ki bomo skrivale svojo zadnjico v senci.

Najmanj, kar nam lahko ponudijo v znak sprave, je dobro kosilo na račun turističke zajednice. Recimo nekaj takega …

Ta istrska jed, imenovana kokošji žgvacet, je zelo lahka in okusna, ravno pravšnja za prehod med kaloričnimi zimskimi pregrehami in lahkotnimi poletnimi prigrizki. Na manjšo rit!

Piščančje nogice (lahko tudi perutničke in druge kose cele kokoši) prepražimo na oljčnem olju in dodamo sesekljano čebulo. Solimo in popopramo. Ko je čebula prepražena, dodamo na kocke narezan paradižnik ali šalšo, premešamo in dušimo, da tekočina izpari. Potresemo z malo moke, zalijemo z vodo ali jušno osnovo in začinimo z baziliko in majaronom. Kuhamo na zmernem ognju, dokler se meso ne zmehča.

  • Share/Bookmark

Tagi: Kuharija · Ročne spretnosti · nekategorizirano

Včasih znam biti žleht

Ponedeljek, April 12, 2010 · 23 komentarjev

Od kar pišem blog, me nekateri znanci ne obrajtajo več. Zakaj? Ker povem, kar mislim. In to, kar mislim, ni vedno vsem všeč. In ne strinjajo se vedno vsi z mojimi stališči. Včasih sem tudi žaljiva, priznam. Čeprav ne zanalašč. Na to me opozorijo kasneje drugi. Od kar pišem blog, me je marsikdo spoznal v povsem novi luči. Pisanje bloga je preklemano osebna stvar. Tvoja mnenja in življenjski nazori so na ogled vsakemu, ki redno ali povsem slučajno bere tvoje zapise. In ker ljudje nikoli nismo samo dobri ali samo slabi, ampak vedno oboje, iz tvojih zapisov občasno privre na dan gnev, ki ga nosiš s seboj. Pisanje bloga je eden od filtrov, kjer pokažeš vse, kar skrivaš v sebi. Dobro in slabo. Kdor te dlje časa bere, ve, česa je več. Zato se ali vrne na tvojo stran ali pa se kmalu odloči, da nisi več vreden ogleda.

Ker so me včeraj mnogi opozorili na to, da sem bila žaljiva, (čeprav sem mislila, da pišem zgolj svoje mnenje, ki pove več o meni kot o temi sami), se na tem mestu opravičujem vsem Cerkljanom za žalitev in zamero.

Sem se pa včeraj zvečer dolgo spraševala o tem, katera so tista področja oz. način pisanja, katerih se je treba izogibati. Česa je bolje, da se sploh ne lotiš nikoli in nikdar? Namreč, zame je blog kraj, kamor zlijem svoje misli, čeprav moje misli niso vedno samo pozitivne, kje pa. Tudi jaz znam biti jezna in žleht. Od včeraj naprej vem, da ko se mi bodo naslednjič podile po glavi nesramnosti, tega ne bom zapisala, ampak si jih samo jezno mrmrala v brk.

Zanima me pa tudi to, po katerem ključu gospodje na Siolu izbirajo zapise, ki jih prilepijo na vstopno stran. Sebe velikokrat najdem tam, čeprav sem prepričana, da marsikateri zapis ni bil vreden take pozornosti. Bi bilo morda bolje izbrati drug medij za objavo mojih zapisov, morda Blogspot ali pa kar lastno spletno stran, kjer bi veliko manj ljudi (če sploh kdo) prebralo, kar imam povedati. Tako bi lahko bila občasno tudi žaljiva, pa mi tega ne bi nihče očital oz. zameril. Je pa res, da potem ne bi nikoli več bila deležna tako raznovrstnega odziva oz. bi me bralo le nekaj somišljenikov, kar bi lahko privedlo do monotonosti. Hm … Ne vem. Naj ostane tako kot je, morda je vseeno bolje tu pa tam ustreliti v prazno in se opravičiti, kot pa ustvarjati neprebrane strani blogerske zgodovine.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Kje sem?

Sobota, April 10, 2010 · 8 komentarjev

Danes smo nekam odrajžali. Tistemu, ki ugotovi, kje se nahajamo, pošljem razglednico iz tega kraja. Če ste za hec, poskusite uganiti. Če vas slučajno več zapiše pravilni odgovor, bo izžreban en zmagovalec. Časa imate do večera. Lepo soboto vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Potepanja · nekategorizirano

Iz gozda v ponev

Četrtek, April 8, 2010 · 16 komentarjev

Od kar je v Ljubljani ekološka tržnica, opažam, da ljudje kupujejo neko čudno rastlinje, za katerega do pred kratkim nisem imela pojma, kaj sploh je. Kaj šele, da bi ga znala primerno uporabiti. Potem sem v zelenem zabojčku nekega dne odkrila čemažev zvarek, za katerega smo nevedneži dobili priložena navodila za uporabo. In ker mi je bil čemaž takoj všeč, sem tudi jaz začela posegati po čudnem listju na tržnici. Vse dokler me ni M&M hudomušno vprašala, koliko plačujem za nekaj, kar zastonj raste v gozdu. In tako sem se ondan podala na lov za čemažem.

Čemaž je ena taka simpatična rastlinica z zelo gladkimi zelenimi listi, ki začetek pomladi živo zeleno obarvajo pobočja gozdov. Ne morete ga zgrešiti, kajti zelooo zavdarja po česnu. Če ga odtrgate, seveda. Sicer ne. Pod Veliko planino sem zavila s poti in zagledala čemaževo preprogo. Listje je bilo zelo hitro osmukano in shranjeno. Ko sem kupila še pinjole, je nastal čemažev pesto. Po receptu mojstrice M&M.

Čemaž lahko mirno uporabite v katerikoli jedi namesto česna. Jaz sem ga včeraj dala celo v nadev za lignje. In bili so super.

Potrebujete: kalamare, česen, peteršilj (jaz sem uporabila čemaž namesto česna in peteršilja), drobtine, oljčno olje, sol in zobotrebce za spenjanje

Kalamare očistite in jim odrežete lovke. Lovke sesekljate s česnom in peteršiljem, jim dodate drobtine in malce posolite. S tem nadevom napolnite kalamare in jih spnete z zobotrebcem. Zložite jih v ponev na segreto oljčno olje in na zmernem ognju dušite, dokler se ne zmehčajo. Ko so na eni strani ocvrti, jih obrnete še na drugo. Med dušenjem lahko dolijete nekaj belega vina.

Recept je iz meni zelo ljube kuharice Istrska kuhinja.

  • Share/Bookmark

Tagi: Kuharija · Pomlad · Ročne spretnosti · Zelenje · nekategorizirano

Pehtranka

Sobota, April 3, 2010 · 11 komentarjev

Najbrž imamo vsi enako starhospoštovanje do peke potic, kar ima korenine daleč v našem otroštvu. Spomnim se, kako je moja nona pekla potico in kako smo morali tistega dne vsi hoditi po prstih in čisto potiho govoriti, pa tudi dihali smo komaj opazno, da je testo dobro vzhajalo. In ko smo mulci pridrveli z dvorišča v hišo in za sabo pustili odprta kuhinjska vrata, je bilo gorje. Nono je skoraj infarkt. Pa je vseeno vedno uspela in bila slastna kot še nobena. Ker sem zdaj že starejša občanka, sem si končno upala pomisliti, da bi nemara tudi jaz lahko spekla potico. Seveda ne tako dobre kot je bila nonina, pa vendarle.

Tako sem včeraj pozno popoldan dobila preblisk, da moram speči potico. Pehtranko. In sem oddrvela v trgovino po sestavine, pojma nisem imela, kako zgleda pehtran, nekaj časa sem ga iskala med policami za peko, potem sem s tresočim glasom vprašala prodajalko, kje bi še lahko bil, ampak njej se je svitalo prav toliko kot meni (ah, sodobne ženske), skupaj sva poklicali na pomoč prekaljeno starejšo prodajalko, ki naju je v smehu popeljala do police z začimbami (aaaa!!) in tako sem kupila svoj prvi pehtran. Pa še vse ostalo.

In ker imamo začetniki srečo, je kar lepo uspela.

Potrebujete: (za testo) 1 kg moke, 1/2 l mleka, 200 g margarine, 150 g sladkorja, 5 rumenjakov, 1/2 dl olja, 3 dag kvasa, sol, limonino lupino, (za nadev) 180 g margarine, 150 g drobtin (prepraženih, rahlo porumenelih), 2 dl kisle smetane, 5 beljakov (sneg), 120 g sladkorja, pehtran (dve vrečki, če kupujete posušenega)

V moko damo najprej sol in jajca. Potem postopoma dodajamo ostale sestavine. Mleko rahlo segrejemo, vzhajan kvas dodamo bolj proti koncu. Tudi stopljeno margarino dodamo na koncu. Testo naj vzhaja približno eno uro. Nato testo razvaljamo, namažemo z nadevom in nanj potresemo pehtran. Potico premažemo s sladko vodo in damo vzhajati v pečico na 70 stopinj za pol ure. Nato jo pri 180 stopinjah spečemo (potica naj se peče približno eno uro).

Samo kaj, ko se mi je zdaj razblinil mit o peki potice kot nečem strašansko napornem in zahtevnem, nečem, kar zmore le zrela ženska, ki že tri dni prej joče in stoče, ali ji bo potica tokrat (spet) uspela.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Pujsa Pepa

Četrtek, April 1, 2010 · 37 komentarjev

Izmed novodobnih risank sta mi najbolj pri srcu Pujsa Pepa in Mala kraljična. Zato sem z veseljem ustregla M, ko si je zaželela predpasnik z likom pujse Pepe. Ko je prišla iz vrtca, jo je čakal v sobici. Zdaj upam, da bo tudi Ž izrazila kako podobno željo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Ročne spretnosti · nekategorizirano

Moški so z Marsa, ženske so z Venere

Torek, Marec 30, 2010 · 14 komentarjev

Nikoli nisem imela občutka, da je dejansko kaj resnice v knjigah oziroma izjavah tipa Moški so z Marsa, ženske so z Venere. Ampak včeraj na kosilu v mestu sta zraven naju z možem sedela dva moška srednjih let in debatirala o ženskah. Svojih ženah, bolj natančno.

Pa veš kaj sva počela cel vikend? Rožice plela … Pa kaj si zmešan, ej. Ne morem jaz tega delat, to ni zame. Potem čez čas začne oni drugi tolčt čez svojo ženo. Stari, spet sem jo moral peljat v Ikejo. Kr neki. Domov sva privlekla ene nove kozarce pa rožice pa take pi***rije. Prijatelj se pritajeno nasmiha. A midva z možem ne veva, kam bi pogledala, da ne počiva od smeha.

Hvala možu, ker vsak dan občuduje moj balkonski vrt, za katerega mi je sam zbil lesen okvir, in hvala, ker vedno prvi potoži, da že dolgo nismo bili v Ikeji.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Sobotne

Nedelja, Marec 28, 2010 · 12 komentarjev

V soboto zjutraj, ko grem na trg (zdaj v družbi mojega novega vozka), mi je od vsega najljubši rezek jutranji zrak.

Ker mesto večinoma še spi, je vsak vonj toliko bolj povdarjen. V soboto zjutraj na primer vonjam sveža oblačila mimoidočih, ki še dišijo po mehčalcu, pa jutranjo kremo za obraz ali pa kremo za po britju. In na trgu vonji kar butnejo vame, povdarjeni s tisočerimi barvami in oblikami vsega, kar je naprodaj.

In če je lepo vreme, se s trga vrnem domov skozi mestni park, kjer mimo mene tekajo jutranji rekreativci in zaspane tete sprehajajo dolgodlake pse. Mestni vrvež postane le oddaljeni topot, ki ga preglasijo zvoki narave. In spet me prevzamejo barve.

Sobotna jutra so čudovita. Zame najlepša v vsem tednu.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Jesti je pač treba

Sobota, Marec 27, 2010 · 20 komentarjev

Za vse lačne in malo manj lačne, za vse, ki samo radi pasete oči, za verne in neverne, za bele, črne in rumene in vse vmes, ena lepa zelenjavna juhica ter mesna rolada, polnjena z zelenjavo. Tako bo nekaj za vegetarjance in nekaj za zveri.

Za župco potrebujete: jušno osnovo (za nemesno različico naj bo zelenjavna; lahko pa je tudi piščančja ali goveja, če res ne gre brez mesa), korenje, brokoli, blitvo, sol

Na drobno sesekljate zelenjavo, razen blitve, ki naj ostane v večjih kosih. Zelenjavo stresete v jušno osnovo in pustite, da juha zavre. Po potrebi solite. Zelenjave ne pustite vreti več kot pet minut, da bo ostala hrustljava in polna vitaminov.

Za mesni del potrebujete: 1/2 kg mletega mesa, korenje, brokoli, čebulo, česen, jajce, olje, sol pa še kaj po lastni izbiri

Korenje in brokoli narežete na manjše kose oz. trakove in ju skuhate v slani vodi. Mleto meso zmešate z drobno sesekljano čebulo, česnom, jajcem, soljo in ostalimi začimbami po izbiri ter dobro premešate. Masi dodate malo olja, da bo bolj elastična. Maso nato z roko prestavite na kos alu folije in jo potlačite, da nastane pravokotnik, debel približno kak centimeter. Nanjo potresete kuhano zelenjavo in vse skupaj zavijete v rolado, pri tem pa si pomagate s folijo. Rolado obdržite na foliji, jo vanjo zavijete, preložite v pekač in pečete približno 50 minut v predhodno ogreti pečici pri 220 stopinjah.

Tale recept  za rolado sem sunila legendi novodobnih kuharskih TV oddaj, mojstru Damijanu. Ne vem pa, če je moja izvedba povsem enaka njegovi, ker sem delala po spominu. Rezultat je bil vsekakor prepričljiv.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano