MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Šport'

Adrenalin

Sreda, Februar 24, 2010 · 4 komentarjev

Včeraj mi je mož rekel, naj preberem tole (Adrenalin da dol padeš), pa je bila skušnjava prevelika, da ne bi spisala spodnjega. Prevelika.

  • Share/Bookmark

Tagi: zima · Šport

Na smučišču

Ponedeljek, Februar 22, 2010 · 2 komentarjev

Brala sem zanimiv prispevek Mance Košir, v katerem piše, da ji je prijateljica končno ponudila oprijemljiv razlog o tem, zakaj se mora pridružiti Facebooku. Da bo vedela, kaj počno njeni vnuki. Seveda, stari starši in vnučki dandanes  le še redkokje živijo pod isto streho, vidijo se bolj poredko, slišijo preko telefona. Če pa si član Facebooka, na primer, lahko redno spremljaš, kaj se dogaja s tvojimi na drugem koncu Slovenije.

Podobno je s pisanjem bloga. Moji in moževi starši ga redno prebirajo ob jutranji kavici oziroma čaju, da so na tekočem o tem, kaj počno njihovi sončki v tisti oddaljeni Ljubljani. Evo, tale posnetek je samo za vas. Uživajte.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Potepanja · nekategorizirano · zima · Šport

Pretres

Četrtek, Februar 4, 2010 · 13 komentarjev

Ja, pa smo dirjali na urgenco. Pretres možganov. 24 ur na opazovanju, potem domov. Spremljanje otrokovega stanja še nekaj dni. Skrbi in stresa čez glavo in še dlje. Zaenkrat kaže dobro. Držite pesti.

A kaj se je zgodilo? Hja, zadnji dan vrtčevskega drsanja smo v avtu pozabili čelado, avto pa doma v garaži. Ko bi jo le pozabili prejšnjih pet dni in bi jo zadnji dan imeli, ko je M padla in se ulovila na desni ličnici. Pa smo jo pozabili in ker nesreča nikoli ne počiva … M je kmalu po koncu drsanja bruhala in smo šli.

Dragi starši, nadenite otrokom čelade. Vedno. Če jo pozabite, prestavite aktivnost na kasneje, ko bo čelada pri roki. Lep dan vam želim. Pa pošiljajte, prosim, pozitivne misli v našo smer.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · zima · Šport · Življenjske modrosti

Šport in jaz

Petek, December 18, 2009 · 7 komentarjev

64647937_mankoc_show.jpg

(Foto: EPA)

Zadnje čase je veliko govora o športu. Nogomet, rokomet, košarka, tek na smučeh, smučanje, plavanje, boks … Skorajda je ni discipline v kateri ne bi bilo Slovenca. In to na zmagovalnih stopničkah. Kak teden nazaj sem spremljala športne obračune na RTV SLO 2 in reporterja sta se skoraj skregala, kdo bo dobil prednost prenosa, kajti skoraj istočasno je Mankoč postavljal svetovni rekord na 100 m mešano, Majdičeva pa je bila v boju za zmago v zadnjih metrih šprinta. Ja, Slovenci se spreminjamo. Iz depresivcev in samomorilcev se levimo v odprte in družabne športne navdušence in šampione.

Ker izhajam iz športne družine, sem se dolgo čudila, ker nekateri ljudje ne spremljajo športa ali pa ga celo sovražijo. Iz dna srca. Z bratom sva kot mulca ure in ure preživela ob robu nogometnega igrišča, ker je bil oče nogometni trener. In ker sta starša tudi športna pedagoga ter strastna športna navdušenca, smo mnoge konce tedna prebili v športni dvorani na odbojkarski, rokometni, košarkaški ali pa gimnastični tekmi. Kasneje sva z bratom seveda tudi sama zašla v šport. Jaz v plavanje, brat v veslanje. In medtem, ko so moji vrstniki konce tedna preživljali za televizorjem, sem jaz rajžala na tekme ter povsem drugače sproščala svojo energijo in gradila svojo samozavest.

Kot enajstletna mula sem z očetom šla v Milano na San Siro na svetovno prvenstvo v nogometu. Italija ‘90. Uf, kako lepi spomini. Igrali sta Jugoslavija in Nemčija, ki je tistega leta zmagala. Ob tej priložnosti moram povedati zgodbo o gospodu na avtobusu, ki je v vsesplošni evforiji pred tekmo rekel, Ja sam za Jugoslaviju, pa makar se raspala. To se je takoj za tem tudi zgodilo. V srednji šoli in kasneje na faksu sva z očetom velikokrat šla v Videm na tekme Udineseja v prvi italijanski ligi. Spomnim se, da je nekoč zraven naju sedela zelo stara gospa, vsa namazana v barve Udineseja, v klubskem dresu, z malim tranzistorčkom na ramenu. Poleg tekme na igrišču je namreč spremljala še ostale ligaške razplete tekem, da bi slišala, kam bo prilezel njen Udinese ob novi zmagi. Tak prizor je bil v Sloveniji v času pred nogometno mrzlico nemogoč.

V študentskem domu sem bila edino dekle, ki je poleg gruče dedcev spremljalo vse tekme Champions League. In nisem mogla razumeti, zakaj moji sošolci iščejo izgovore, da jim ne bi bilo treba na telovadbo (ki je bila obvezna). To sem seveda izkoristila in v imenu parih sošolk zbirala podpise na plavanju, fitnesu in odbojki. Čisti užitek. Kasneje me je profesor za telovadbo z našega faksa povabil, da postanem demonstrator za plavanje. Kar sem s ponosom sprejela. Ob tej priliki lepo pozdravljam profesorja Beleharja. In ker sem v določenem obdobju več časa prebila na Fakulteti za šport kot na svoji, me je nekoč nek znanec (študent športa) vprašal, če sem že naredila anatomijo. Kako je bil začuden, ko sem mu rekla, da sem s filo faksa.

Tudi moji otroci so posledično povezani s športom. M se je pri dveh letih prvič udeležila maratona. 200 meterskega, da se razumemo. In potem še dveh Ljubljanskih (otroških). Pridno zbira medalje in priznanja in obožuje vse vrste gibanja. Sedaj čakamo, da bosta še druga dva dovolj velika, da bosta delala najstarejši družbo (če bo le interes z njune strani). Se je pa zgodilo, da je bil v vrtcu moje hčere kros za najmlajše. Sama sem bila navdušena, neka druga mama pa je zgroženo zastokala. Kasneje mi je zaupala, da je bila v šoli vedno odlična in v vsaki stvari med najboljšimi, ko pa je bila na vrsti telovadba, je doživljala poraz za porazom. Neprijetno.

Kar nekajkrat sem slišala odrasle ljudi grdo govoriti o vseh vrstah športne aktivnosti, kot da bi bil šport nekaj primitivnega, nekaj za zaostale in neuke ljudi. Ne vem, ali se jim gnusi znoj, vonj po potu, ali pa se samo skrivajo za lastno telesno ohromelostjo? Kakorkoli že, sama sem zrasla s športom in ta mi je v veliki meri pomagal premagati vse pubertetniške blodnje, strahove in zgraditi samozavest. Da o telesni prožnosti in kondicijski pripravljenosti sploh ne govorim. Zato menim, da je vsak, ki se ni nikoli ukvarjal s športom, ogromno izpustil in zamudil. Sicer pa, nikoli ni prepozno. In Slovenci zadnje čase kažemo ljubezen do športa, ki se je dolgo skrivala v nas.

PS: Vse to se mi je spletlo v mislih, ko sem brala tole. Vso srečo našim športnikom.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano · Šport · Življenjske modrosti

SP 2010, prihajamo!!!

Sreda, November 18, 2009 · 4 komentarjev

633942098939785537_dedicz_091118_vp.jpg

(Foto: siol.net)

Razlogi za zmago:

  1. uvrstitev na SP,

  2. fantje postanejo narodni junaki tipa Boško Buha

Razlogi za poraz:

  1. Slovenija postane ruski državni sovražnik številka ena,

  2. Medvedjev nam prekine dotok zemeljskega plina,

  3. in izkrca specialce, ki v eni noči okupirajo Slovenijo,

  4. plus Abramovič nam zgradi tri nove stadione (v Ljubljani, Kopru in Mariboru)

Računica bi morala biti jasna. Ampak ne, naši fantje so zmagali!!!!!

TO MI DELI!!!!! KDOR NE SKAČE, NI SLOVENEC, HEJ, HEJ, HEJ!!!!!!

PS: Pri nas že sekamo drva.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Šport

Z Rusi lahko igramo

Nedelja, November 15, 2009 · 3 komentarjev

64640124_pahor.jpg

(Foto: Reuters za MMC RTVSLO)

Kako klavrn dan je za nami. Sobota zjutraj: zbudimo se vsi na trnih, kajti to je dan, ko igra Slovenija za preboj na SP; poleg tega sem prepričana, da bom v novicah našla vest o srečni vrnitvi Humarja v dolino; in da bomo preživeli še en lep jesenski dan, čeprav bo zunaj oblačno.

Ah, kje. Hladen tuš že ob pol sedmih zjutraj. Humarja našli mrtvega. Sožalja z vseh strani. Nihče več ne zine nobene pikre na njegov račun. O mrtvih vse dobro, pravijo. Komaj štirideset let mu je bilo. Nisem vedela. Saj se te take reči ne tičejo, pa se te vendarle dotaknejo.

Zunaj prične deževati. Kako prikladno. Del družine priteče že malo moker domov z dopoldanskega sprehoda. Preostanek dneva bo treba preživeti doma. In tisti, ki imate otroke, veste, kaj to pomeni.

Ok, saj bo kmalu tekma pa bo bolje. Stadion je nabito poln. Z možem se pošaliva, da jih je ko Rusov. Na igrišče prikorakajo naši v spremstvu rdeče opremljenih fantkov. Vse skupaj se zdi tako zelo rusko, tako zelo rdeče, pomislim. Potem pa vidim, da je rdeča oprava mišljena kot ozadje za napis Coca-cola. Svašta. Časi se definitivno spreminjajo. Ves stadion enoglasno zabobni ob legendarni ruski himni. Postane me strah, čeprav sedim na kavču nekaj tisoč kilometrov stran. Ne vem, ali so naši fantje tudi dali rep med noge, ko je zabobnelo. Kakorkoli že. Sodnik piska, čakamo na dobro igro naših, a kmalu postane jasno, da so Rusi za razred boljši. Imam občutek, da naši spet taktizirajo. Morda pa se temu reče premišljena igra. Ena nič. Dve nič. Ah, pejte v … Ura je za risanke na prvem. Preklopimo. Risank je konec. Vrnemo na drugega. Dve proti ena. Kdaj? Bergant je čisto evforičen, prenaša z drugim tonom glasu kot malo prej. U, mogoče nam pa še rata. Ne, sodnik odpiska konec tekme. Kek daje intervju ob robu igrišča. Mah, mi smo veseli, ker smo videli, da lahko igramo z njimi … Kaj, si rečem, oni so veseli, ker so videli, …Oprostite, gospod selektor, tisti, ki ciljajo na svetovno prvenstvo morajo biti prepričani, da lahko igrajo s komerkoli in da lahko premagajo kogarkoli. Oni pa so videli, da lahko … Ma pejte igrat šah k noničem pod hišo.

Zvečer pa termometer v hčerkinem ušesu pokaže 38.2. Pišuka. Ampak tokrat se ne damo. Ne želimo, da se naše stanovanje spet spremeni v bolnišnični oddelek. Trudili se bomo do konca. Upam, da se bodo tudi naši fantje v sredo v Ljudskem vrtu, sedaj ko so videli, da z Rusi lahko igrajo. Vso srečo jim želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Jesen · Šport

Op, op, op, op!

Nedelja, Oktober 25, 2009 · 2 komentarjev

KrizajSestriere85.jpg

(Foto: Wikipedija)

Op, op, op, op! smo kričali vsi v en glas in srce nam je divje razbijalo, ko so se po belih strminah spuščali naši smučarji in smučarke ter se borili za najvišja mesta v svetovnem merilu. Bojan Križaj, Mateja Svet, Rok Petrovič. To so bila imena ki smo jih izgovarjali z žarečim ponosom v glasu. V osnovni šoli smo celo prekinili pouk, zato da smo vsi skupaj v avli gledali smučarske prenose. Sošolka Maja, ki je ob tej priložnosti sedela zraven mene, me je potihem vprašala, če sem jaz že kdaj smučala in če je lepo. Do tedaj še pomislila nisem, da nekateri sošolci niso še nikdar videli snega, kje šele, da ne bi znali smučati.

Ob najpomembnejših tekmah, ko so naši asi bili v igri za medalje, je naša športno naravnana družina premaknila kuhinjsko mizo v dnevno sobo pred TV ekran, kjer smo s cmokom v grlu in potnimi rokami jedli kosilo in navijali na ves glas. Če je naš zmagal, sta oče in spodnji sosed drug drugemu z metlo tolkla ob strop oziroma tla in se veselila zmage.

Mama je vestno strigla logotipe takratne jugoslovanske reprezentance s čajnih škatlic, jih pošiljala na navedeni naslov in v zameno prejemala lepe skodelice YU SKI TEAM-a. Še danes stojijo na častni polici in nas spominjajo na boljše čase slovenskega smučanja.

Moja nona pa je bila največji fanatik od vseh. V času smučarske sezone je poznala na pamet vse razporede tekem in ure televizijskih prenosov. Na dan, ko so smučali naši, ponoči ni mogla spati. In če je Bojan Križaj (njen ljubljenček) padel, ni govorila z nikomer še dva dni. Nam vnučkom je za vsako novo leto kupila cel komplet kartic podarim dobim, ker je verjela, da je njena dolžnost na ta način pomagati slovenskim smučarjem.

In kdo se ne spomni Rifleta s tisto hecno kapo in črtastim šalom, kako zbija šale in skupaj z najboljšimi slovenskimi smučarji in smučarji skakalci žreba srečne dobitnike Marlesove ali Jelovičine montažne hišice. Ah, to so bili drugi časi. Časi, ko smo bili ljudje skromni, solidarni in smo čutili neizmerno povezanost preko naših športnikov. Po zatonu največjih slovenskih smučarskih junakov do slej, je sledilo dolgo obdobje suše na športnem področju, ki so ga veliko kasneje prekinili različni skupinski športi, za katere nismo niti dobro vedeli, da jih imamo. Te dni se je začela 44. sezona za svetovni pokal v alpskem smučanju. Ste si ogledali neposredni prenos?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Šport

Ljubezen, ki boli

Petek, Oktober 16, 2009 · 3 komentarjev

Kot berem zadnje dni, je fizično nasilje nad otokom zelo pereča tema. Jaz bi ob tej priložnosti želela spomniti še na neko drugo ”nasilje” ali ”pritisk”, če želite, ki zna boleti prav toliko kot zaušnica.

Ko sem v študentskih letih učila plavanje pri eni izmed zelo obiskanih plavalnih šol v Ljubljani, sem prišla v stik z mnogimi otroki. Vsem je bilo skupno to, da so starši veliko vlagali vanje, jim veliko nudili. Tako se je pripetilo, da je nekega dne k plavalni uri prišla vidno utrujena deklica, stara kakih osem let. Tiho se je usedla na stopničke zraven mene in čakala. Ker je bila slabe volje, sem jo hotela razvedriti. Vprašala sem jo, kako je bilo v šoli, kako je preživela dan ipd. Pove mi, da so v šoli imeli kros, skomigne z rameni, da ni šlo preveč dobro, nato pa začne hlipati. Najprej sem pomislila, da je padla in da jo boli noga. Potem pa se mi odpre. Sama od sebe. Ne morem več, začne, prej sem imela francoščino, po plavanju imam pa še uro klavirja. Šokirana ne vem, kaj bi ji odgovorila. Vprašam, če je zelo utrujena, če želi počivati. Pa je odmajala z glavo. Izza okna je seveda gledala njena mama. Hotela sem vedeti, koliko krožkov obiskuje. Angleščino, francoščino, plavanje, balet in klavir. Uau. To vsekakor ni normalno.

Tistega dne sem po končani uri plavanja, medtem ko se je deklica preoblačila, stopila do dekličine mame in napeljala pogovor na obšolske dejavnosti. Mama je kar zacvetela. Ja, in veste, naša … hodi … Pa je kaj utrujena? Ne, kje pa, to si je ona vse sama izbrala. Veste s kakim veseljem to počne. Aha, vidim, koliko je ura in zaključim pogovor. V tistem trenutku si nisem upala poseči v vzgojo otroka neke matere, ker sem bila premlada za to. Danes bi mami verjetno v obraz povedala, kar ji gre.

Že nekaj časa sem slutila, da so otroci, ki pridejo k meni na plavanje, preobremenjeni, da niso povsem pri stvari. Nikoli pa ne bi uganila, da se za njihovimi utrujenimi obrazki skriva taka stiska. Deklica je tistega dne odplavala mojo uro, odigrala uro klavirja in najbrž izmučena legla v posteljo. Naslednji dan so jo čakale nove obveznosti. Njeni starši so bili ponosni nanjo, nudili so ji vse, česar oni niso bili deležni kot otroci. V svoji ljubezni in vnemi pa so pozabili, da otroka ne osrečujejo krožki, temveč starševska bližina, ljubezen in brezskrbno otroštvo. Taki starši verjetno ne pretepajo svojih otrok, še več, predobri so do njih, tako zelo dobri, da otroke njihova ljubezen duši in boli.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Mestno življenje · nekategorizirano · Šport · Življenjske modrosti

Slovenija slavi Matjaža Keka

Ponedeljek, Oktober 12, 2009 · 1 komentar

a_birsa_veselje_slovaska.jpg

(Foto: NZS)

Po sobotni zmagi nad Slovaško je Slovenijo ponovno zajela nogometna evforija. Iz omar smo potegnili navijaške trakove in ponosno zapeli Kdor ne skače, ni Slovenec, hej, hej, hej. Spomini na nogometno pravljico izpred skoraj osmih let so še kako živi in vse kaže, da se bo le-ta nadaljevala z neposredno uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki 2010 leta.

Športni časopisi so polni hvalospevov o igri naše izbrane vrste in Kekovem vodenju reprezentance. Danes zjutraj, denimo, sem v Drugem svetu prebrala lep, zanimiv članek o Matjažu Keku, ki je zaslužen za to, da se je Slovenija kot feniks iz pepela dvignila iz nezavidljive pozicije. Drži. Pa vendar si ne morem kaj, da ne bi pogrešala omembe trenerja slovenske reprezentance Milana Miklaviča, ki kot človek v senci nosi velik del zaslug za pripravljenost, uigranost in zmagovalnost našega moštva.

Milan Miklavič je slovenski športni javnosti najbolj znan po naslovu državnega prvaka na klopi Gorice. Kasneje ga je trenerska pot vodila v Avstrijo, kjer je bil nazadnje pomočnik trenerja pri prvoligašu Paschingu. V fazi priprave strokovnega štaba za SP 2010, se je odzval na povabilo Matjaža Keka in Rudija Zavrla ter sprejel mesto trenerja slovenske reprezentance.

Koga brigajo podrobnosti, boste rekli. Važno, da zmagujemo in da se uvrstimo na SP. Kek, Miklavič, isti šmoren. Za marsikoga je že res tako. Športni novinarji, komentatorji in nogometni poznavalci pa so dolžni reči bobu bob in v svojih komentarjih ter ocenah nagraditi vse, ki so pripomogli k dosedanjim uspehom slovenske izbrane vrste. Kajti ni ga uspeha brez dobrega trenerja in v naši reprezentanci sta za to zaslužna dva.

PS: Pa naj še kdo reče, da ženske nimamo pojma o nogometu.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Šport