MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Življenjske modrosti'

Včasih znam biti žleht

Ponedeljek, April 12, 2010 · 23 komentarjev

Od kar pišem blog, me nekateri znanci ne obrajtajo več. Zakaj? Ker povem, kar mislim. In to, kar mislim, ni vedno vsem všeč. In ne strinjajo se vedno vsi z mojimi stališči. Včasih sem tudi žaljiva, priznam. Čeprav ne zanalašč. Na to me opozorijo kasneje drugi. Od kar pišem blog, me je marsikdo spoznal v povsem novi luči. Pisanje bloga je preklemano osebna stvar. Tvoja mnenja in življenjski nazori so na ogled vsakemu, ki redno ali povsem slučajno bere tvoje zapise. In ker ljudje nikoli nismo samo dobri ali samo slabi, ampak vedno oboje, iz tvojih zapisov občasno privre na dan gnev, ki ga nosiš s seboj. Pisanje bloga je eden od filtrov, kjer pokažeš vse, kar skrivaš v sebi. Dobro in slabo. Kdor te dlje časa bere, ve, česa je več. Zato se ali vrne na tvojo stran ali pa se kmalu odloči, da nisi več vreden ogleda.

Ker so me včeraj mnogi opozorili na to, da sem bila žaljiva, (čeprav sem mislila, da pišem zgolj svoje mnenje, ki pove več o meni kot o temi sami), se na tem mestu opravičujem vsem Cerkljanom za žalitev in zamero.

Sem se pa včeraj zvečer dolgo spraševala o tem, katera so tista področja oz. način pisanja, katerih se je treba izogibati. Česa je bolje, da se sploh ne lotiš nikoli in nikdar? Namreč, zame je blog kraj, kamor zlijem svoje misli, čeprav moje misli niso vedno samo pozitivne, kje pa. Tudi jaz znam biti jezna in žleht. Od včeraj naprej vem, da ko se mi bodo naslednjič podile po glavi nesramnosti, tega ne bom zapisala, ampak si jih samo jezno mrmrala v brk.

Zanima me pa tudi to, po katerem ključu gospodje na Siolu izbirajo zapise, ki jih prilepijo na vstopno stran. Sebe velikokrat najdem tam, čeprav sem prepričana, da marsikateri zapis ni bil vreden take pozornosti. Bi bilo morda bolje izbrati drug medij za objavo mojih zapisov, morda Blogspot ali pa kar lastno spletno stran, kjer bi veliko manj ljudi (če sploh kdo) prebralo, kar imam povedati. Tako bi lahko bila občasno tudi žaljiva, pa mi tega ne bi nihče očital oz. zameril. Je pa res, da potem ne bi nikoli več bila deležna tako raznovrstnega odziva oz. bi me bralo le nekaj somišljenikov, kar bi lahko privedlo do monotonosti. Hm … Ne vem. Naj ostane tako kot je, morda je vseeno bolje tu pa tam ustreliti v prazno in se opravičiti, kot pa ustvarjati neprebrane strani blogerske zgodovine.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Ura japonščine

Petek, April 2, 2010 · 10 komentarjev

Da je japonski mogotec kupil Postojnsko jamo, je bila sicer prvoaprilska šala. Ampak človek nikoli ne ve. Vseeno je dobro biti pripravljen …

Dober dan. こんにちは。 (kon’nichiwa)

Eno vstopnico, prosim. 1枚のチケットは、してください。 (1mai no chiketto wa , shi te kudasai)

Lahko dobimo slovenskega vodiča, prosim? スロベニアガイドでは、くださいを得ることができる  (surobenia gaido de wa , kudasai wo eru koto ga dekiru)

Kasneje v restavraciji …

Kje je WC? ここでは、トイ レですか? (koko de wa , toire desu ka)

En gosti sok in eno pivo, prosim. 密ジュースと1つのビールをお願いします。 (mitsu jūsu to 1tsu no bīru wo onegai shi masu)

Aha, piva ni. Kaj pa sake? ああ、ビールなし。どのような酒は 何ですか。  (ā , bīru nashi . dono yō na sake wa nani desu ka)

Hvala, ker ste obdržali človeško ribico. 人間の魚を維持していただきありがとうございます  (ningen no sakana wo iji shi te itadaki arigatō gozai masu)

Niste je obdržali? あ なたはそれを維持する? (anata wa sore wo iji suru)

Ne, nočem vedeti, kaj je v sušiju. いいえ、私は何ているかわからない  (īe , watashi wa nani sušijute iru ka wakara nai)

Nasvidenje. さようなら。 (sayōnara)

In ko smo že pri azijskih specialitetah, zavijte še k bRuLi in naleteli boste na nekaj še slajšega.

  • Share/Bookmark

Tagi: Življenjske modrosti

Moški so z Marsa, ženske so z Venere

Torek, Marec 30, 2010 · 14 komentarjev

Nikoli nisem imela občutka, da je dejansko kaj resnice v knjigah oziroma izjavah tipa Moški so z Marsa, ženske so z Venere. Ampak včeraj na kosilu v mestu sta zraven naju z možem sedela dva moška srednjih let in debatirala o ženskah. Svojih ženah, bolj natančno.

Pa veš kaj sva počela cel vikend? Rožice plela … Pa kaj si zmešan, ej. Ne morem jaz tega delat, to ni zame. Potem čez čas začne oni drugi tolčt čez svojo ženo. Stari, spet sem jo moral peljat v Ikejo. Kr neki. Domov sva privlekla ene nove kozarce pa rožice pa take pi***rije. Prijatelj se pritajeno nasmiha. A midva z možem ne veva, kam bi pogledala, da ne počiva od smeha.

Hvala možu, ker vsak dan občuduje moj balkonski vrt, za katerega mi je sam zbil lesen okvir, in hvala, ker vedno prvi potoži, da že dolgo nismo bili v Ikeji.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Materinski dan

Četrtek, Marec 25, 2010 · 138 komentarjev

Se meni samo zdi, ali je letos 8. marec oziroma dan žena, ki smo ga nekoč praznovali z velikim pompom, minil tiho in neopazno, medtem ko se vse bolj v ospredje rine 25. marec  oziroma materinski dan. Samo enkrat lahko ugibate, od kod je ta praznik vseh mam prišel k nam. Tako kot Božiček, noč čarovnic, valentinovo in še kaj je tudi materinski dan padel v našo kulturo in sedaj pridno trosi peneze v žepe lakomnih trgovcev.

Seveda sem spet jezna na naš vrtec, kjer mojega otroka že ves mesec dresirajo s petjem najbolj osladnih otroških pesmic na temo mamica ljubeča, mamico samo eno imam in moja mama je kot sonce, ker bodo 25. marca imeli nastop za mame. Pa to še ni vse. Že dva tedna izdelujejo voščilnice in kujejo bojni načrt, kako bodo mamam priklicali solze v oči. Hči je tako zelo razburjena od vsega dogajanja, da je že vse sčvekala. Na nastopu mora imeti krilce, žabice in rutko za v lase, da bo slika popolna. Še malo pa bom dobila sladkorno.

V začetku marca smo praznovali 8. marec, ki ima določeno težo na naših tleh in naj bi opozarjal na (ne)enakost med spoloma. Mimogrede, ženske na tem področju še vedno zaostajamo za moškimi, tako da je ta praznik še kako pomemben in potreben. Toda ob dnevu žena o vsem tem v vrtcu niso črhnili niti besedice. Hčerka je zjutraj prišla k vzgojiteljici in ji voščila vse najboljše za osmi marec, ker smo se doma o tem prejšnji dan pogovarjali, vzgojiteljica pa jo je gledala kot tele v nova vrata. Ta dan bi bil veliko bolj primeren za slavje ter za pogovor o ženskah, mamah, babicah. Pogovarjali bi se lahko o tem, kaj so po izobrazbi ter poklicu njihove ženske sorodnice, katera opravila še opravljajo poleg službe, kako vlogo ima oče v družini ali kaj podobnega. Pet in šestletni otroci to vse razumejo in znajo marsikaj povedati. Ampak, ne. V našem vrtcu so se odločili, da bodo slavili materinski dan, našemili otroke v kapitalistične cirkusante in pridobili nekaj pik v očeh določenega števila staršev ter vodstva vrtca.

Osmi marec je za odpis. Novi časi, novi prazniki. Pa ne samo v našem vrtcu. Tudi drugod se dogaja podobno. Danes otrokom kot skozi lij ulivajo v možgane neko novo potrošniško blagovno znamko po imenu materinski dan, pri čemer igrajo na večno doneče strune materinske ljubezni, predanosti, požrtvovalnosti in podobne neumnosti. To se v naši kulturi hitro prime, ker smo že od nekdaj obsedeni z likom trpeče matere, kateri se je treba odkupiti za vse grehe ter ji iz Brezna prinesti šopek solzic.

In če že govorimo o materinskem dnevu, potem bodimo natančni. V Rimskokatoliški Cerkvi je materinski dan drugo ime za Marijino oznanjenje. Dan, ko je angel Mariji oznanil, da bo postala mati. Super, krasno. Lep praznik, priznam. Lep zato, ker slavi ljubezen, rojstvo, življenje. Lep, če verjameš v Boga in slaviš Jezusa Kristusa. Tukaj pa nastane problem. Nismo vsi Slovenci verujoči. In ne verjamemo vsi v Marijino oznanjenje, ergo ne slavimo vsi materinskega dne. In ko pride moj otrok domov in mi skrivaj zapoje pesmico, ki je še ne smem slišati, ker bo na nastopu, pesmica pa govori o mamici, ki je kot angel z neba, kot sij z nebeških vrat, moji možgani tega ne požrejo zlahka.

Vprašanje je, ali v vrtcu nimajo pojma, kaj sploh je materinski dan in bi s poveličevanjem tega praznika trgovcev – in ne mam, lepo vas prosim – radi zgolj naredili vtis na starše, ali pa gre dejansko za utemeljeno nejevoljo nekaterih staršev (seveda nisem edina, ki ji gre bližnji nastop v nos), ki ne želimo, da se z otroki manipulira kakor komu drago.

Moje mnenje je nslednje: materinski dan je tako kot valentinovo postal bombastičen praznik po naročilu. Iztrgali smo ga iz konteksta rimskokatoliških praznovanj, ga malce preimenovali, da ga bo širša množica lažje vzela za svojega, in sedaj se uspešno trži kot vsak drug nov izdelek na trgu. In zelo me je zmotilo, da mojemu otroku že skoraj ves mesec perejo možgane s praznikom, ki se je pri nas pojavil šele v zadnjih letih, je zelo trendovsko zastavljen in je v osnovi praznik ene od verskih skupnosti v Sloveniji, katere pripadniki pa mi nismo.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Praznovanja · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Starejša občanka

Nedelja, Marec 14, 2010 · 48 komentarjev

Tako kot kolegica alcessa, od danes naprej tudi jaz spadam v veselo (in debelo) druščino starejših občanov. Bravo jaz. Dobrodošla, hvala, hvala. Ah, ja, leta minevajo, ni kaj. Še malo pa bom govorila nekako takole: Daljnega leta  42, ko smo bili še pri partizanih … ali pa … Včasih smo pa tako radi peli, joj, kako smo peli … ali pa … Pri nas doma ni bilo za jesti, revščina, sine, revščina

Seveda so doma zelo obzirni do novo pečene starejše občanke in so mi privoščili nakupovalni vozek. O, kako lepo. Ali veste, kako ločite emancipirano žensko od navadne gospodinje? Emancipiranke si kupijo vozek same.

Tako, zdaj me pa že malo v križu špika od sedenja za računalnikom, grem raje spucat kopalnico. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Praznovanja · Življenjske modrosti

Ženske

Sreda, Marec 10, 2010 · 27 komentarjev

Nekaj dni nazaj, sem pisala o tem, da se hčerka ne sme igrati z neko vrstnico v vrtcu zato, ker nima modrih oči in dolgih las. Nato je prijateljica bRuLa na svojem blogu nanizala nekaj zelo zanimivih misli na podobno temo. Prilepila je tudi kratek dokumentarni filmček o tem, kako vlogo imajo ali pa igrajo ženske v Italiji danes. Ko sem videla ta film, je bila mera polna. Nastal je spodnji zapis.

Ravnokar smo praznovali dan žena. In ta dan je marsikoga prisilil k razmišljanju o vlogi in položaju žensk danes. Mene predvsem zanima, ali smo se ženske resnično osamosvojile oziroma emancipirale, kako na lik ženske gleda RKC, kako ženske gledamo same nase in kako je vse našteto kulminiralo v italijanski kvazi pornografiji na javni (tudi državni) televiziji.

Če je bila nekoč ženska priklenjena na dom; njen vsakdan je bil sestavljen iz monotonih hišnih opravil in vzgajanja otrok, je danes njena podoba povsem drugačna. Tako se vsaj zdi na prvi pogled. Ženska si je izborila enakovredno vlogo moškemu. Presegla je vlogo strežnice in dojilje, postala je finančno neodvisna od moža, sama se odloča, ali si želi ustvariti družino ali ne, ali se želi omožiti ipd. Postala je emancipirana, približala se je moškemu. Vsaj na površju. Če pa se v zadevo malo bolj poglobimo, ugotovimo, da je ženska poleg službe, ki jo vestno opravlja in ji omogoča kosanje z moškimi kolegi ter finančno neodvisnost, še vedno gospodinja, dojilja, deklica za vse. Ne vedno in povsod, ampak v večini primerov pa to kar drži. Kje je zdaj tu emancipacija? Če so se ženske pred leti počutile kot sužnje, ker so morale skrbeti za gospodinjstvo, družino in streči svojemu moškemu, smo danes ženske v še bolj nezavidljivem položaju. Smo še vedno ‘’sužnje” doma in smo ‘’sužnje” na delovnem mestu, kjer za enako delo v povprečju zaslužimo manj kot naši možje.

Pa se vrnimo malce nazaj. Ženske smo želele biti enakopravne moškim. V poslovnem svetu je to zgledalo tako, da smo si nadele moške hlačne kostime s podloženimi rameni, da smo bile videti bolj možate. Odpovedale smo se pretiranemu ličenju in negovanju, zato da bi bile enakopravne – moškemu. Ampak ženska pač ni moški. In pika. In ko smo to doumele, smo šle iz ene skrajnosti v drugo. Ponovno smo si zaželele postati ženske. Biti zapeljive, naličene, negovane. Ženske, skratka. In tukaj se je začela naša prava kalvarija. Namreč, v trenutku, ko smo si ženske dovolile biti spet ženstvene, smo postale lahek plen za moške. Za razžaljene moške, ki bi jim ženske skorajda izmaknile privilegirani položaj v družbi. Maščevanje je bilo sladko. Ženske je bilo treba čim prej spet stlačiti v kalup neukih vendar lepih živih bitij, ki moškim služijo le za zabavo in razplod. Menite, da ni res? Oglejte si tole.

In tukaj je gotovo svojo vlogo odigrala tudi RKC, ki je stoletja zahodnemu svetu ponujala lik ženske, ki je podrejen, zapostavljen ter diskriminiran v primerjavi z moškim. Tomaž Akvinski je na primer rekel, da je ženska ‘’spodrsljaj narave” (citat iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu). Ženske moramo biti v cerkvi tiho  (1. Kor. 14,34), v vsem naj se pokorimo možem kakor Gospodu (Pismo Efežanom 5,22), ženske smo pred svetim nekaj nečistega, ljudje druge vrste, ne smemo izvajati duhovniška opravila. Bavarski dvorni uradnik Egidius Albertinus je o ženski rekel, da je ”prav poseben hudičev instrument”, in avguštinski puščavnik Ignacij Ertl je vprašal: ”Kaj je v glavi bolj neumnega in v srcu bolj šibkega kot ženska?”. Od starega veka pa do pred kratkim je bilo ženskam prepovedano peti v cerkvenih zborih. Veliko je namigov skozi celotno cerkveno zgodovino, ki pričajo o samovoljni vladavini moških nad ženskami. Vse to je sigurno imelo velik vpliv na slehernikovo dojemanje ženske kot manjvredne, puhloglave, demonske figure. RKC tudi uči, da mora biti spolni odnos v zakonu dejanje oploditve, sicer gre za negativno slo, ki ni dovoljena. Tako ostaja devica Marija ena redkih spoštovanih ženskih likov. Kar nas napeljuje na misel, da lahko ženske presežemo svojo demonsko naravo zgolj tako, da se omožimo, služimo možu, rojevamo otroke in s tem častimo Gospoda. Zveni nekam znano.

A vendarle ni vsega kriva RKC. Ženske same premalo naredimo za to, da našega lika ne bi izrabljali in ga zapostavljali. Pomislite samo na oglase, kjer se ženske stegujemo nad WC školjko, iščemo idealno dišavo za naš dom, drgnemo goro umazane posode. Ali pa na številne revije, resničnostne šove, TV oddaje, kjer igramo vlogo seksi, zapeljive, s silikonom izboljšane konkubine. Ženske smo razdvojene. Ene želimo ugajati moškemu spolu z vlogo gospodinje (čez dan) ter večne zapeljiveke (ponoči); druge se trudimo postaviti zase in izrecno in ostro nasprotovati stereotipnim žalitvam na svoj račun.

In če se vrnem h kratkemu dokumentarnemu filmu, zaradi katerega je ta zapis sploh nastal. Italijani so iz ženske naredili marioneto po moškem okusu. Italijanska ženska, ki je dolga leta ponižno sprejemala vlogo matere in gospodinje in je iz  tega naredila svoj poklic, je že nekaj let opeharjena osnovnega dostojanstva. Italijanska ženska se spreminja v seks ikono po okusu vase zagledanega, nedozorelega, pomehkuženega italijanskega moškega. Ženska kot seks simbol je očitno sodobna podoba emancipirane italijanske ženske. Italijanska ženska verjetno ni mogla uspeti kot zrela, karizmatična, odločna osebnost, ker to mesto v Italiji pripada zgolj mamam. Uspela je le, če je zadostila erotičnim potrebam seksualno zavrtih maminih sinčkov. Ker pa je Italija izrazito katoliška država, Cerkev pa svojim ovčicam prepoveduje čutiti slo, ki ni povezana z razplodom, italijanski moški ne časti katerekoli ženske, kajti to bi bil greh. Ženska njihovih sanj mora biti mešanica njihove mame (z velikim oprsjem in okroglo zadnjico) in nedolžne deklice (velike oči, napeta koža, ozki boki), da se izognejo slehernemu občutku krivde.

To, kar se dogaja v Italiji na privatnih in državnih TV programih, kjer gomazi pomanjkljivo oblečenih, nemih, zasmehovanih, razžaljenih deklet, je verjetno skrajna točka, do katere lahko nategnemo besedo seksualnost, preden začnemo govoriti o razvratu. In je hkrati podoba sodobne ženske, ki ni našla odgovora na vprašanje, kdo je in kaj želi biti v dobi, ko smo ženske lahko še kaj več kot zgolj priležnice, gospodinje in dojilje. Svojo različico emancipacije (ki jo očitno enači zgolj z uspehom) odkriva v šou biznisu, ki iz ženske dela meseni subjekt v lasti požrešnih moških.

samesamebutdifferent.bmp

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Barbi look

Sobota, Marec 6, 2010 · 21 komentarjev

Ondan je hčerka prišla iz vrtca in žalostno povedala, da se ena od deklic ne želi igrati z njo, ker nima modrih oči in dolgih las. Kako, prosim? Ali je to možno, da so današnji otroci, predvsem deklice, tako zgodaj obremenjeni z zunanjim videzom; da že v rani mladosti izbirajo prijatelje na podlagi zunanjega videza? Jaz naivnica sem bila prepričana, da je idealiziranje barbi looka stvar preteklosti. Saj veste, tudi barbike niso več samo blond, so tudi rjavolase, črnolase in celo črne. In ljudje so bolj izobraženi kot nekoč, bolj razgledani, bolj strpni, bolj … Hm, pajade. Kombinacija modro-blond je še kako in in kdo ve, ali bo sploh kdaj presežena.

… noče se igrati z mano, ker nimam modrih oči … Najprej sem pomislila na roman The Bluest Eye avtorice Toni Morrison (Najbolj modre oči, Mladinska knjiga, 2003). To je tragična zgodba o črni deklici iz ameriškega socialnega dna, ki ni narejena po barbi kalupu; nima dolgih, svetlih las, modrih oči, voljnih ustnic, gracioznih gest, vitke in sloke postave, angelskega glasu. Pa saj veste, kam pes taco moli. Takoj za tem me je vse to spomnilo na Hitlerja in njegovo težnjo po stvarjenju beloglave, modrooke nemške rase (s črnolasim voditeljem na čelu). Uber Alles.

Pa od kod tej punci, za katero vem, da je tudi sama blond in modrooka, taka želja oziroma zahteva, da so lahko njeni prijatelji samo tisti, ki ustrezajo tem merilom? Ampak ne katerimkoli merilom. Zguljenim merilom splošno čaščene, veseoljno priznane in opevane ženske lepote, ki temelji na modrih očeh in svetlih, dolgih laseh. Se je njena mama v mladosti pretirano igrala z Barbiko, ji njen oče prigovarja, da je lepa, ker je modrooka?

Če bolje pomislim, ni samo Barbi tista, ki je več generacijam deklic vcepljala vzor ženskosti in lepote. Še pomnite filme o Shirley Temple. Ti so gotovo pomagali zasidrati mit o idealni deklici oziroma angelskem otroku, ki si ga lahko vsak starš samo želi. V poplavi črno-belih filmov iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je izstopala serija  filmov o prikupni (o, kako je srčkana!), mladi, drobceni deklici s svetlimi kodrčki in modrimi očmi in prekratkim krilom, ki je vsaketoliko kaj zapela in zacepetala z nogami. In starši so vzdihovali in šmrkali in si nemara želeli, da bi tudi sami imeli tako angelskega otroka (ne pa zgolj umazanih, razkuštranih, rjavolasih mulcev). Trideset let je tega. Stvari se spreminjajo, mar ne?

Ne. Svetli lasje in modre oči ostajajo simbol lepote in blagostanja. Vse, k čemur stremi sodobni človek. Tudi Kennedy se ni mogel upreti svetlolasi Merilyn Monroe in čeprav je vsa Amerika vedela, da njihov predsednik skače čez plot, mu tega ni zamerila, ker je bila predsednikova ljubica bleščeče lepa. Kasneje, ko pa je nekaj podobnega poskusil še Clinton, je bil sleherni Američan zgrožen. Lepo vas prosim, Monica Merlinki ne seže niti do kolen.

Hja, dekle iz vrtca se noče igrati z mojo hčerko, ker nima modrih oči in dolgih las. Resnično, dragi moji, kako odgovoriti na kaj takega?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Smo, kar beremo?

Nedelja, Februar 21, 2010 · 12 komentarjev

Doma beremo Martina Krpana, švercerja soli, angleške soli. Ponosni smo na njega, ker je močan in iznajdljiv, ker premaga zlobnega Brdavsa, ker ga vsi slavijo, slavijo naše gore list. To je vedno dobro za moralo naroda. Ampak tole s soljo … angleško soljo, ki sploh ni sol, marveč smodnik, mi ne gre iz glave. Tako kot mi ne gre iz glave Prešernov verz  Žive naj vsi narodi, od kar je postal državna himna, in Cankarjeve besede iz Hlapcev Ta roka bo kovala svet.

Hecno se mi zdi to, da Slovenci bodisi kujemo v zvezde ali pa preziramo literarne junake, pesnike ali pisatelje iz čisto zgrešenih razlogov. Tudi zaradi lastne nevednosti ozirome neukosti. Martin Krpan, prvi slovenski preprodajalec razstreliva, terorist po sodobnih standardih, je naš narodni heroj. Priznam, da je res prisrčen, ko oblasti naplahta, da prodaja sol. Toda to ne omili dejstva, da se v vrečah skriva smodnik. In to, da v zgodbi nastopa Turek, ki ga je treba premagati, obglaviti, razmesariti, je zgolj razpihovanje verske, medkulturne in nacionalne nestrpnosti. In to že v rani mladosti.

Potem je tu Prešernov verz, ki je postal naša himna, in je zgolj del bolj ali manj povprečne pesmi, ki slavi vino in ljudi dobre volje. Mi pa danes v njem vidimo veliko več – vidimo globalno spravo, poziv k miru in prijateljstvu med narodi, verjamemo, da je Prešeren (največji med največjimi, tako smo se vsaj dogovorili) točno vedel, kaj piše, vedel, da bo ta verz nekoč spreminjal svet. Ali nekaj podobnega. Res škoda, da se Slovenci hvalisamo s svojo strpno himno in smo hkrati v takem ali drugačnem sporu s skoraj vsemi sosednjimi državami. Prepir s sveta pa preganjamo tako, da se kregamo, če ali ne naj Slovenija dobi prvo džamijo. Pa še bi lahko naštevali.

Da o Cankarju, ki je postavil ogledalo slovenskemu rodu sploh ne govorimo. Hlapce je napisal predvsem zato, da ne bi kdaj (ali pa ponovno) postali hlapci. Razumeli smo ga povsem drugače, ga skoraj raztrgali, ker je razglasil ponosne Slovence za hlapce. Pa nas je res? Pa še nekaj drugega se mi je globoko vtisnilo v spomin in buri mojega duha že vrsto let. Ta roka bo kovala svet je eden najbolj znanih citatov iz njegovega dela Hlapci. Zgodi se tako, da učeni Jerman (danes bi mu rekli intelektualec) obupan nad stanjem v vasi, bridko spozna, da bo nadaljno zgodovino naroda pisala kovačeva roka ne pa intelektualčeva, saj je prva dvakrat večja od druge in ljudje jo spoštujejo zaradi njene velikosti ter surovosti.

Zanimivo. V šoli so nas učili, da Jerman to poved izgovori z zanosom v glasu; Ta roka bo kovala svet!! Ampak to so bili drugi časi. Delavec je bil osnovni gradnik samoupravljanja. Intelektualcev si res niso želeli. Takrat je bila taka interpretacija pravzaprav pričakovana in edina možna, sicer bi bila učiteljica slovenščine nemara še ovadena. Veliko kasneje sem v ljubljanski Drami bila pošteno presenečena, ko sem na odru gledala utrujenega Jermana, ki je z neizmerno žalostjo in vdanostjo dejal: Ta roka … bo kovala svet. In celotno delo je zažarelo v povsem novi, razumljivejši luči. Vprašanje leži na dlani: kak narod si želimo biti, tak, ki ga vodi izobražena in intelektualna elita; ali tak, ki mu vlada surova sila, klientelizem, korupcija. Sama se pa sprašujem tudi naslednje: ali Slovenci sploh premoremo intelektualno srenjo, ali pa je imel Cankar vendarle prav, ko je preko tragičnega junaka Jermana trdil, da je vse izgubljeno?

Ah, ja. Prazne marnje, boste dejali. Ja ali pa ne. Jaz verjamem, da sta proza in poezija odsev naroda in časa, v katerem živimo. Zato ju ne gre jemati z levo roko. Sploh pa velja paziti, kaj in na kak način beremo mlajšim rodovom, ki neobremenjeni z nacionalnimi, verskimi in političnimi temami, lahko kaj kmalu postanejo tarča prav teh.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Klavrn dan

Sobota, Februar 20, 2010 · 4 komentarjev

Po neprespani noči in nič kaj prijaznem jutru, tudi močna kava ni razbistrila duha. Malce bolje je bilo po obisku tržnice, ko je sveži zrak nadražil sive celice in jih vsaj nagovoril, naj se spravijo v pogon. Še največ uspeha so imeli pisani tulipani in ciklama; slednja naj bi – po zagotovilu prijazne gospe – na zastekljenem balkonu vztrajala tja do poletja. Bomo videli.

Še sreča, da imamo Petro Majdič, novo slovensko mučenico in svetnico, ki nas bo od sedaj naprej spominjala na nov slovenski čudež. In takoj nam bo lažje pri srcu. Hvala ti, Petra.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mestno življenje · Življenjske modrosti

Rumeno

Četrtek, Februar 11, 2010 · 36 komentarjev

revije_casopisi_ih_1197457080.jpg

(Foto: Rumeni tisk)

Sodobni svet predrzno ruši meje med javnim in zasebnim. Zasebnost postaja javna dobrina, pop kultura. Saj ste že slišali za Susan Boyle, za kmete, za preživele, za brate, za talente itd. Potem so tukaj še raznorazne afere tipa Fritzl in Medeleine, da o najnovejši slovenski pasji aferi, kjer se javnost slini ob pikantnih podrobnostih o (domnevni) spolni iztirjenosti do smrti raztrganega gospoda, sploh ne govorimo. Zakaj nas vse to tako zelo privlači, tako zelo buri našo domišljijo? So naša življenja res tako puščobna, da si žejo po ekscesu potešimo s tujo slavo, sprijenostjo in eksibicionizmom, ali pa smo tudi mi perverzna bitja, ki v naključno odkritih ali zgolj domnevnih zdrahah iščemo samopotrditev oziroma opravičilo za svoja prikrita nagnjenja?

Nekaj gotovo drži. Ljudje imamo radi trivio, radi imamo trače, radi imamo zdrahe iz zasebnega življenja drugih. In hitro prevzamemo vlogo razsodnikov in vsevednežev ter s prstom kažemo na zlobnega hudodelca. To drži že od nekdaj. Spomnite se samo Jezusa Kristusa, javne osebnosti par excellence, ki bi ga ljudstvo lahko rešilo pred tragično vsodo, a je raje terjalo njegovo smrt in ga blatilo, ko je visel na križu. Tako je ta skrajno brutalen akt mučenja posameznika oziroma njegovo pokončanje postal najbolj javna in opevana zgodba vseh časov. Jezus pa pop ikona.

In ravno tako kot je Jezus morda najbolj znan ravno po svoji mučeniški vlogi, saj je ravno njegovo križanje tisto, kar ljudi od nekdaj vznemirja (konec koncev, Jezus razpet na križu je simbol RKC), so tudi novodobne zgodbe zanimive za javnost ravno zaradi svoje sočnosti, ki burka domišljijo naroda.

Kdo ve, ali bi zahodni svet sploh kdaj slišal za Božjega sina, ki je živel dokaj skromno in nepretenciozno življenje, če le-tega ne bi doletela tragična, izdajalska, mučeniška smrt. Če ne bi okoliščine njegove smrti z izdajo vred bile tako zelo misterjozne, intrigantne, nagnusne, krvave in mučeniške. Bi Jezus veljal za enakega mučenika, če bi, denimo, bil nepazljiv pri kopanju v reki, skočil v prenizko vodo in si zlomil tilnik? Bi pravtako pritegnil našo pozornost? Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. Jezusu je bila namenjena veliko bolj spektakularna smrt in zahodni svet njegovo pisno uprizoritev že več stoletij bere ter jo kuje med zvezde. Drugače rečeno, zahodna civilizacija je iz Jezusove smrti ustvarila neke vrste reality show v predtelevizijski izvedbi, ki je zarisal smernice zahodnjaškega čaščenja, pomilovanja in malikovanja nečesa grotesknega.

Nemara smo še danes priča enakemu fenomenu kot so mu bili priča ljudje davno tega ob zabijanju žebljev v Jezusove dlani – fenomenu brutalnosti, ki nas privlači. Bolj kot je neka reč krvava, nasilna, nagnusna in sprijena, bolj napeto ji prisluhnemo, naširoko razpremo oči in nastežaj odpremo usta, kadar se o njej govori. Ljudje se sicer imamo za razsodna bitja, bitja z razumom in občutkom za dobro, etično in moralno. V bistvu smo pa le žvali. Hrepenimo po sočnosti brutalne matere narave, ki nam vsake toliko postreže z nečim prvinskim, mesnatim, krvavim, kar potem še mesece buri naše potlačene živalske strasti.

Zato se sprašujem, ali smo ljudje toliko let po Kristusu drugačni od takratne krute, škodoželjne množice, ki se je naslajala ob Jezusovi smrti, ali ostajamo na enaki stopnji licemerstva, ko navzven delujemo moralno, načelno, spravljivo, v bistvu smo pa zgolj krvoločna bitja, ki bodisi grešimo oziroma se napajamo ob grehih drugih? Smo kot družba res tako malo napredovali od začetkov našega obstoja do danes, da vsaka najmanjša zdraha narekuje tempo našega vsakdanjika? Smo zato tako obsedeni z raznoraznimi resničnostnimi šovi, kjer se glavni akterji kregajo, pretepajo, zmerjajo; oziroma z rumenim tiskom, ki detajlno oriše vsako novo afero na sončni strani Alp? Kdo ve.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti