MamiSandra

Vnosi v kategoriji 'Življenjske modrosti'

Pretres

Četrtek, Februar 4, 2010 · 13 komentarjev

Ja, pa smo dirjali na urgenco. Pretres možganov. 24 ur na opazovanju, potem domov. Spremljanje otrokovega stanja še nekaj dni. Skrbi in stresa čez glavo in še dlje. Zaenkrat kaže dobro. Držite pesti.

A kaj se je zgodilo? Hja, zadnji dan vrtčevskega drsanja smo v avtu pozabili čelado, avto pa doma v garaži. Ko bi jo le pozabili prejšnjih pet dni in bi jo zadnji dan imeli, ko je M padla in se ulovila na desni ličnici. Pa smo jo pozabili in ker nesreča nikoli ne počiva … M je kmalu po koncu drsanja bruhala in smo šli.

Dragi starši, nadenite otrokom čelade. Vedno. Če jo pozabite, prestavite aktivnost na kasneje, ko bo čelada pri roki. Lep dan vam želim. Pa pošiljajte, prosim, pozitivne misli v našo smer.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · zima · Šport · Življenjske modrosti

Kam vpisati otroka v šolo?

Petek, Januar 29, 2010 · 45 komentarjev

Kdo bi si mislil, da bo tako težko izbrati šolo za šestletnega otroka. V Ljubljani namreč ni tako kot na vasi, kjer starši vpišejo otroka v eno in edino šolo daleč naokrog. Ne, v Ljubljani sicer dobiš vabilo s šole, v čigar okoliš spadaš, vendar je to zgolj formalnost. Starši potem otroke vpisujejo na vse konce in kraje, kamor pač presodijo, da je za njih in njihove otroke najbolje.

Tako je v Ljubljani moderno, da se starši že eno leto pred vpisom otrok v prvi razred, na veliko pogovarjamo o tej in oni šoli, katera je na boljšem glasu kot druga, o učiteljih, ki jih sploh ne poznamo, o ravnateljih, ki jih nismo še nikdar videli, o prehrani, ki je menda tam boljša, o obšolskih dejavnostih, ki jih posamezne šole nudijo in morajo nujno vsebovati angleščino, nemščino, francoščino in celo latinščino, da o celi paleti športnih in naravoslovnih krožkov sploh ne govorimo. Vse to je strašno pomembno preden starši dahnemo dokončni da, sem gremo in vpišemo te naše ljube otročke v šolo.

Boste rekli, šola je šola. Ja, do neke mere se strinjam, ker gre tu za osnovno šolo, ki je obvezna za vse državljane in ker ima točno predpisan kurikulum itd. Ampak odstopanja dejansko obstajajo in ta odstopanja v dobro ali slabo so ponekod zelo velika. Ker sem tudi sama učiteljica, vem, da so šole in so šole. So šole z izredno dobrim, odgovornim in vestnim učiteljskim kadrom z izrednim smislom za pedagoški poklic, kamor bi svojega otroka takoj vpisala, in so šole, kamor ne bi pomolila niti nosu. Vem, ker sem delala v njih. In ko že pišem o tem, ne morem mimo svoje osnovne šole, bogu za hrbtom, kjer smo imeli le par dobrih učiteljev, vse ostalo je bilo daleč izpod kritike. Koliko učnih težav smo imeli kasneje, ko smo se vpisali na srednje šole in so vsi več znali od nas zahojenih podeželanov. Težave so dejansko bile, ampak njihov izvor ni bil v naših glavah, temveč v slabi osnovi. Takrat sem prisegla, da bom mojim otrokom, če bo le možno, omogočila šolanje v dobrih šolah, kjer delajo dobri in predani učitelji in kjer imajo ustrezne prostorske razmere in so dobro opremljeni.

Hja, lažje reči kot storiti. Kajti, ko sešteješ vse zgornje zahteve, hitro zdrsneš v elitizem ali celo snobizem. Bom bolj konkretna. Šola v centru mesta je splošno priznana kot dobra šola. Tja hodijo otroci z vseh koncev mesta, imajo pa eno vidnejšo skupno lastnost, in sicer to, da so to večinoma otroci visoko izobraženih staršev in da imajo načeloma njihovi starši veliko pod palcem. Bom še bolj konkretna. V to šolo se vpisujejo otroci iz našega vrtca, ki že pri starosti petih let izločijo iz svoje družbe nekoga, ki ne nosi oblačil priznanih blagovnih znamk, nekoga, ki si ne more privoščiti plačila treh vrtcev v naravi in treh plačljivih interesnih dejavnosti v enem letu, nekoga, ki napiše svoje ime na seznam za izposojo vrtčevskih drsalk, ker slučajno nima svojih, in še bi lahko pisala.  V tem vrtcu morava z možem razlagati vzgojiteljicam, da naša M ne gre v vrtec v naravi zato, ker ne bi imeli denarja, temveč zato, ker je tako zelo navezana na dom in pač ne želi iti, razlagati, da naš otrok obiskuje zgolj eno obvrtčevsko dejavnost samo zato, ker se nam vse ostalo zdi preseravanje, po domače povedano. Z možem sva mnenja, da je naš vrtec snobovski. Prav zato se bojiva, da bo na omenjeni šoli situacija zelo podobna.

Z možem sva v dilemi, ki je bolj moralne in načelne narave kot praktične. Kam vpisati otroka v šolo? V Ljubljani to ni samoumevno in razlike med posameznimi šolami so lahko velike. Kaj storiti, ko bi rad svojega otroka vpisal v dobro šolo, pa veš, da je ta ista šola hkrati tudi utelešenje vsega, česar se kot človek izogibaš? Drugače rečeno, je pomembneje slediti svojim moralnim in načelnim nazorom in jih kot take prenašati na svoje otroke, ali je v tem primeru bolje zamižati na eno oko in izbrati šolo, ki je dobra, zelo dobra, hkrati pa tudi elitistična ter snobovska in bo kot taka morda pustila drugačen pečat na otroku, kot si ga kot starš želiš? Vsako mnenje je dobrodošlo. Hvala.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Mestno življenje · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Saj bo bolje

Ponedeljek, Januar 25, 2010 · 6 komentarjev

Na koncu vedno zboli še mama. Bolj od izčrpanosti kot kaj drugega. Ampak, jaz vedno pravim, šta ne ubija, jača. Počitek pa itak vedno dobro dene. Sprašujem se le, če bo tudi meni kdo pravljice bral.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · Življenjske modrosti

Malo glasbe

Nedelja, Januar 24, 2010 · 6 komentarjev

Življenje je lepo.

YouTube slika preogleda

Lepo nedeljo vam želim.

  • Share/Bookmark

Tagi: Glasba · Življenjske modrosti

Domačnost prostorov

Torek, Januar 19, 2010 · 7 komentarjev

Spet smo šli malo pogledat v naš zdravstveni dom, če je še vse po starem. Pozimi brez tega ne gre, očitno. Pa saj ste že bili bolani in veste, kako je, ko ste sitni in ne veste, kaj bi sami s seboj. V zdravstvenem domu pa je gneča in vi ste zadnji. In sedite, se presedate, sprehajate, spet sedite. Da čas laže mine, vzamete v roke prastare revije in jih prebirate kot nekaj najbolj zanimivega pod soncem. No, pri pediatru je zelo podobno. Samo da je tam še več sitnih ljudi – staršev in otrok.

V čakalnici je kot ponavadi tako vroče, da komaj dihaš, sestre pa kar ni in ni od nikoder, otroci so žejni, lačni, pokakani, cmeravi, zdolgočaseni. V takih trenutkih si želim, da bi imel naš zdravstveni dom ustvarjalni kotiček za otroke. Nič posebnega. Mizico s stolčki, liste, barvice. Ali pa morda tablo na eni od sten in nekaj barvnih kred. Karkoli, kar bi skrajšalo naporno čakanje. Ker tista knjigica, ki jo pritihotapiš s seboj v nahrbtniku, ni pretirano zanimiva.

Se mi zdi, da se včasih ne zavedamo, kako pomembno je, da so prostori, v katere zahajamo, lepo urejeni. Da so prijazni do uporabnikov. Da so gostoljubni in domačni. Da se v njih počutimo kot doma. Mislim, da v naši družbi še vedno premalo damo na drobne detajle prijetnega bivanja. In sedaj, ko tole pišem, sem se spomnila fanta, študenta, ki se je hodil učit v eno izmed mestnih knjižnic in imel vedno s seboj copate. Da je bilo vzdušje bolj domače.

Če bi kdo mene vprašal, bi morali zdravstveni domovi, knjižnice, bolnice, knjigarne, športni centri, kjer se dnevno nahaja veliko število ljudi, poleg primarnih storitev nuditi določen nivo udobja, ki bi ljudi spominjal na njihov dom. Spomnim se recimo, da so na Švedskem imeli kotiček za najmlajše v vsaki trgovini, tudi prehrambenih. Pomislite samo na švedsko Ikeo in njihov nivo storitev. Ko prideš v restavracijo, si lahko pogreješ hrano v mikrovalovni. Pa nič hudega, če si pozabil slinček za otroka, ker ga lahko dobiš tam. Tudi pribor je v dveh velikostih; za odrasle in za otroke. Seveda je vse usmerjeno k večji prodaji. Pa vendar. Človek se tam resnično počuti kot doma. Še boljše kot doma. Všeč so mi tudi obcestna postajališča Marche. Ko vstopiš k njim, pozabiš, da si bil še malo prej na poti, da si se stiskal v avtu, da si naveličan vožnje itd. Tam se spočiješ. In tudi oči se odpočijejo od vseh dobrot, ki jih ponujajo.

Saj vem, da imajo zdravstveni domovi avtomate s prigrizki in osvežilnimi pijačami, da imajo bolnice TV sobe in podobno. Ampak se mi zdi, da le-ti ne zadostijo vsem potrebam po ugodju in domačnosti. Ko si zdoma pa še bolan povrhu, si želiš čim prej vrniti nazaj v svoje toplo in udobno gnezdo. Koliko lažje bi bilo, če bi se tudi zdoma počutili kot doma. Če bi vstopili v nek prostor in začutil, da nas vabi k sebi.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Rada imam …

Sreda, Januar 13, 2010 · 10 komentarjev

Včeraj sem na tem blogu brala lep zapis in si ogledala dva kratka filmčka, ki sta me za nekaj trenutkov popeljala v brezčasje. Spomnila sem se besed neke ženske, ki je premagala raka. Govorila je o tem, kako je začela ceniti povsem vsakdanje reči v življenju, reči, ki so se ji pred boleznijo zdele samoumevne, pa v resnici niso, denimo zajtrk v domači kuhinji in ne na onkološkem ištitutu. In nekoč sem brala nekega italijanskega pisatelja, ki je opisoval ljudi v čudovitem parku, na svežem zraku, stran od mestnega vrveža, nasmejane, zatopljene vase. In končno se je izkazalo, da so to pacienti neke zasebne klinike, ki se zdravijo po živčnem zlomu. Seveda se avtor sprašuje, zakaj ne znamo živeti kakovostno, ko smo še čili in zdravi.

Ko sem gledala tista filmčka, sem se spomnila tudi celovečerca Amelie, za katerega marsikdo trdi, da je babji film, ker se toliko ukvarja z drobnimi trenutki sreče, pristnimi človeškimi odnosi in ljubeznijo do vsega lepega. V filmu Amelie mi je všeč, kako navihano dekle doživeto opisuje stvari, ki jih rado počne. Na primer to, kako zarije roko v vrečo s stročnicami, poči zapečeno skorjo na creme brulee, ali pa meče žabice. Začela sem razmišljati o drobnih stvareh, ki jih jaz rada počnem.

Rada plavam z glavo v vodi in opazujem ljudi, kako mahajo z nogami, rada imam prvi stik jezika s svežim sladoledom, rada imam piskajoči zvok kotlička za čaj, ko v njem zavre voda, rada imam slane kapljice, ki mi polzijo po telesu, ko pridem iz morja in ležem na brisačo, rada imam šumenje vetra, ko se s kolesom peljem po mestu, rada imam škripanje snega pod zimskimi čevlji, rada imam drsenje prstov po gladkih knjižnih platnicah, rada imam otroški smeh, ki se razlega na otroških igriščih, rada imam rožljanje pribora, ko pogrinjam mizo za kosilo, rada imam juho, ki me speče na jeziku, rada imam šumenje morja, ko kotali kamenčke na obali, rada imam srbenje v nosu preden kihnem, rada imam pok, ko z nožem zarežem v lubenico, rada imam vonj nogic mojih malčkov.

Kaj imate pa vi radi? Kdaj se pa vam čas za trenutek ustavi?

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Otroci

Sobota, Januar 9, 2010 · 14 komentarjev

Prijateljici je v 31. tednu nosečnosti odtekla voda. Prezgodaj, veliko prezgodaj. Z možem sta oddrvela v porodnišnico. Rodila se je Zarja. Dve kili, 45 cm. Ogromna za svojo starost. Tudi zadihala je sama. S strahom sem klicala, kako je, in si oddahnila kot že dolgo ne.

Oh, otroci. Tako veseli smo, ko izvemo, da so namenjeni v naše življenje. Težko jih pričakujemo, trepetamo, se veselimo, kupujemo, pripravljamo, dihamo, potiskamo, jočemo od sreče. Ampak ne gre vedno vse po načrtih. Še zdaleč ne. Koliko je žensk, ki ne morejo zanositi, takih, ki prezgodaj rodijo, takih, katerih otroci ne preživijo ali pa zaradi zapletov utrpijo trajne posledice. Tudi mi smo med njimi. Tudi naša Živa je komaj preživela, čeprav je bila donošena. Koliko skrbi prinese tako dete s seboj, kako drugačno postane življenje kar naenkrat. Koliko joka, stisk, tuljenj siren, hospitalizacij, čakanja, preiskav, upanja na najboljše …

Danes sem z mislimi pri Maji in Zarji in njunih najbližnjih. In z vsemi mamicami in očeti, ki stiskajo otroške ročice ob bolniških posteljah. Ko sem bila pred dvemi leti in pol na robu obupa, mi je ena od sester v porodnišnici rekla, Gospa, zaupajte otroku. Ja, to je vse in največ, kar lahko storimo, dragi moji. Pogumno in srečno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Mlad po srcu

Petek, Januar 8, 2010 · 13 komentarjev

Kdaj veš, da se staraš? Pa pustimo tisto, da si star, kolikor se počutiš starega in da je važno biti mlad po srcu. Fliskule floskule. Meni se zdi, da te prvič zares udari, ko jih dopolniš trideset. Stari, jutri bom trideset. Staramo se, staramo. In potem se nekega dne zbudiš in kar naenkrat se smejiš tistim vicem … žena pride k možu gola in ga zapeljivo vpraša, če mu je všeč njena nova pižama, mož jo pa pogleda in odvrne, da ja, ampak da bi jo lahko vsaj malo zlikala.

In nič več se ti ne ljubi ven med ljudi, zlasti ob poznih urah. Vse raje poležavaš doma v razvlečeni trenerki in listaš revije kot so Burda, Moj vrt in Idrijska čipka. In ko pomahaš ljudem v slovo, se ne premika le tvoja dlan, ampak še nekaj tam blizu pazduhe. In če si ženska z otroki, te le-ti tudi takrat, ko nisi noseča, sprašujejo, a je tu notri še en dojenček. In mulci ti pravijo gospa oz. gospod in ti odstopijo sedež na avtobusu, ali pa si vsaj želiš, da bi ti ga, ker te od enournega sprehajanja po mestu že grabi krč v desno nogo. In vse pogosteje se zalotiš, da si v restavraciji namesto sadnega soka naročiš Portovca in se z natakarjem zapleteš v debato o vinskih letnikih. In napeto spremljaš vremensko napoved, da se psihično pripraviš na slabe vremenske vplive za vremensko občutljive ljudi. In zvečer, ko gredo otroci spat in te mož pogleda na tisti način, tebi bolj paše keks kot pa seks. Ja, takrat veš, da se staraš. Ni dvoma o tem.

Ampak vedno so tudi taki ljudje, ki jim zob časa ne pride do živega in vseeno raje sledijo motu: važno je biti mlad po srcu. Svaka čast.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Utrinki

Torek, Januar 5, 2010 · 2 komentarjev

Pa nas je spet zamedlo. In spet je vse po starem. Zjutraj so gneče na cestah, ljudje šibajo vsak na svoj konec, razvažajo otroke, se utrujeni vračajo domov. Mnogi s kakim kilogramom več kot pred tednom dni. Praznične evforije in adrenalina ni več, se bodo pa zato kmalu začele razprodaje in spet nas bo vase posrkalo kolesje potrošnje. Naša smrečica in jaslice še stojijo. Tudi voščilnice so še razstavljene. Naj še malo spominjajo na praznične dni, ko smo vneto čakali dedka Mraza z darili.

Na splošno gledano smo pa kar veseli, da se svet spet vrti po ustaljenih tirih. To nam daje nek občutek varnosti. Mislim, da sodimo med tiste, ki nas prazniki malce vržejo s tira. Jaz osebno jih doživljam tako, kot da bi nekdo rekel, na tri, štiri, zdaj se morate smehljati, imeti radi, biti najsrečnejši ljudje na svetu. Neglede na to ali si zdrav, bolan, srečen, nesrečen, lačen, sit … Ampak sedaj so mimo in ni nam treba več kazati strašansko nasmejanega obraza. Spet smo lahko tudi zamišljeni, nerazpoloženi, jezni, sitni, zaspani, godrnjavi. V bistvu smo bolj sproščeni. In morda zato celo bolj nasmejani kot med prazniki.

V prejšnjem letu se nam je kot družini zgodilo veliko lepega. Rodil se je Jaša in nam malo premešal hierarhične odnose v družini. Naša Živa je zamenjala vrtec in zacvetela. Manca se je razvila v pravo malo gospodično, ki komaj čaka na vstop v šolo. Preteklo leto je bilo polno nastavkov. Nekakšnih odskočnih desk za leto 2010. Kako daleč nas bo odneslo, pa bomo šele videli. Kratki utrinki iz preteklega leta od tu in tam so zabeleženi tu spodaj.

YouTube slika preogleda

PS: Želim vam, da bi po prazničnem poležavanju karseda hitro spet ujeli ritem s tem našim ponorelim svetom.

  • Share/Bookmark

Tagi: Družina · nekategorizirano · zima · Življenjske modrosti

Kdo je čefur, jaz sem čefur

Nedelja, Januar 3, 2010 · 15 komentarjev

Goran Vojnović: Čefurji raus! Končno sem jo dobila in prebrala. Če bi imela kaj besede pri tem (in če bi bila knjiga v angleščini), bi jo predlagala za bookerjevo nagrado. Mene je fascinirala. Med branjem sem se nekaj časa smejala, da so mi solze tekle, potem sem jokala in na koncu obmolknila.

Podarila sem jo mojima staršema za dedka Mraza in vedela, da bo mama vesela, ker rada bere. Očeta sem pa prepričevala, naj jo vsaj prelista. E, gde si sad mene našla. Meni na ljubo je prebral prvo stran. In je čisto not padu, po domače povedano. Nisam čito knjige … ima več četrdeset godina … al ovu sam čito do jedan ujutro … svu sam pročito … i uvod i zaključak isto, pove kak dan kasneje. Mama menda ni mogla verjeti svojim očem, tata je cepal od smeha in nekatere dele prebral celo večkrat. E, stvarno je dobra. Svaka čast, je bila končna ocena.

Sva se pa strinjala, da jo je najbrž težko brati, zlasti če ne poznaš fužinščine z vsemi sočnimi kletvicami vred. In najbrž težko dojameš vse štose in asociacije, če nisi vsaj napol čefur. Ampak točno taka in samo taka mora biti ta knjiga o multietničnih Fužinah, Ljubljani, Sloveniji.

In naj vas ne odbijejo kletvice in hrvatizmi oziroma bosanđizmi, kot jim pravi avtor, ker so le-ti del subkulture, o kateri piše avtor knjige. Prepustite se toku pripovedi, ki vas prilepi na stol in popelje med bloke na Fužinama, kjer Slovenci iščemo svoje avtomobile, kjer imaš občutek, da si v olimpijskem naselju, ker vsi nosijo trenerke in govorijo tuje jezike, kjer jedo sarmo za zajtrk, preprodajajo in uživajo droge, kjer policija izvaja racije, kjer je posedanje pred blokom nacionalni šport, kjer ljudje srednjih let garajo ko žuti od jutra do sutra, kjer se petčlanske družine stiskajo v enosobnih stanovanjih, kjer mladina šprica pouk, razbija tujo lastnino in je sposobna usekati na gobec vsakega, ki jo sumljivo pogleda, kjer igrajo najboljšo košarko in nogomet, kjer se vse odvija prek vez in poznanstev, kjer se domačini delijo na sosede in komšije, kjer nabijajo narodnjake, kjer se prepleta toliko nesrečnih usod, katerim ni videti konca, da ti včasih zastane dih.

Zaradi vsega tega in še več, je ta knjiga prva liga, vredna branja in mora najti, ali pa je že našla, svoj prostor med najbolj reprezentativnimi slovenskimi romani.

YouTube slika preogleda

PS: Hvala mojima staršema, ker za razliko od Markovih nista podlegla tipičnemu čefurskemu kukumavkanju in zblojenosti in ker naju z bratom nista vzgajala v čefurskem duhu, čeprav smo čefurska družina.

  • Share/Bookmark

Tagi: Knjige · nekategorizirano · Življenjske modrosti