MamiSandra

Včasih znam biti žleht

Ponedeljek, April 12, 2010 · 23 komentarjev

Od kar pišem blog, me nekateri znanci ne obrajtajo več. Zakaj? Ker povem, kar mislim. In to, kar mislim, ni vedno vsem všeč. In ne strinjajo se vedno vsi z mojimi stališči. Včasih sem tudi žaljiva, priznam. Čeprav ne zanalašč. Na to me opozorijo kasneje drugi. Od kar pišem blog, me je marsikdo spoznal v povsem novi luči. Pisanje bloga je preklemano osebna stvar. Tvoja mnenja in življenjski nazori so na ogled vsakemu, ki redno ali povsem slučajno bere tvoje zapise. In ker ljudje nikoli nismo samo dobri ali samo slabi, ampak vedno oboje, iz tvojih zapisov občasno privre na dan gnev, ki ga nosiš s seboj. Pisanje bloga je eden od filtrov, kjer pokažeš vse, kar skrivaš v sebi. Dobro in slabo. Kdor te dlje časa bere, ve, česa je več. Zato se ali vrne na tvojo stran ali pa se kmalu odloči, da nisi več vreden ogleda.

Ker so me včeraj mnogi opozorili na to, da sem bila žaljiva, (čeprav sem mislila, da pišem zgolj svoje mnenje, ki pove več o meni kot o temi sami), se na tem mestu opravičujem vsem Cerkljanom za žalitev in zamero.

Sem se pa včeraj zvečer dolgo spraševala o tem, katera so tista področja oz. način pisanja, katerih se je treba izogibati. Česa je bolje, da se sploh ne lotiš nikoli in nikdar? Namreč, zame je blog kraj, kamor zlijem svoje misli, čeprav moje misli niso vedno samo pozitivne, kje pa. Tudi jaz znam biti jezna in žleht. Od včeraj naprej vem, da ko se mi bodo naslednjič podile po glavi nesramnosti, tega ne bom zapisala, ampak si jih samo jezno mrmrala v brk.

Zanima me pa tudi to, po katerem ključu gospodje na Siolu izbirajo zapise, ki jih prilepijo na vstopno stran. Sebe velikokrat najdem tam, čeprav sem prepričana, da marsikateri zapis ni bil vreden take pozornosti. Bi bilo morda bolje izbrati drug medij za objavo mojih zapisov, morda Blogspot ali pa kar lastno spletno stran, kjer bi veliko manj ljudi (če sploh kdo) prebralo, kar imam povedati. Tako bi lahko bila občasno tudi žaljiva, pa mi tega ne bi nihče očital oz. zameril. Je pa res, da potem ne bi nikoli več bila deležna tako raznovrstnega odziva oz. bi me bralo le nekaj somišljenikov, kar bi lahko privedlo do monotonosti. Hm … Ne vem. Naj ostane tako kot je, morda je vseeno bolje tu pa tam ustreliti v prazno in se opravičiti, kot pa ustvarjati neprebrane strani blogerske zgodovine.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti

Blog po meri avtorja

Torek, Februar 9, 2010 · 18 komentarjev

Najbrž ste opazili, da zadnje čase pišem pretežno o kulinaričnih užitkih, naši družini, šiviljskih podvigih posebne sorte in kar je še podobnega. Hočem reči, da se že malo ponavljam. Pa mi je oče, moj zvesti bralec, namignil, da pogreša družbeno kritične teme, ki so mi, tako on, šle dobro od rok.

Kaj pa vem. Sicer verjamem, da se človek vsake reči nekoč naveliča, ampak ob tej pripombi se mi je zastavilo vprašanje, kaj je to dober ter zanimiv blog in kaka so merila za njegovo kakovost. Je to družbeno kritičen blog; je to blog, ki se ukvarja s povsem trivialnimi temami; je to blog, ki večinoma premleva dnevno politiko; blog, ki govori izključno o vremenu, ali športu, ali trendih; blog, kjer avtor izliva svoja najbolj intimna čustva; blog, ki ga nekdo skrivaj piše le zase; blog, s katerim nekdo želi zaslužiti; blog … Tega ni konca.

Jaz mislim, da je vsak blog dober, če je le pristen. In potemtakem je tudi zanimiv. In ker verjamem, da blogobralci in blogožderi prelistajo več blogov v enem dnevu, se sigurno navžijejo vsakega po malo – malo družbene kritike, malo kiča, malo kuharije, malo športa in še kaj.

Trenutno je moj blog kuharsko-šiviljsko-mamast. Morda res ni najbolj zanimiv v tem trenutku. Ampak to je tisto, kar me sedaj navdihuje. Družbena kritika je na mojem blogu zaenkrat zašla na stranski tir. A kdo ve, morda se že jutri stvari postavijo na glavo.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Julie in Julia (film)

Torek, December 15, 2009 · 8 komentarjev

Dragi blogerji, vidite, če bi živeli v Ameriki, bi imel vsak od nas že vsaj eno knjigo pod streho in bili bi slavni …

YouTube slika preogleda

Včeraj sva z možem slučajno našla nov film o dveh ženskah, Američankah, ki v različnih časovnih obdobjih in v različnih državah preizkušata kuharske recepte in v kuhanju najdeta smisel svojega obstoja. Na koncu obe izdata knjigo in zaslovita. Ja, res je ameriško, ampak je krasen film. Sploh če v njem igra Meryl Streep. Obožujem to igralko. Obožujem, obožujem.

Film je tak počasen, poln človeške topline, krasne hrane in prijetnih dvogovorov. In kar je najlepše: govori o blogerki, ki je to postala čisto slučajno. Joj, sva se nasmejala z možem. Kot da bi gledala sebe … Mož ji je odprl blog, jo vzpodbujal pri pisanju, ona je začela zelo okorno, pojma ni imela, če jo sploh kdo bere, vsi so mislili, da se ji je zmešalo, ker piše … kaj že? … blo … blog? Nekega dne je dobila prvi komentar in je zavriskala od veselja, nato pa ugotovila, da je mamin. Ampak pisala je in pisala, ker si je zadala nek cilj in pisanje jo je ohranjalo pri zdravi pameti in na koncu je postala brana in znana. Ok, tu se podobnosti končajo. Založniki so jo klicali, če bi svoje blogerske zapise izdala kot knjigo, kar je seveda storila, in postala je pisateljica … Film je posnet po dveh resničnih zgodbah.

Kdor ima rad kuhanje in piše blog si ga preprosto mora ogledati. Bon apetit!

julie-and-julia.jpg

  • Share/Bookmark

Tagi: Filmi · Knjige

Fizična osama, virtualno druženje

Petek, Oktober 23, 2009 · 1 komentar

3209267823_7ec0d46fc9.jpg

(Foto: Flickr)

Ko sem začela pisati tale blog, je bilo vse skupaj mišljeno kot hec, kot e-dnevnik o dnevih, ki jih preživljam skupaj z družino, o tem, kako rastejo otroci, kako se mi sušijo rože v stanovanju, kako ne najdem najljubših piškotov v trgovini in podobno. A svari so šle v povsem drugo smer. Moje pisanje je bilo nekajkrat objavljeno na prvi strani in kar čez noč sem postala slavna. Ljudje na ulici so me pozdravljali, prijatelji so me začeli vikati, eni si niso upali priti na obisk zaradi občutka manjvrednosti, dobivala sem ponudbe za službo in tako naprej. In potem sem kar na lepem začutila odgovornost. Hja, res. Da moram napisat nekaj res pametnega in uporabnega, ker ljudje to od mene pričakujejo. Nikakor jih ne smem razočarati. To bi bil grozen udarec za blogerski svet. In tako dalje.

Čez kak teden ali dva pa sem se zalotila, kako v trenutkih največje osame, t.j. ko otroci spijo, mož drema na kavču in samo še z enim očesom gleda TV, sploh nisem sama. V moji glavi imam pred sabo bralce tega bloga, konstantno, nonstop. Saj za to gre, kajne. Ljudje, ki začnejo pisati blog, navadno želijo nekaj povedati nekomu drugemu. Gre za reverzibilni proces. To vsekakor ni pisanje v prazno, kar tako, za lastno zabavo. Ni nedolžno. Posrka te vase. In preden se dobro zaveš, postaneš odvisen od številk. Od števila obiskov, števila komentarjev, števila objav, števila … Kje se konča? Morda na kakem tečaju za samopomoč. Društvo anonimnih blogerjev, ali kaj podobnega.

Sprašujem se, ali imamo blogerji sploh še kaj zasebnosti? Ali znamo iti po cesti in ne razmišljati, Aha, poglej, tole bi pa lahko opisal v blogu? Se sploh kdaj odklopimo? So naše misli sploh še naše, intimne, ali pa postanejo družbena last v trenutku, ko jih prelijemo na e-papir? In potem so tu še komentarji, ki si jih strašno želimo, a te marsikdaj čisto sesujejo. Bralci znajo biti frdamano nesramni. Zakaj pa ne, kdo jih pa pozna. Pod pretvezo anonimnosti, virtualnosti, te lahko popljuvajo podolgem in počez. Seveda niso vsi taki. Hvala bogu.

Če povzamem svoje misli. Najbrž vsakdo, ki začne pisati blog, hote ali nehote vstopi v virtualni svet, ki nudi brezmejne možnosti izražanja, ustvarjanja in komuniciranja z judmi, s katerimi sicer ne bi nikoli prišel v stik. In čeprav marsikomu začetki pisanja pomenijo neke vrste meditacijo in bistrenje misli, veliko blogerjev zaide v skušnjavo, ko živijo le še zato, da pišejo in pišejo zato, da postanejo opazni v svojem malem, virtualnem svetu.

(Članek je nastal kot komentar na vprašanje, zastavljeno na tem naslovu.)

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano · Življenjske modrosti