MamiSandra

Ljubo doma, kdor ga ima

Sreda, December 30, 2009 · 48 komentarjev

Nikjer ni kraja lepšega, kot tam kjer ti si doma.

Razmišljam o svojem domu. Mogoče zato, ker je zima, ker smo veliko več doma kot ponavadi, ker so ravno prazniki, ker so spodnji sosedi povedali, da se selijo v nov dom, ker sem v Ljubljani zamenjala že devet domov. Razmišljam o svojem domu, ker smo družina. In ker družina rabi dom, urejen dom. Pa ne samo zloščen in pospravljen. Stanovit, trden, varen.

Od kar se je rodila prva hči, smo zamenjali tri domove. Danes nas je že pet, še vedno smo podnajemniki, še vedno ne vemo, kje bomo čez leto ali dve. Saj vem, da je to drugod po svetu povsem vsakodnevna praksa, pa vendar je to zame osebno bolj slaba uteha. Groza me je samo pomisliti, da bom morala čez čas spet vso lastnino in spomine stlačiti v kartonaste škatle iz najbližjega hipermarketa, jih zapečatiti in spet začeti znova. Dokler si sam, še nekako gre, ko pa za sabo vlečeš še otroke, to ni več ničemur podobno. Saj nismo stepski nomadi, ki se selijo ob vsaki spremembi letnega časa.

Kak cmok sem požrla, ko sem pri prijateljih videla na podboju vrat vodoravne črtice, ki bodo za vedno zaznamovale rast malih nadebudnežev. Mi tega ne moremo narediti, razen če ne odnesemo podboje s seboj. In nekje drugje imata bratec in sestrica v svoji sobi steno, kamor lahko nalepita in narišeta karkoli želita. Kako prisrčno in zabavno. Tudi tega ne moremo, ker bi se lastnikom utrgalo (tudi če bi jim zagotovili, da bodo steno v končni fazi dobili nazaj tako, kot je bila pred našim prihodom). In potem so tu še lastnikove stvari v ”tvojem” stanovanju, ki ti dihajo za ovratnik in te opozarjajo, da si le trenutni, naključni prebivalec tistih nekaj kvadratnih metrov po taki in taki ceni, s takimi in takimi stroški.

Pa vendar se udomačiš, poženeš zasilne korenine. Opremiš neopremljene prostore, prepleskaš stene, obesiš slike, zasadiš rože. Živiš v utvari, da je nekaj vendarle tvoje. Opazuješ otroke, kako se igrajo in rastejo. Jih neguješ, ko zbolijo, jim prižigaš svečke na rojstnodnevni torti, pečeš piškote, rišeš, naznaniš prihod novega člana, dobiš ponudbo za novo, boljšo službo, se družiš s prijatelji … In potem moraš iz različnih razlogov spet drugam, kakor cirkusantje, ki se selijo iz kraja v kraj. Takrat se mi mož, ki te reči prenese veliko bolje od mene, vedno smeji, ker se tako dolgo poslavljam od praznih sob preden še zadnjič obrnem ključ in te za vedno postanejo družinska zgodovina.

Pri vsem tem pa je morda še najbolj hudo petnajstega v mesecu, ko z možem odštevava 500 evrov najemnine. Zakaj moramo dati everčke teti Rožici?, me vpraša starejša hči. Ker to stanovanje ni naše in moramo plačati, da smo lahko tu. In potem, A bomo mi tudi kdaj imeli svoje stanovanje, mami? Z možem se tiho spogledava, ker še sama ne poznava odgovora. Saj bi lahko, pa ne dobiva kredita, ker nimava službe za nedoločen čas. Saj bomo, nekoč. Upam le, da bodo najini otroci še v času svojega otroštva doživeli to stanovitost in varnost, ko lahko rečeš, da je nekaj tvoje, in veš, da lahko končno poženeš globoke korenine, zarišeš črtice na podboju vrat in lepiš nalepke na steno spalnice. Ja, ja, ljubo doma, kdor ga ima … svojega.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti

Jesensko gnezdenje

Četrtek, Oktober 1, 2009 · 2 komentarjev

774948127_8f36046235.jpg spaceball.gifspaceball.gifspaceball.gifspaceball.gifspaceball.gif663646919_d72f389c02_t.jpg

Ko jesen že dodobra pokaže zobe, bi človek najraje kar doma ostal. Na toplem. Ogrnjen v mehko pleteno odejo, s skodelico čaja v roki in krasno knjigo. Uaaa, to bi bilo super. In ko bi se takole zabubil, bi začel razmišljati o svojem brlogu. Si ga želel narediti še bolj domačega, še bolj udobnega. Mogoče bi prepleskal kako steno, zamenjal kak kos pohištva, spletel novo oddejo za popoldanski počitek na kavču, skratka, malo bi zagnal svojo ustvarjalno nrav in si polepšal ljubi domek.

Hja, če bi imela čarobno palico, tako kot vila, ki je Ostržka z enim zamahom spremenila v dečka, bi svoje podnajemniško stanovanje spremenila v sanjski domek. Kot male punčke smo rade sanjale o čem takem, o hiši, možu in otrocih. Taki časi so bili. Nismo še poznali emancipacije in feminističnih gibanj za enakopravnost žensk. No, vsaj v mojem kraju ne.

In kako bi zgledalo moje sanjsko domovanje? Hmmm … Začnimo pri kuhinji, tam ženska, emancipirana ali ne, prebije veliko časa. Imela bi Aga štedilnik, na katerem bi se grel muc. Imela bi krasne porcelanaste krožnike in čajne skodelice.

3896824763_b7b9212837.jpg 3539089247_81591b83de.jpg

Brez glamuroznih stenskih tapet nikakor ne bi šlo. Takoj ko vstopiš, na hodniku, pa v otroških sobah.

2212070824_c56a340d66.jpg 3489823068_d59384f581.jpg spaceball.gif

Aaa, kopalnica. Ta bi morala imeti kake res posebne ploščice in eno tistih starih banj, kakršno ima sosed mojih staršev za zbiranje deževnice na vrtu. Ha, kaj kmetje vejo, kaj je in.

CW07PK.jpg DG01BE.jpg CH01-3.jpg BRDG06.jpg

spaceball.gifsteven-norman-bathtub.jpg

In ker je pač jesen in ker rada berem, bi si omislila enega tistih starih gugalnih stolov. Na njemu bi osivela in vnučkom pletla nogavice.

912_th.jpg

In ker bi bila moja čarobna palica vsemogočna, bi si pričarala tudi vrt v stilu španskih patiov. Potem bi bila kot Lepa Vida v daljni deželi. Morda v Alhambri v Granadi, kdo ve, kje je reva pristala.

spaceball.gifspaceball.gifspaceball.gifspaceball.gifspaceball.gif3811282659_9a295d7fc0.jpg

Tako, to bi bilo vse. Potem bi vrnila čarobno palico dobri vili in uživala. In potem je svizec zavil čokolado …

(Foto: Flickr)

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Jesen · nekategorizirano