MamiSandra

Selitev

Ponedeljek, April 19, 2010 · 1 komentar

Cenjenim bralcem in bralkam ter strastnim oboževalcem sporočam, da sem se zaradi večje zasebnosti preselila na naslednji naslov. Vljudno vabljeni.

  • Share/Bookmark

Tagi: nekategorizirano

Ljubo doma, kdor ga ima

Sreda, December 30, 2009 · 48 komentarjev

Nikjer ni kraja lepšega, kot tam kjer ti si doma.

Razmišljam o svojem domu. Mogoče zato, ker je zima, ker smo veliko več doma kot ponavadi, ker so ravno prazniki, ker so spodnji sosedi povedali, da se selijo v nov dom, ker sem v Ljubljani zamenjala že devet domov. Razmišljam o svojem domu, ker smo družina. In ker družina rabi dom, urejen dom. Pa ne samo zloščen in pospravljen. Stanovit, trden, varen.

Od kar se je rodila prva hči, smo zamenjali tri domove. Danes nas je že pet, še vedno smo podnajemniki, še vedno ne vemo, kje bomo čez leto ali dve. Saj vem, da je to drugod po svetu povsem vsakodnevna praksa, pa vendar je to zame osebno bolj slaba uteha. Groza me je samo pomisliti, da bom morala čez čas spet vso lastnino in spomine stlačiti v kartonaste škatle iz najbližjega hipermarketa, jih zapečatiti in spet začeti znova. Dokler si sam, še nekako gre, ko pa za sabo vlečeš še otroke, to ni več ničemur podobno. Saj nismo stepski nomadi, ki se selijo ob vsaki spremembi letnega časa.

Kak cmok sem požrla, ko sem pri prijateljih videla na podboju vrat vodoravne črtice, ki bodo za vedno zaznamovale rast malih nadebudnežev. Mi tega ne moremo narediti, razen če ne odnesemo podboje s seboj. In nekje drugje imata bratec in sestrica v svoji sobi steno, kamor lahko nalepita in narišeta karkoli želita. Kako prisrčno in zabavno. Tudi tega ne moremo, ker bi se lastnikom utrgalo (tudi če bi jim zagotovili, da bodo steno v končni fazi dobili nazaj tako, kot je bila pred našim prihodom). In potem so tu še lastnikove stvari v ”tvojem” stanovanju, ki ti dihajo za ovratnik in te opozarjajo, da si le trenutni, naključni prebivalec tistih nekaj kvadratnih metrov po taki in taki ceni, s takimi in takimi stroški.

Pa vendar se udomačiš, poženeš zasilne korenine. Opremiš neopremljene prostore, prepleskaš stene, obesiš slike, zasadiš rože. Živiš v utvari, da je nekaj vendarle tvoje. Opazuješ otroke, kako se igrajo in rastejo. Jih neguješ, ko zbolijo, jim prižigaš svečke na rojstnodnevni torti, pečeš piškote, rišeš, naznaniš prihod novega člana, dobiš ponudbo za novo, boljšo službo, se družiš s prijatelji … In potem moraš iz različnih razlogov spet drugam, kakor cirkusantje, ki se selijo iz kraja v kraj. Takrat se mi mož, ki te reči prenese veliko bolje od mene, vedno smeji, ker se tako dolgo poslavljam od praznih sob preden še zadnjič obrnem ključ in te za vedno postanejo družinska zgodovina.

Pri vsem tem pa je morda še najbolj hudo petnajstega v mesecu, ko z možem odštevava 500 evrov najemnine. Zakaj moramo dati everčke teti Rožici?, me vpraša starejša hči. Ker to stanovanje ni naše in moramo plačati, da smo lahko tu. In potem, A bomo mi tudi kdaj imeli svoje stanovanje, mami? Z možem se tiho spogledava, ker še sama ne poznava odgovora. Saj bi lahko, pa ne dobiva kredita, ker nimava službe za nedoločen čas. Saj bomo, nekoč. Upam le, da bodo najini otroci še v času svojega otroštva doživeli to stanovitost in varnost, ko lahko rečeš, da je nekaj tvoje, in veš, da lahko končno poženeš globoke korenine, zarišeš črtice na podboju vrat in lepiš nalepke na steno spalnice. Ja, ja, ljubo doma, kdor ga ima … svojega.

  • Share/Bookmark

Tagi: Dom · Družina · nekategorizirano · Življenjske modrosti